Sofia Gubaidulina v družbi z Brucknerjem za konec 63. Ljubljana Festivala

Slavno rusko skladateljico Sofio Gubaidulino v Ljubljani že poznamo; lani je prišla na Ljubljana Festival osebno, letos je bila deležna prav tako velike pozornosti spričo prve izvedbe njenega Koncerta za violo in orkester. Z gostovanjem Mlade nemške filharmonije s svojim dirigentom Jonathanom Nottom in solistom, violistom Antoinom Tamestitom pa je bila prav na kocu najdaljšega festivala v vsej njegovi zgodovini prvič testirala Unionska dvorana za festivalove prireditve po kar nekaj letih.

Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek in ljubljanski podžupan Aleš Čerin sta omenila uspeh letošnje festivalove organizacije, vsebine, obiska in ne nazadnje nekoliko večji priliv sredstev, tako od sponzorjev kot pri vstopnini. Še posebej velja omeniti velik uspeh muzikala Mamma mia! V slovenski različici je imel na sedemnajstih razprodanih predstavah 23 tisoč obiskovalcev in ga bodo po vsej verjetnosti prihodnje leto ponavljali.
Iz nagovora Darka Brleka je bilo zaznati precej optimizma, še posebej ko je omenil, da je po srečanju z organizatorji glasbenih festivalov (sam je predsednik evropskega združenja) v Parizu pred dnevi bilo opazno jamranje vseh, češ da njihova mesta zmanjšujejo delež denarja za kulturo, medtem ko Ljubljana tega reza letos ni naredila, kar je dvorana pozdravila z aplavzom. Upajmo, da bo ta aplavz slišati še v prihodnjih letih.
Unionska dvorana je ljubljanska legenda, le da sedanja uprava Grand hotela Union z njo v kulturnem smislu, še posebej glasbenem, ne ve kaj početi. Očitno je še najprimernejša za organizacijo kongresov in srečanj z gosti, ki v hotelu stanujejo, manj pa za zunanje uporabnike, med katerimi je Festival Ljubljana. Škoda. Dvorana je odlična, kar sicer vedo že od njenega začetka pred sto desetimi leti. Tu so gostovali mnogi svetovno znani glasbeniki, če omenimo vsaj pianista Arthurja Rubinsteina in dirigenta Zubina Mehto.

Mlada nemška filharmonijal

Mlada nemška filharmonija na koncertu v Berlinu, foto arhiv MNF

Mlada nemška filharmonija je odličen orkester, sestavljen in posameznih glasbenikov iz Nemčijje ter deluje od leta 1974. Sedaj so na evropski turneji, ki se je začela v Bambergu, nadaljevala v Frankfurtu, potem drevi v Mariboru, jutri na Dunaju pa vse do Berlina. Starost glasbenikov je nekako omejena z osemindvajsetim letom, kar pa je dovolj, da se vsak glasbenik izkaže in pridobi svoje mesto v kakem drugem orkestru, ko svoj študentski status preseže, verjetno pa že poprej, saj orkester sodeluje z drugimi, kot so Bamberški simfoniki, Nemška komorna filharmonija iz Bremna in Berlinski filharmoniki. Vznesenost, mladostna energija, disciplina, muzikalnost in pripravljenost na skupno muziciranje pod dirigentskim vodstvom sugestivnega dirigenta Jonathana Notta so se pokazali v Unionski dvorani v polnem sijaju, kot se za gostovanje in turneje spodobi, saj se morajo izkazati in dokazati v njim neznanem ambientu in pri gostiteljih z vsem nemškim ponosom in zavedanjem svoje bogate glasbene preteklosti.
Sofia Gubaidulina je napisala svoj Koncert za violo menda že leta 1996, a naj bi bil krstno izveden šele letos, kar pa ni čisto zanesljiv podatek. Gubaidulina ima očitno med godali najraje violo, saj je zanjo napisala kar nekaj del; tu smo videli posebno zasedbo, saj je okrog dirigentskega pulta bilo videti in slišati še godalni kvartet kot nekakšen pomožni solistični ansambel (dve violini, čelo in kontrabas), v zasedbi trobil pa še Wagnerjeve tube, ki jih je v svoji Deveti simfoniji v d – molu uporabil Anton Bruckner; tako kot v še nekaterih drugih simfonijah in v spomin na Richarda Wagnerja, kar je dalo orkestrskemu zvoku posebno barvo in gostoto, tako da smo v Unionski dvorani Grand hotela Union to začutili kot njen akustični horizont hkratne dramatične moči, polnosti in intenzivnosti brez grobosti. To pomeni, da imamo neizkoriščeno dvorano, še posebej, ker se je s postavitvijo podaljšanega odra v parter izkazalo tisto, kart so Unionski dvorani vedno očitali; da je oder za orkester premajhen, a ni.

Violist Antoine Tamestit

Koncert za violo je mojstrsko napisan zlasti v srednjem delu z mogočnim dramatičnim razvojem in uporabo zvočnih možnosti celotnega orkestra in hkratno virtuoznostjo solističnega parta, na začetku pa je razvojna linija nekoliko skromna, v iskanju zvočne identitete predolga, a je zvočni vtis vendarle odvisen od odličnosti solista. Antoine Tamestit se je zlil s partituro in v njej našel svojo glasbeno osebnostno identiteto, kot jo na violi slišimo bolj redko. On ni tako temperamenten kot Jurij Bašmet, je drugačen, zdi se bolj introvertiran, bolj čuti dialog s skladateljico tatarskega porekla in žensko, ki ji življenje ni prizaneslo z mnogimi izzivi in preizkušnjami. Morda od tod viola s svojim temnejšim, nižjim in bolj elegičnim zvenom, kot smo slišali ravno v prvem dolgem delu njenega koncerta. Bolečina in ponos sta bila v njem. Okus sveta po emigraciji v Nemčijo, sedaj tako aktualni temi v svetu, ko se nič krivim ljudem podirajo svetovi in domovi v lastni domovini. Lahko smo med poslušanjem njene viole začutili vse in se povprašali, zakaj je zlo tako veliko, kljub neizmernim dosežkom civilizacije. In njenega tehnološkega razvoja, ki človeštvu bolj škodi kot koristi.
Bil je velik uspeh z ovacijami za vse nastopajoče.

Brucknerjeva Deveta simfonija

Brucknerjeva Deveta je sicer nedokončana, tako kot Schubertova sicer poimenovana Nedokončana ali Mahlerjeva Deseta, a je ta nedokončanost zgolj navidezna; skladatelj je v treh stavkih povedal dovolj. Schubert jo konča v poeziji in pomiritvi, spravi s svetom, v spevnosti, Mahler v grozi zavedanja sveta, Bruckner se je vedno reševal v Bogu, v svoji globoki veri vanj. Njegovo poveličanje je slišati kot prispodobo zvočne vznesenosti, ki ji dajejo poudarek bleščeča in številna trobila. Občudovali smo drugi stavek z izjemno izvajalsko vnemo, kot se spodobi za mlade in nadarjene glasbenike, ki jim je pot odprta in se je hkrati veselijo.
In ravno to veselje do skupnega muziciranja, ki ga je bilo na odru veliko, je skupaj z odličnim dirigentom Nottom pripeljalo do velikega uspeha poslovilnega koncerta letošnjega 63. Ljubljana Festivala.
Marijan Zlobec

Foto: Festival Ljubljana / Mediaspeed.net

Skladateljica Sofia Gubaidulina lani na Ljubljana Festivalu v SF

14536X1528

14536X1503

14537X1669

Nagovor direktorja Festivala Ljubljana Darka Brleka

OV7A4518

Violist Antoine Tamestit

OV7A4647

OV7A4658

Mlada nemška filharmonija v Unionski dvorani

OV7A4636

OV7A4705

Dirigent Jonathan Nott

OV7A5012

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.