Vrhunski Phillip Kranjc na Mladih virtuozih

Četrti koncert v ciklu Festivala Ljubljana Mladi virtuozi je gostil dva ne več tako mlada glasbenika: najprej basbaritonista Phillipa Kranjca iz Frankfurta ter pianistko Anno Magdaleno Kokits z Dunaja. Koncert je bil s podporo Avstrijskega kulturnega foruma, ki deluje v okviru avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani.Prvi zapis namenjamo recitalu slovenskega pevca, saj gre za velik talent mednarodnih razsežnosti.

IMG_0616.JPG

Phillipa Kranjca smo že predstavili v napovedi koncerta. Bolj nas je zanimalo, kako nastopa, kakšen profil umetnika je, kako poje in kakšne so njegove umetniške perspektive.

Kranjc ni več tako mlad, da bi ga smeli imeti še za študenta, ampak v njem bolj vidim že izdelanega pevca, specialista za samospev in njegovo stilno diferencirano interpretacijo, kar pomeni pravilno obliko študija solopetja (v Salzburgu in Frankfurtu) in ob tem opernega petja z dosedanjimi vrhunci s sodelovanjem pri izvedbah predvsem Mozartovih oper (Don Giovanni, Beg iz seraja, Figarova svatba) in Rossinijevih (Seviljski brivec, Pepelka).

IMG_0612.JPG

Tako Mozart kot Rossini sta najbolj primerna skladatelja za vstop v operni svet, tako po glasovni kot dramski, to je operni igri, živem gledališču. Ob koncertnih nastopih večjega značaja (Bachova Janezov in Matejev pasijon…) je podatkov o pevskih recitalih še ne petindvajsetletnega Kranjca malo. Očitno je tu izoblikoval svoj repertoar bolj v zadnjem času in morda niti  ni imel veliko priložnosti za samostojne pevske večere.

IMG_0609.JPG

Njegov recital v Ljubljani kaže na dobro šolsko vzgojo, na pedanten študijski proces in seveda temu primerne posledice oziroma rezultat. Študij mora biti od vsega začetka zasnovan strogo, natančno in mora stremeti k celovitosti umetniške interpretacije, tako da mlad pevec lahko nastopa takoj.

IMG_0610.JPG

Zavedanje nujnosti oblikovanja samospeva je nekaj, kar v akademijski vzgoji ni nekaj samo po sebi umevnega oziroma se premalo goji zgodovino samospeva kot pomemben segment pevca in njegove pevske kariere. Vsi veliki operni opevci so peli samospeve, še posebej oni, ki so bolj izhajali iz tradicij velikih kultur in jim je bila blizu celotna umetniška atmosfera, ne le glasbena, ampak na primer vsaj še literarna.

IMG_0608.JPG

To se je videlo pri izboru programa, ki je segel od Ralpha Vaughana Williamsa prek Roberta Schumanna in Franza Schuberta do Carla Loeweja in Ferruccia Busonija. Morda je bil največje presenečenje že uvodni Vaughan Williams, izbor pesmi iz cikla Popotne pesmi na besedila Roberta Louisa Stevensona. Kranjc je v tem ciklu odkril in poudaril vso njegovo zahtevno izrazno diferenciranost, ki postavlja pred pevca precej pasti, ker je narava pesmi vse prej kot enovita, ampak ima že vsaka posamezna pesem poleg “scenskih” elementov v osebni izpovedi lirskega subjekta, še metaforični horizont, ki postavlja pevca v dvojno vlogo; izpoved sebe kot vagabunda (Popotnik) in vizijo spreminjajoče se narave. Kranjc je v nadaljevanju pokazal, da zmore tako lirično kot dramsko pevsko izpoved (Ogenj na cesti, Neskončna sijoča nebesa), do sklepne apoteoze pevca in pesnika z modernejšimi kompozicijskimi sredstvi (Svetel je zven besed).

IMG_0614.JPG

Pri izboru Schumanna (Ubogi Peter Hill, Dva granadirja, Mesečina) je Phillip Kranjc naredil stilni obrat k romantičnemu samospevu baladnega tipa, kar zelo ustreza njegovemu pogledu na samospev kot dramo v malem. Pevsko so ti samospevi zelo zahtevni, ker so besedilo, tema in preobrati, preskoki iz opisne tretje osebe v močno izrazno, usodno prvo osebo postavljeni v domet samega pevca kot umetniške osebnosti (Ubogi Peter, Dva granadirja). Seveda pa je Schumann tudi čisti lirik (Mesečina).

IMG_0615.JPG

Schubert je večen in ga takoj prepoznaš, ker ima posebno izrazno vedrino, optimizem, celo njegova žalost ima nekaj upajočega v sebi. Schubert je poznal vso poezijo svoje dobe in preteklosti, morda še bolj kot Goethe, seveda je uglasbil tudi njegove številne pesmi. Kranjc se ni lotil kakega Schubertovega cikla, ampak je tako kot pri Schumannu raje predstavil “detajl” kot ilustracijo svojih pevsko stilnih sposobnosti (Popotnik, Vandrovčeva nočna pesem I št. 3 op. 4, II št. 3 op. 96, slednji na Goethejev tekst). Iz teh interpretacij Kranjc lahko gradi naprej, tako da na njegovem naslednjem koncertu, morda v okviru poletnega festivala ne bi bil presenečen, če bi pel kakšen zaokrožen cikl obeh skladateljev.

IMG_0618.JPG

Prav tako nekaj repertoarno preizkušenjskega je bil Kranjčev izbor samospevov Rimar Tom (Theodor Fontanein)  in Gospod Oluf (Johann Gottfried Herder) Carla Loeweja, Schubertovega sodobnika. Spet je prišel do izraza pevčev interes za baladno dramski karakter, pri čemer pa nastopi nevarnost prehitrega petja, brez drobnih pavz in izpovednih preobratov iz opisne situacije k dialoškosti; v Rimarju Tomu moškega in ženske, rimarja in vilinske kraljice, v Gospodu Olufu se baladnost še stopnjuje v nekakšen ljubezenski trikotnik: gospod Oluf med vilinsko princeso kot skušnjavo pred poroko s svojo nevesto in smrtjo.

IMG_0619.JPG

Podobno baladnost, a nekoliko modernejšega tipa je dosegel pri Ferrucciu Busoniju in njegovi Mefistovi (Mefistofelovi) pesmi. Mesečina je izzvenela kot slovo od celovitega programa. A ne še od občinstva v Viteški dvorani Križank.

Philipp Kranjc je izbral kot dodatek samospev Podoknica Benjamina Ipavca, s čimer je pokazal, najprej da je Slovenec in drugič, da bi lahko pripravil še večji program slovenskega samospeva.

Kranjca je pri klavirju spremljal Hedajet Djeddikar, ki je specializiran za spreljavo pevcev na koncertih in pevskih tekmovanjih. Tak profil pianistov je zelo iskan in cenjen, čeprav se zdi, kot da je spremljevalec pevcu podrejen, a gre za dialog in soustvarjanje, kot se je pokazalo tokrat.

Philipp Kranj ima topel zaokrožen glas tako lirskega kot mladodramskega karakterja, nekoliko slabših nižin in na posameznih mestih še rahlo stiskajočega nastavka, torej z malo manj odprtim glasom, ko bi ga raje slišal. Vidim ga na vseh področjih pevskega poustvarjanja, v našem repertoarju poleg slovenskega samospeva zlasti kot bodočega Lorenza v Črnih maskah, najsi bi opero izvedli v slovenščini (kar bi bilo primarno celo na tujih odrih), ali v nemščini (kar bo bila že pevska redukcija).

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.