Kronanje Poppeje s koncem princa Rudolfa

Theater an der Wien obhaja desetletnico svojega delovanja kot tretje stalne dunajske opere tipa stagione. Vse bolj je aktualen v dunajski operni produkciji, poleg Državne in Ljudske opere. Vse bolj programsko profiliran in orientiran na izvajanje redkejših ali prezrtih oper. Deluje po principu posameznih premier in njihovih ponovitev v paketu, potem pa pride na vrsto druga opera. To je drugače kot v Državni opri, kjer se predstave ponavljajo v ciklih in v več letih ter si neko opero lahko ogledaš večkrat in še v drugačni pevski zasedbi. Te dni je v ospredju dunajskega opernega zanimanja slavna Monteverdijeva opera Kronanje Poppeje.

poppea_320

Alex Penda (Poppeja) in  Christophe Dumaux (Ottone)

Zanimiva in aktualna je zlasti njena scensko – režijska posodobitev, pri čemer je imel glavno besedo režiser Claus Guth. O njem sem že večkrat pisal; nazadnje o njegovi režiji Beethovnovega Fidelia na Salzburških slavnostnih igrah letos poleti:Beethovnov Fidelio kot psihiatrična drama na osebni in kolektivni ravni. Med drugim sem zapisal:“Claus Guth je velik egoist, še več, misli, da je večji od Mozarta in Beethovna oziroma da sta oba skladateljska genija samo sredstvo za izražanje lastnega ega in seveda lastve vizije partiture. Guth je na oder celo pripeljal dva ogromna zvočnika, iz katerih se je od časa do časa slišala nizkofrekvenčna elektronska glasba kot nekakšna zvočna odslikava podzavesti, verjetno nekje v ogromnem črnem, dvigajočem se in vrtečem se kvadru skritega Florestana, ki še ne more iz ječe na plan. V televizijskem posnetku Fidelia se to ni tako zaznalo kot je bilo to moteče (s tresljaji in vibracijami) v dvorani, ko je moral dirigent orkester utihniti, kar pomeni, da je bil Claus Guth glavni.

poppea_373

José Manuel Zapata kot popevkarica (Arnalta) in Alex Penda (Poppea)

Guth je v svojo predstavo Fidelia vpeljal pri Beethovnu neobstoječa lika: Leonorino in Pizzarovo senco, žensko in moškega kot nekakšnega «dvojnika«, pri čemer se ženska (Nadia Kichler), ko se z Leonoro samo spogleduje, kot da bi se gledala v ogledalu in se spraševala, ali sem to jaz, še zdi normalna, ko pa začne proti občinstvu kriliti z rokami v nekakšnih »opičjih gestah«, Guth prekorači vsakršno mejo razumnega. Vrhunec absurda je konec opere, ko režiser mogočen operni zbor dobesedno skrije za ogromne stene nekega neskončno povečanega meščanskega stanovanja in tako onemogoči veličastno Beethovnovo ne le glasbeno, ampak morda še bolj humano sporočilo. Florestan ni osvobojen, ne doseže svobode in cilja, ne ljubezenske združitve z Leonoro, kot se sicer v nekaj trenutkih še zdi, ampak na koncu pade na tla kot pokošen. Zelo groteskno je, da se moški zbor pride poklonit na sredino odra in ženske ob straneh ogromne velike festivalske dvorane in jih tako prvič sploh ugledamo. Ali je potemtakem Beethovnov Fidelio zgolj sanja, psihodrama na osebni in kolektivni ravni? Jetniki, ki jih spustijo za nekaj časa na svetlobo v znanem prizoru, so tu v belem kot bolniki v bolnici. Pizzaro je v črnem in svojega dvojnika ali senco (Paul Lorenger) pred vsemi ubije, čez nekaj trenutkov pa ta spet vstane. Ječar Rocco pa se zdi kot kakšen dunajski župan (z župansko verigo). Najbrž je Guth mislil na slavnega Karla Luegerja, za katerega je Adolf Hitler, ko je živel in študiral na Dunaju, dejal, da je največji župan katerega koli evropskega mesta vseh časov.”

poppea_385

Sabina Puértolas (Drusilla), Valer Sabadus (Neron) in Tobias Greenhalgh (Littore)

No, da je bil Claus Guth glavni tudi v postavitvi Kronanja Poppeje, ne more biti nobenega dvoma. On je močnejši od dirigenta, sodeluje pa s stalnim scenografom Christianom Schmidtom, tako pri Beethovnu kot tu pri Poppeji. Tokrat je bil boljši, inventivnejši in bolj prepričljiv, razen konca; Claus Guth očitno daje poudarek svojim režijam na samem koncu opere. Kako se bo stvar ali zgodba končala. Tu je napravil domala nepredstavljiv in nerazumljiv konec v primerjavi s samo zgodbo in opero Claudia Monteverdija. Tam Neron kaznuje Ottona z izgnanstvom, skupaj z Drusillo. Tu sicer vidimo odhod obeh kot nagrada z letalsko vozovnico in turističnim vodnikom, na katerem menda piše Moskva. Neron v resnici ni zmagovalec in ne doseže svojega cilja; kronanja Poppeje kot nove rimske cesarice. Zmagala naj bi prva verzija Monteverdijeve opere kot zmagoslavje ljubezni. A Neron ostaja tu kot nekakšen preobražen hedonist s samokaznovanjem in prav tako svoje ljube neveste Poppeje. Guth je združil v končni ljubezni Nerona in Poppejo kot ponazoritev slavne ljubezenske zgodbe avstrijskega prestolonaslednika princa Rudolfa, edinega sina cesarja Franca Jožefa I., ki je v nemogočih okoliščinah (papež mu ni odobril ločitve od žene), skupaj s svojo ljubico baronico Marijo Vetsere v lovski loži Mayerling storil umor in samomor. Torej Rudolf (Neron) v poročni obleki ustreli svojo ljubo v belem, potem pa ob njenem truplu še sebe v glavo. In s tem je Monteverdi po Guthovo pospravljen kot seno na skedenj ali senik.

poppea_399

Alex Penda (Poppeja), Valer Sabadus (Neron)

Guth relativizira vse, kar bi lahko bilo avtentično, in posodablja, res da zelo dinamično in ne tako statično kot režiser Robert Wilson v milanski Scali letos spomladi.

Guthov gledališki temperament je večji, da ne rečem prevelik, a bolj čitljiv in v sodobnosti inventiven; njegove osebe kot so Fortuna, Virtu, posebno pa še Amor – Angel živijo polnokrvno gledališko življenje; vsakdo ima svoj smisel in cilj, čeprav je marsikaj bolj ubrano transvestitsko, na videz resno, a v resnici le kot igra brez trdnega zgodovinskega ozadja in okolja. Neron je naš vsakdanji egocentrik, uživač, ki mu je pravzaprav vseeno, s katero bo spal. Kot kakšen plenilec! On je na odru prisoten v neki morda celo simpatični drži; v njegovem temperamentu je zajeta mentaliteta sedanjika:užij dan. Seveda Senekovo svarilo nima nobene veljave, saj kateri politik sploh posluša modrece; politik je zato na svetu, da je na oblasti.

poppea_431

Alex Penda (Poppeja) in Valer Sabadus (Neron)

Zelo prepričljiv je bil prizor z umirajočim filozofom Seneko, a spet ne brez Guthove samovolje, ko se nad njim izživljata služabnika s šampanjcem in mu kozarec potisneta med prste roke, viseče čez rob kopalne kadi, v kateri mrtvi Seneka še vedno leži, da bi skupaj nazdravili. Guth ima še precej drobnih, a povsem izdelanih prizorov, iz katerih pa bi morda celo potegnili sklep, da je Poppeja nekakšna prostitutka in da se okrog nje vse vrti kot v nekakšnih sumljivih, če ne celo mafijskih krogih (limuzina s šoferjem in varnostnikom, Neron in Poppeja na strehi avtomobila…).

poppea_541

Alex Penda (Poppeja) in Valer Sabadus (Neron)

Vse se dogaja kot pred nekakšnim čez vso steno na več prizorih razgrnjenim reliefom sveta ali planeta Zemlje, iz katerega se z lahkoto vidi, kdo je v sredini. To je Evropa, najbolj v centru pa Bavarska ali celo Slovenija, če hočete. To postavitev ploščatega planeta bi pravzaprav morali narediti pri nas doma, da bi končno ugledali našo predestiniranost v planetarnem okolju ali osrediščen položaj v njem. Nedvomno gre Guthu za aluzijo na globalizacijo, kjer pa se vse vrednote relativizirajo in pravih ljubezenskih čustev ni več, ampak so lahko le še vsakršne spremembe iz dolgčasa in bi zato lahko podvomili v tako hiter in spremenjen konec opere, kot ga Guth pokaže. Očitno je tudi ta dvojna smrt le poslednji člen v verigi nekih polverjetnih, čeprav gledališko izdelanih prizorov. Težko bi si namreč predstavjal, da bi si tako postavljen Neron, kot ga vidimo tokrat, sploh kaj resnega in predvsem stalnega želel. S tem pa Guth pred nas postavlja težko vprašanje: kaj mi o Neronu in njegovem zapletem značaju, razen nekaterih zgodovinskih dejstev, sploh vemo? In še bolj, ali ni uživaški Neron sen mnogih moških!?

poppea_517

Jake Arditti (Amor) in Alex Penda (Poppeja)

Scenograf in kostumograf Christian Schmidt je kot rečeno ustvaril sodobno in hitro spreminjajočo se (na vrtečem se odru) scenografijo in ima vsaj enakovredne zasluge za zelo gledljvo in sodobno operno predstavo. Prav tako domiselni, pestri, celo izzivalni so bili njegovi kostumi.

Pevska ekipa je bila zelo solidna in izenačena, pri čemer je pripadla vloga rimske cesarice Oktavije slavni sopranistki Jennifer Larmore. Do konca ne verjame, kaj se bo z njo zgodilo in se razumljivo vede kot cesarica v pričakovanju, saj moža Nerona in njegove ljubezenske navade očitno že predobro pozna, a vseeno zahteva od Ottona, naj umori svojo nezvesto ženo Poppejo. A Larmore ni pobrala vseh simpatij občinstva. Več so jih Angel oziroma Amor, zelo smiselno postavljen in glasovno odlični kontratenorist Jake Arditti, potem igralsko in glasovno zelo prepričljivi francoski kontratenorist Christophe Dumaux kot prevarani mož Poppeje, ki je poleg Nerona v času njegove bojne odsotnosti imela očitno še druge ljubimce… Poppeja v interpretaciji bolgarske sopranistke Alex Penda je bila sodobna spogledljivka in čutna ženska modernih nazorov in kot taka prava mešalka interesov pri moških. Kapitalna in povsem izdelana je bila vloga slavnega basista Franza-Josefa Seliga kot Seneke. On je postavljen antološko, tako kot nekoč še prav tako slavni nemški basist Kurt Moll v Salzburgu.

Neron je bil romunski kontratenorist Valer Sabadus; odličen v svoji postavitvi oziroma Guthovi interpretaciji te opere. Uživač na kvadrat in preko vseh norm. Zelo prepoznavni sta bili danska koloraturna sopranistka Frederikke Kampmann kot Fortuna in poljska mezzosopranistka Natalia Kawalek kot Virtu, skupaj z Amorjem kot nekakšen trojček v Združenih narodih in pod zidno maketo planeta Zemlje. Arnalta, Poppejina dojilja, kot se temu uradno reče, kar pa je nesmisel, saj gre za služabnico, je bil prav tako odličen v žensko preoblečen španski tenorist Jose Manuel Zapata. Arnalta je kot dvospolnik, med moškim, ki se oblači kot ženska, in ženska, ki se vede kot kakšna primadona in celo nastopa kot popevkarica. In potem so bili tu še Marcel Beeckman kot Nutrice, Emilie Renard kot paž Valletto, Sabina Puertolas kot od Nerona posiljena Drusilla, močna in nemočna, Christoph Seidl kot Merkur…

poppea_465

Valer Sabadus (Neron), Jake Arditti (Amor) in Natalia Kawalek (Virtù)

Glasbeno vodstvo predstave je prevzel mladi dirigent Jean-Christophe Spinosi s svojim mednarodnim ansamblom Ensemble Matheus s starimi inštrumenti. Posebnost je bila continuo verzija (Felice Venanzoni) in predvsem verjetno kar Guthova ideja, da ansambel igra še dodano nekakšno psihoanalitsko glasbo zunaj Monteverdijevega zapisa in stila, kar deluje tako kot poleti v Fideliu kot psihoanaliza dogajanja in še bolj celotnega ambienta s številnimi liki. Seveda je v tako sodobni postavitvi še veliko svetlobnih efektov (Olaf Winter), videa (Arian Andiel), žive elektronike (Christina Bauer) in koreografije (Ramses Sigl), kot dopolnilo režije.

Kronanje Poppeje je kljub pecejšnji, če ne kar veliki samovolji režiserja Clausa Gutha zelo posrečena, odlična, gledljiva predstava, ki daje vedeti, da je izvirna opera iz leta 1642 še vedno aktualna, če jo le tako znaš narediti. Na moji predstavi je ob koncu nekdo sicer silovito vpil buuu, a je bil osamljen; ostali so bili navdušeni in so vsi nastopajoči poželi nedeljeno odobravanje.

Marijan Zlobec

Foto Theater an der Wien/Monika Riterhaus

poppea_568

Alex Penda (Poppeja), Valer Sabadus (Neron) in Jake Arditti (Amor)

poppea_285

Jennifer Larmore (Ottavia) in Natalia Kawalek (Virtù)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.