Vrnitev Eline Garanča

Slavna latvijska mezzosopranistka, operna in koncertna pevka Elina Garanča se je vrnila na operne odre. Potem ko je zaradi bolezni matere poleti odpovedala koncert na 63. Ljubljana Festivalu ter na številnih drugih odrih po Evropi (Milano, Dunaj, Salzburg) in ji je kmalu zatem mama umrla, se je po nekaj mesecih žalovanja  vrnila na oder dunajske Državne opere na predstavo Massenetovega Wertherja, v katerem pa poje ravno pretresljivo izpoved o pokojni mami in njeni dobroti, kar je za pevko, ki med petjem obuja žalostni spomin na odhajanje najdražjega bitja, lahko nevarno in se ji glas zlomi ter pade v jok. Garanča je vse izvedla profesionalno in koncentrirano. Massenetov Werther so sicer premierno uprizorili že pred desetimi leti in prav tako z njo kot Charlotte, le da je bila takrat bistveno mlajša in za to vlogo primernejša.

05_Werther_84050_Garanca.jpg

Elina Garanča kot Šarlota (Charlotte), vse fotografije Wiener Staatsoper/Michael Poehn

Pred desetimi leti sem pisal o novi postavitvi Massenetovega Wertherja v kritiki Junak pod košato lipo in med drugim ugotovil, da je zadnja premiera na odru dunajske Državne opere pokazala, da je strah pred pretiranim sentimentalizmom, ki dandanašnji ni več v modi, tako kot nekoč, ko so zaradi Goethejevega romana v pismih Trpljenje mladega Wertherja ljudje delali samomore, odveč. res pa je, da je to,opero, če hoče biti prepričljiva, težko uprizoriti. Na Dunaju so to poizkušali režiser Andrei Serban, scenograf Peter Pabst, kostumografa Peter Pabst in Petra Reinhardt ter pred desetimi leti dirigent Philippe Jordan, tokrat pa novi dirigent Frederic Chaslin.

“Werther stoji in pade na ravnovesju čustev, vsakršnih reagiranj in dejanj obeh osrednjih protagonostov: mladega izobraženca Wertherja in županove hčerke Šarlote, manj pa njenega moža Alberta, s katerim se je med potekom zgodbe poročila, ker je to nekoč obljubila umirajoči materi, potem pa ni sledila svojemu srcu, novi ljubezni, ampak obljubi, ki seveda z ljubeznijo nima nič. Režiser Andrei Serban je v dunajski predstavi sledil dramatičnemu loku z vso rafiniranostjo, a hkrati počasnostjo, od prvih spogledovanj od daleč, prvih bližin, dotikov, poljubov, prek začasne ločitve in usodne vrnitve, do izbruha strasti, dokaza obojestranske ljubezni, a z njeno ujetostjo v pravkar sklenjeni zakon in s tem izdajo ljubega, z njegovim samomorom, njeno neskončno bolečino in moževim prezirom in zapustitvijo. Dogajanje, razpeto od poletja do božiča istega leta, je skoncentrirano, gledalec sluti, a ne more vedeti, kako se bo razpletlo.

01_Werther_84016_Polenzani.jpg

Matthew Polenzani kot Werther

Čar Goethejeva besedila ni le v čustvih, ampak v njihovi dramaturgiji. Serban je to vedel in tako ves zadnji del, edini ljubezenski akt med umirajočim Wertherjem in Šarloto, postavil na sredino odra na nizko posteljo, kakih pet metrov zadaj pa moža Alberta, ki nemo opazuje, kako ga žena vara in dokazuje, kako ga nikoli ni ljubila. Ko Werther umre, pa se obupana Šarlota vrže možu pred noge, a jo ta besen pahne in odide. Razkol je popoln.Obljuba proti glasu srca je zločin.

Idilika dogajanja okrog košate lipe

Scenografija Wertherja je v podeželjskem mestecu kar se da preprosta, pravzaprav se bolj kaže idilika dogajanja okrog mogočne in košate lipe, na katero ni potrebno plezati, ker vodijo nanjo sprehajalne poti in je v njeni krošnji dovolj prostora za ljubezenski kotiček. Interiera v tej postavitvi ni; vse je v naravi, celo poroka, maša, učenje otrok božičnih pesmi, gostilniška vrtna scena, postelja z umirajočim… Peter Pabst je s svetlobno barvno projekcijo zelene liste lipe v prvem dejanju spremenil v jesenske rumenordeče v drugem in ogolil veje v zimskem tretjem. Lipa je simbol nemštva, stabilnosti in večnosti. Wertherju ustreza.

Kostumska oprema je pokazala doživljajsko-emotivno podobo nemškega okolja petdesetih let 20. stoletja, to je čas zgodnje povojne emancipacije evropskega človeka; na eni strani zvestoba tradiciji in konvenciji, na drugi klic ljubezenske in čustvene svobode s premagovanjem ovir. Ta čas (s prvo televizijo, ki jo gleda Šarlota bolj kot kamuflažo pred možem) je Wertherjevi zgodbi njeno pristnost še omogočal, kasnejši, z vse večjo emancipacijo družbe, verjetno ne bi več.

Werther je redkeje uprizarjana opera, kot je sicer znana; ljudje jo raje poslušajo na posnetkih, kot jo gledajo, glasba s svojo emotivno opojnostjo je nemara bližja, če si poslušalci sami sproščajo domišljijo, medtem ko scenska prezenca ni nujno potrebna…” povzemam iz tedanjega zapisa.

Tu dodajam, da je bila letos poleti na Salzburških slavnostnih igrah koncertno izvedena opera s slavnima pevcema: romunsko sopranistko Angelo Gheorghiu in poljskim tenoristom Piotrom Beczalo. Koncertna izvedba občinstvo ravno tako prevzame, če je izvedena z vso izrazno in izpovedno intenzivnostjo in pokaže kvaliteto pevcev brez slehernih scensko – režijskih “prekrivanj”.

Če sem pred desetimi leti zapisal, da glasbena podoba dunajske predstave ni bila tako čustveno ekspresivna, kot bi si želeli in da se je mladi dirigent Philippe Jordan bal navdiha in pristnosti Massenetovih romantičnih občutij, rafiniranih valovanj in erotičnih nabojev, ki bi jih sicer Dunajski filharmoniki ob boljšem dirigentu brez težav zmogli (sami iz sebe pa očitno ne), sem tokrat videl nekaj novih dimenzij, ki so še najboj povezane s samo solistko Elino Garanča.

Šarlota je bila obakrat Elina Garanča

“Šarlota (Charlotte) je bila mlada zvezdnica mezzosopranistka Elina Garanča, s čistim, jasnim, a manj osebnostno prepoznavnim lirskim glasom, s prijetno odrsko pojavnostjo, čedna, zapeljiva, tu seveda ni koketna, ampak za spoznanje prestroga in preresna, vsaj v prvem delu opere. Konec opere pa je v ljubezenskem zanosu z umirajočim Wertherjem prepoln strasti.”

Garanča je tokrat dozorela in razume Šarloto kot žensko, ki se dvakrat vda in popusti svojim intimnim občutjem, še posebej v ljubezni. Najprej popusti pred materjo, nato pa še pred moškim, ki ga očitno ne ljubi. Garanča gradi odnos in mu na koncu ali v drugem delu predstave začne kljubovati, še posebej ko njen mož odkrije, da je bil Werther, za katerega že od prej ve, da je (bil) njegov konkurent, pri njegovi ženi, saj najde njegov plašč na postelji. Tu hoče sedaj svojo ženo Šarloto tako rekoč posiliti, a mu to ne uspe, zato jezen odide.

08_Werther_84035_Polenzani-Garanca.jpg

Umirajoči Werther in njegova Šarlota

Igranje z revolverjem postane usodno

Tu se pokaže močna poteza z revolverjem, ki ga ima Albert v roki, poprej pa ga je imel Werther, nato pa zahteva od svoje žene Šarlote, da ga ona pošlje Wertherju. Ali ona ni dojela, da mu pošilja orožje zato, da bi se z njim ustrelil in tako sam obsodil? Da, ve, okleva, a vseeno stori in v tem je velika past Goethejevega teksta. Zasledovanje usode potovanja revolverja do Wertherja, kamor ga odnese služabnik, prebudi podzavestna reagiranja v Šarloti: moram čimprej k njemu, da se kaj ne zgodi. Potem ga išče in najde, žal že ustreljenega, a še vedno živega. Seveda pride za njo še mož Albert in od daleč spremlja največjo ljubezensko in hkrati predsmrtno dramo, ko se ljubimca na očeh njenega moža združita v ljubezenskem objemu, poljubih, nežnostih…

Garanča je zrela, odgovorna do umirajočega in polna prezira do moža, ki to nikdar ne bi smel postati. Tu je režiser Serban moderen, odločen v karakterni upodobitvi predvsem nje, medtem ko je za Wertherja že jasno, da se iz tega odnosa ne bo mogel rešiti. On nima nikakršnega zaledja; nemško mestece je premajhno, on je sicer izobraženec, a brez vsega, kar bi mu omogočilo družino. Ko umre, Šarlota, najprej na kolenih pred možem, a odrinjena stran, z odra jezna na moža in žalostna spričo izgube najdražjega pobegne. Je tudi z njo in z Albertom hkrati z Wertherjem konec? Rekel bi, da je tako.

Tokratni Werther Matthew Polenzani nič zvezdniški

Werther je bil na premierni predstavi pred desetimi leti slavni tenorist Marcelo Alvarez. Takrat sem zapisal: ” Njegov glas je lep, a manj prodoren, emotivnost ustvarja polagoma in jo do maksimuma razvije šele na koncu, ko se tudi igralsko sprosti.” Tokrat je bil Werther tenorist Matthew Polenzani; bolj naraven, sproščen, nič zvezdniški, svojo vlogo razvija v naravni logiki, kot se to dogaja v romantični ljubezenski zgodbi. Vrhunski je na koncu ob umiranju, ki je zanj ritual ljubezenske smrti in sreče v odhajanju, saj pride med njim in Šarloto do ljubezenskega, spolnega akta v umiranju, kar je režiserjeva odlična poteza in logična po Goetheju, ki je bil tedaj eden najpametnejših in izobraženih Evropejcev. Ali je on mislil, da mora Werther umreti med orgazmom v ljubezenskem aktu s Šarloto, ne vem, je pa tako razmišljal Serban.

03_Werther_84027_Eiche.jpg

Markus Eiche kot Albert

Albert baritonista Markusa Eicheja

Dobra, s precej lirskim glasom in igralsko samozavestna, skoraj pokroviteljska do sicer starejše sestre Šarlote je bila sopranistka Hila Fahima kot Zofija (Sophie). Ob premieri sem zapisal, da je bil “manj izrazit  baritonist Adrian Eröd kot Albert; ostaja bolj nemi pričevalec svoje in ženine nesreče.” Tokrat je bil Albert baritonist Markus Eiche. V njem je več psihologije, zasledovanja, premišljevanja, kaj se v resnici dogaja z zaročenko in zatem ženo Šarloto, kaj je s konkurentom, ki ne odneha… Čuti, da izgublja, a naj še prej umre konkurent, potem pa Šarlota ne bo imela več izbire. Propadli bodo vsi trije. Ali on pošlje Wertherja v smrt z omenjeno gesto z revolverjem, je vprašanje za sodišče in kaj bi tam odločili; najbrž bi ga oprostili. Eiche je izpolnjevalec obljube, naloge in ne nazadnje Šarloto prav gotovo ljubi, a se njun odnos nikoli  nik začel “pravilno”, torej se niti ne more nadaljevati in predvsem razviti. Če čaka na razplet, se zdi, kot da hkrati čaka na vse možne dokaze ženine nezvestobe in dogajanja pred svojimi očmi.

Župan Le Bailli je tudi tokrat ostal dobrodušen in nič hudega sluteči oče (basist Alfred Šramek), ki še posebej spodbuja otroke k učenju božične pesmi, čeprav je do praznika še pol leta, a je Massenet znal vkomponirati otroški zbor v svojo opero kot moment nedoseženega in z otroki (Božič kot rojstvo Gospodovo) neuresničenega tako Šarlotinega zakona kot verjetno njenega časa po Wertherjevi smrti.

“Massenetov Werther ostaja slej ko prej opera novih in novih generacij, če se pojavita interpreta obeh glavnih vlog. Dunaj je igral na to karto, nisem pa prepričan, da je z njo igro dobil!” sem tedaj zapisal. Ta ugotovitev se lahko ponovi, s pripombo, da je Garanča v kontekstu svoje življenjske (smrt matere) in odrske usode kot Šarlote zrelejša, v nekaterih potezah drznejša, morda celo bi rekel bolj feministična, a v tem hkrati iskrena do sebe in svojih čustev. Pokaže, da je moč čustev edino pravo gibalo sveta.

Dunajske filharmonike ali orkester Državne opere je vodil francoski dirigent Frederic Chaslin, ki je sicer še skladatelj in pianist. Tako kot sem imel pripombe na dirigenta Jordana, bi jih imel še na Chaslina. Werther je emotivno bogata opera in terja od orkestra ter dirigenta popolno predanost in, lahko bi rekli, sočustvovanje v napetem odnosu med orkestrom ter solisti in otroškim zborom. Zakaj so čustva na svetu, če jih niti v operi ni dovolj? Svet rabi čustva, iskrena pa še prav posebej. Werther ima fenomenalno arijo Pourquoi me reveiller, o souffle du printemps?, ki si jo je sicer Goethe izposodil pri Ossianu, v operi pa se je Werther lotil prevajanja Ossianove poezije in v njej prepoznal vso svojo dušo, kot poje. Werther ima prav tako izjemnne ljubezenske duete, kot jih ima Puccini na primer v La Boheme. Zakaj bi se jih interpreti bali kot sprostitev nečesa, kar v življenju ne izpričujejo. Opera je več kot življenje! Še niste vedeli?

Marijan Zlobec

 

 

One thought on “Vrnitev Eline Garanča

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.