Eva Petrič med New Yorkom in Dunajem ali kako bi po vesolju potovala tristo let

Kaj je sodobna umetnost? Že na to vprašanje je izredno težko odgovoriti, ker je pluralizem estetik večji kot kdajkoli v zgodovini, kar pa spet ni čisto natančno rečeno, ker gledamo na preteklo umetnost skozi stoletno sito, saj je bila umetnost tedaj prav tako množična, glede na tedanjo družbeno razvitost, kot je danes. Kaj bo prineslo sito čez stoletja, na to vprašanje bodo odgovorili zanamci. Prav gotovo pa bo za njih zanimivo, kako se je odražala v umetnosti znanost, kako so jo videli in v svoje poetike uvrščali posamezniki, kako daleč v prihodnost so videli, kaj odkrili in kaj napovedovali.

Eva Petrič je v tisti sferi ustvarjalnosti, ki se je morda že oddaljila od čisto zemeljskega območja in potuje nekam drugam, kajpada drugam ni možno, kot v vesolje, če pomislimo, da je morda težje priti v globino zemlje ali globine oceanov. Kaj je notri, bolj slutimo kot vemo, in kaj je v vesolju, nam odrivajo sonde dan za dnem, leto za letom, desetletje za desetletjem. Eva Petrič bolj misli na ta desetletja raziskav, ki bi jo v mislih in posledično oblikovani osebni poetiki premaknila izven našega osončja v druge svetove, od koder bi se lahko ozrla nazaj in ugledala, bolj v mislih kot fizično, svoj prejšnji svet.
Umetnik prihodnosti bo namreč tisti, ki se bo prvi znal postaviti zunaj našega osončja in nam na umetniški način pokazati, kaj je tam. V sodobni umetnosti ali bolje v prihodnji umetnosti bo prvo vprašanje, kaj je tam česar tu ni. Tu resda že razvozlavamo genom, a je to bolj stvar rutinske medicine kot neko novo odkritje, vprašanje pa je, ali ni celo potovanje v vesolje na neki (satelitski) način že postala rutina.
Eva Petrič s svojimi fotografskimi sencami in instalacijami iz čipk nakazuje, da jo vsa ta vprašanja zanimajo in da razvozlava možnosti, da bi te dimenzije bolj prihodnje kot že obstoječe umetnosti odkrila. Kakorkoli že, umetnost bodočnosti bo ravno tako metaforična kot je bila umetnost doslej. Morda pa bo Eva Petrič, ko bo potovala na Mars, nekje na sredini poti vzkliknila: Glejte, to je moja najlepša in največja instalacija! A slišal je zanesljivo ne bo nihče, lahko pa začne to pripovedovati pravočasno tu, med nami, torej na Zemlji. Tudi z Marsa moram na Zemljo nekomu sporočiti, da sem tam in kako je na primer mrzlo.
Ta vprašanja, ali bolje namigi ali celo ugibanja, so nekako spremljevalna in nenapisana tako v publicistiki kot kritiki, saj če bi to zapisal New York Times, bi nemara rekli, pojdite raje k American Nasa Space Programu. (Čeprav bi v oklepaju namignil, da bi ravno oni lahko sponzorirali tovrstna umetniška prizadevanja, da ne bodo v svojem muzeju imeli samo propadle ali padle rakete!). A Eva Petrič, se mi zdi, vendarle razmišlja nekako v tej smeri. Tako kot o resnici sveta in njegovi objektivni, ne tisočletja dolgi subjektivni in seveda zgrešeni zgodovini. Njo zanimajo nekatera vprašanja, na katera še noče javno odgovoriti, ker bi jo sicer kamenjali, pa ne da bi šla v Meko ali v Jeruzalem. Ona ve, da je pot k zgodovini povezana s potjo v vesolje! In ve, da je veritas adaequatio intellectus et rei, kot je ugotovil že Tomaž Akvinski. Ampak on je opozoril samo na metodo.

Nekaj namigov v to smer ponuja Eva Petrič na svojih zadnjih dveh razstavah v New Yorku in na Dunaju

Galirija Ricco Maresca v New Yorku v umetniški četrti Chelsea je v pregledno fotografsko razstavo z naslovom ME, v kateri so na ogled dela izbranih fotografskih umetnikov, med njimi večine pomembnih fotografskih legend od Francesce Woodman, Pierra Dubreuila,Constantina Brancusija, Edward Steichena, Andreja Kertsza, Berenice Abbott, Wegee, Allena Ginsberga in Andyja Warhola, vključila tudi delo Eve Petrič, in sicer unikatno knjigo Shadows&Puppets – language of E@motion RE-acting. Knjiga je nastala leta 2010 in bila doslej razstavljena v Berlinu v galeriji Concent Art (2010), v Mednarodnem grafičnem centru MGLC v Ljubljania na razstavi Odtisi in vtisi (2011), v Pilonovi galeriji v Ajdovščini (2012), v Kunsthalle White Box v Muenchnu (razstava Melange, 2013) in v galeriji Peichtner Lichtenfels na Dunaju (2013). Vključitev dela slovenske umetnice na razstavo s tako pomembnimi avtorji je priložnost za njeno uveljavitev, za »biti opažen« in za odprtje novih možnosti. Že odprtje razstave je bilo zelo dobro obiskano; med obiskovalci je bilo opaziti tudi znanega igralca in aktivista Aleca Baldwina z ženo. Razstava v New Yorku bo odprta do konca oktobra.
Na Dunaju je Eva Petrič imela razstavo v okviru Generations Advanced MINDing the collagen je večmedijska instalacija v okviru Generations Advanced,  dvomesečnega projekta v galeriji Kro Art Contemporary, Getreidemarkt 15, na Dunaju (med znamenito Secesijo in Museumsquartirjem), ki ji bo sledil pogovor z umetnico 11. novembra, razstava pa bo na ogled do 15. novembra.
S projektom Generations Advanced se galerija Kro Art Contemporary vključuje v program mesta Dunaja, ki spodbuja vključevanje starejših ljudi v aktivnosti v mestu.

MINDing the Collage je njen asemblaž podedovanih, podarjenih in na boljših trgih kupljenih čipk in kvačkanj, ki ga je pripravila posebej za dva meseca trajajoč program teh aktivnosti. Izpostavlja lastnosti in funkcijo kolagena, molekul proteina, ki veže tkiva v naših telesih in izpostavlja hkrati funkcijo medgeneracijskega povezovanja v družbi, sposobnost družbe povezovati posameznike v funkcionalna omrežja.
Pri zasnovi njene instalacije so jo neposredno vodila vprašanja, ali na kolagen v tkivu naših teles in na “kolagen” v družbi vplivajo naše misli?  Ali lahko nanj neposredno vplivamo, ga stimuliramo, zbudimo, rekonstruiramo preko naše ozaveščenosti? Ali ga lahko ustvarjamo,če se ga zavedamo? Ali lahko mladost ohranimo ali pa se znova pomladimo z zavedanjem moči naših misli ali želja?
Izhajala je iz domneve, da z emocijami v naših mislih gotovo lahko vplivamo vsaj na kolagen v družbi – na povezanost v družbi, ki je prav tako vitalna za naš obstoj.
Da si pozdravimo rane in se obnovimo, potrebujemo sodelovanje našega emocionalnega telesa, prisotnost angažiranih emocij. Zato pešanje kolagena in staranje po njenem prepričanju nista zgolj odvisna od telesa, pač pa prav tako – če ne celo bolj – od duha  in od kolektivne zavesti. Obstajamo v povezavah, podobnih čipkam z v mrežo prepletenih vozlov in zank – tako smo tesneje povezani in bolj odvisni drug od drugega, kot se zavedamo.
If one thread breaks, all the threads resonate…

MINDing the collagen, izhaja iz njene serije hematoma in izpostavlja kožo po carskem rezu v stanju ponovne rasti, v zdravljenju. Obstajamo v fizičnem telesu iz mesa in kosti, pa tudi iz emocionalnega telesa – v nas in v družbi, ki obstaja v prepletu mrež, sestavljenih iz zank, vozlov in zavojev. Oblikuje občutljivo varovalno membrano, t.i. drugo kožo, ki pa lahko eksplodira v hematomu, če njene potrebe predolgo ignoriramo.
To ponazarja njena serija podob  Hema-toma (na pleksi steklu), ki je vključena v razstavo. Izraža prepričanje Eve Petrič, da moramo prav tako skrbeti za emocionalno telo, saj prav njegovo stanje lahko vpliva na fizično telo in na razširjeno telo družbe, kjer smo bolj povezani, kot želimo priznati. Poleg Eve Petrič v projektu s svojim objektom sodelujeta še umetnici  Pia Mayer in Kathrina Dankl.

Kot vidimo, je v New Yorku pri delu Eve Petrič bolj v ospredju vesolje, na Dunaju pa vesolje v človeku. Vem kaj hoče; odkriti način ohranjanja mladosti, ki bi ji omogočil potovanje v vesolje in bi trajalo tristo let, ona pa bi bila še vedno mlada! In bi lahko ustvarjala. Ampak o tem govori že neka opera. Videl sem jo na Salzburških slavnostnih igrah. Napisal jo je slavni Leoš Janaček. Imenuje se Zadeva Makropulos, dramo pa je napisal slavni Karel Čapek. Kdo bi lahko napisal dramo za opero Eve Petrič, če ne ona sama!?
Marijan Zlobec

Fotografije:Galirija Ricco Maresca v New Yorku in Kro Art Contemporary na Dunaju

EVA PETRIC Shadow Hunter 2
Eva Petrič v New Yorku
Eva, Frank Maresca 17.9.15
Eva Petrič v newyorški galeriji
Eva Petric, S&P book 51
Knjiga Eve Petrič
DSC02034
Eva Petrič na Dunaju
DSC02020
Instalacija Eve Petrič na Dunaju

One thought on “Eva Petrič med New Yorkom in Dunajem ali kako bi po vesolju potovala tristo let

  1. This young lady is a genious!! Never before in the history can be found such a talent!!!
    Eva, you are a gift of God, please continue. Make us happy on and on with your
    beautiful work. Thank you. Be blessed, we love you!!!

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.