Je Kocbek v Vatikanu 1944 obtožil Rožmana dvakratne izdaje ?

Dnevniki iz let 1944 in 1945, kot so pravkar izšli kot šestnajsta knjiga Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev v uredništvu dr. Andreja Inkreta, puščajo odprta vrata za mnoge komentarje, dopolnitve, soočanja še z drugimi dokumenti, pričevanji, pismi, še posebej znotraj vodstva NKOJ, in še zlasti Kocbeka s Titom in Kardeljem, z analizami, vladnimi in drugimi gradivi… Iz Dnevnika 1944 smo že citirali odlomek, ki govori o obisku beograjskega nadškofa dr. Josipa Ujčića pri njem.

Gregorij-Rožman.-Vir-NŠAL-107-fotografska-zbirka-š.-591.jpg

Gregorij Rožman, vir NŠAL, 107, fotografska zbirka št. 591

Dr. Inkret v svojem komentarju v Zbranih delih 16 v bistvu ne komentira ničesar, kar bi iz Kocbekovih dnevnikov lahko razumeli v kontekstu in pravem pomenu tistega, kar je zapisano. Če pogledamo njegovo knjigo In stoletje bo zardelo (2011), vidimo, da je Kocbekov Dnevnik 1944 v njej spregledal; vsaj v tistem delu, ko govori o Kocbekovi misiji v Rimu oziroma na Svetem sedežu. Inkret o tej Kocbekovi poti sicer govori oziroma piše na straneh od 236 do 239, kar je zelo malo glede na načrt, njegov pomen, željo vodstva NKOJ (Narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije), razočaranje, ker ga ni sprejel papež Pij XII., Kocbekovo nepripravljenost sodelovanja z uradno diplomatsko službo Kraljevine Jugoslavije v Vatikanu za pomoč pri poti do papeža…

Problem je že v tem, da Inkret izrecno ne govori o tem, kje so Kocbekovi dnevniki za manjkajoče mesece leta 1944, to je zlasti za čas njegovega bivanja na Visu in še bolj v Rimu. Namreč ne omenja niti tega, da jih ni.

Inkret se v svoji knjigi o Kocbeku ozira na druge vire, to je objavljena študija Bojana Godeše Kocbekova misija v Rimu poleti 1944 in krajši zapis Vladimira Bakarića Kocbekova vatikanska misija – Zapisnik s seje NKOJ iz beležke dr. Bakarića o tem, kako je Kocbek poročal NKOJ po vrnitvi iz Rima na Vis. Na tej seji 22. septembra 1944 začuda ni bilo ne Tita ne Kardelja, iz česar bi se dalo sklepati, da sta oba že izvedela, da njegova misija v Vatikanu ni bila prav uspešna, čeprav jo je Kocbek sam v pismu Titu imel za uspešno.

Ambrožičeve razprave Inkret ni upošteval

Najbolj izčrpna pa je bila razprava, ki jo je že leta 2006 v Bogoslovnem vestniku objavil doktor cerkvene zgodovine Matjaž Ambrožič pod naslovom Prvi stiki med novo Jugoslavijo in Svetim sedežem. Inkret tega teksta v svoji knjigi, ki je izšla pet let kasneje, pa tudi v sedanji izdaji Dnevnikov, ne pozna, kar je za znanstvenika hud spodrsljaj, še posebej, ker se z današnjo tehnologijo v računalniškem zapisu vsak tekst lahko zelo hitro dopolni in popravi. Seveda Inkret še manj pozna marsikaj, kar kot literaturo Ambrožič navaja, pa tudi pred njim Godeša. Na primer obsežni tipkopis dr. Mirka Koršiča –  O Kocbekovem bivanju v Rimu, korespondenca in zapisi Nielsa Sachsa – Gričkega, pozna pa celotne Kocbekove Osvobodilne spise, zlasti II v uredništvu Petra Kovačiča Peršina, kjer je govora na to temo, gradivo iz Kocbekove zapuščine v NUK, še posebej z oznako Ms 1421, izrecno pa ne citira dokumentov v ARS II, Partizanski arhiv, fond IOOF – SNOS, f. 495…

Počakati bo treba na odprtje Vatikanskih arhivov

Jasno je, da bo na pravo podobo celotne misije, še posebej z italijanske strani, treba počakati na odprtje Vatikanskega tajnega arhiva ASV. Kdaj bo to, dr. Ambrožič v svoji razpravi ne pove, verjetno pa velja pravilo, da sedemdeset let po smrti papeža, v času katerega se je neko gradivo pridobilo. To bi pomenilo 70 let po smrti papeža Pija XII. Umrl je 9. oktobra 1958, sedemdeset let po smrti bo šele leta 2028. Verjetno bi šele tedaj pridobili vse dokumente o poročilih medvojne slovenske Cerkve, zlasti pisma ljubljanskega škofa Rožmana na Sveti sedež. Pridobili pa bi še poročila drugih jugoslovanskih škofov in nadškofov, na primer zagrebškega Stepinca. Zakaj slovenski zgodovinarji o tej strokovni rezervi oziroma oviri ne govorijo, ne vem. Najbrž mislijo, da je tudi do tedaj treba nekaj strokovnega početi. Bistvo strokovnosti v znanosti je najprej v tem, da znaš natančno opisati predmet raziskovanja in se zavedaš, kaj ti manjka, veš ali sumiš, da nekaj kot dokument nekje obstaja, na to opozoriš, nato pa z obsežno in natančno analizo potegneš določene sklepe, četudi jih še vedno označiš za začasne, ker ni na voljo vseh dokumentov. Tega v slovenski znanosti ni niti približno. Slovenski znanstveniki vedo “vse”.

9e80a6d96162d1302ee32d67728d212e_700x550.jpg

Vladimir Bakarić, Edvard Kardelj in Tito na Visu leta 1944, foto arhiva. nacional.hr

“O krivdah ljubljanskega škofa”

Nas zanima iz Kocbekovega Dnevnika samo en stavek:”Od svoje strani sem ga informiral o svojem obisku v Vatikanu…o ljubljanskem škofu, o njegovih krivdah, ki jih je storil kot katoliški škof do svojega naroda posebno zato, ker ni tvegal korajžnega nastopa pred Italijani in Nemci. Vse to je bilo namenjeno Ujčiću samemu…”

Iz tega citata Kocbekovega pogovora v Beogradu 14. novembra 1944, bi smeli upravičeno sklepati, da je Kocbek v Vatikanu govoril tako o Rožmanu, kot je poročal Ujčiću, torej o Rožmanu kot dvakratnem izdajalcu.

Ivan_Šarić.jpg

Proustaški škof Ivan Šarić (1871 – 1960)

Inkret škofa Rožmana v kontekstu Kocbekove rimske misije v svoji knjigi In stoletje bo zardelo sploh ne omenja. Citirani Kocbekov referat po vrnitvi pred NKOJ, kot ga povzema Vladimir Bakarić, pa ga. “Rožman naj bi bil v Rimu zelo nezaželen škof. Bojda so mu dejali sub rosa, da je stopil po poti, na kateri ga Vatikan ne bo podpiral. ..(Ivana) Šarića je omenjal kot tip škofa, ki je sodeloval z okupatorjem, tako kot Rožman.”

O Šariću iz knjige Nesveta trojica

O Ivanu Šariću lahko preberem v članku London: škof Rožman je notorični kvizling:”Na njegovo  (salzburškega nadškofa Andreasa Rohracherja) pobudo je celovški škof sklical sestanek, na katerem naj bi se v konfederacijo povezale katoliške države srednje Evrope. Poleg Rohracherja in celovškega škofa sta se sestanka udeležila še ljubljanski škof Gregorij Rožman in sarajevski nadškof Ivan Sarić. Oba sta bila navdušena nacistična kolaboranta, ameriška obveščevalna služba pa je za Sarića poročala, da je bil v »času ustaške vladavine krvnik hrvaških in bosansko-hercegovskih Srbov«.

(Nedeljski dnevnik, 4. decembra 2013, zapis o knjigi Nesveta trojica Vatikan, nacisti in sovjetske tajne službe avtorjev Marka Aaronsa in Johna Loftusa).

Nesveta-trojica-200.jpg

Naslovnica knjige Nesveta trojica

“V italijanskem tisku se je pojavila serija člankov, ki so se začeli spraševati o pravih motivih papeža Pija XII., takrat že z vzdevkom »Hitlerjev papež«. Grozilo je, da bo razgaljena celotna vatikansko-nacistična naveza.

Krvavo nasilje na Hrvaškem je bilo že v polnem teku, ko je Pij XII. konec aprila 1941 sprejel ustaškega voditelja Pavelića na zasebni avdienci. Uradniki britanskega zunanjega ministrstva so bili ogorčeni, ko je »papež sprejel zloglasnega terorista in morilca«, in so Pija XII. opisovali kot »največjega moralnega sprevrženca našega časa«.

Letališče-Velo-polje.jpg

Letališče Velo polje na Visu med vojno

Ob neki drugi priložnosti se je Pavelić v Berlinu pogovarjal s Hitlerjem. Prišlo je do nenavadne zamenjave vlog, ko je ustaški vodja firerja okaral, češ da ima preveč »prizanesljiv« odnos do nemških Židov in se pohvalil, da je sam že do konca rešil židovsko vprašanje  na Hrvaškem, medtem ko jih je v Tretjem rajhu še vedno nekaj živih.

Iz zelo zanesljivega vira so ameriški obveščevalci maja 1946 izvedeli, da poglavnik živi »v bližini Rima v zgradbi, ki je pod jurisdikcij Vatikana. To je bilo kmalu po tistem, ko je Pavelić prvič prišel iz Avstrije v Rim, in se še ni vedelo, da se je v resnici skrival v Castelgandolfu, kjer imajo papeži svojo poletno rezidenco.

Pavelića  je ščitil eden od visokih predstavnikov Svetega sedeža in begunec je ves čas uporabljal njihovo uradno vozilo. Ker je to imelo diplomatske oznake, zahodne oblasti avtomobila niso smele  ustavljati, tudi takrat ne, kadar je zapustilo ozemlje Vatikana.

Škof Rožman se je med vojno med drugim proslavil s »pastoralnim pismom«, v katerem je vernike  pozival, naj se pridružijo nacistom, da bi si »v boju proti židovski zaroti zagotovili naš obstoj in boljšo prihodnost«. (iz knjige Nesveta trojica).

Dr._Vladimir_Bakaric_u_posjeti_brodovima_NOVJ_na_Visu.jpg

Vladimir Bakarić na Visu

Vladimir Bakarić je v zadnjem delu svojega zapisnika omenjal položaj Cerkve na Hrvaškem, češ da so Kocbeku v Vatikanu dejali, “sveta Stolica ni nikdar priznala NDH, ampak je vztrajala pri kontinuiteti Jugoslavije. Na predlog ustašev o veleposlaništvu v Vatikanu ni odgovorila. Storili smo samo eno stvar, in to je pet minut avdience Pavelića. To je bila povsem zasebna avdienca in na velik pritisk Ciana. Pokazali so mu tudi knjigo sprejemov.

Imajo tudi informacijo o diferenciaciji hrvaške duhovščine. Del je je pristopil k Paveliću, del pa se je dobro držal. Vemo, da je Cerkev razdeljena. To ne pomeni ovire, odločili se bodo, ko bodo dobili material. Prosili so ga, naj jim pošlje materiale. Vprašali so (ne njega), če bi jugoslovanski politični krogi lahko igrali nekakšno vlogo posrednika med sv. Stolico in ZSSR…”

9y9QPyG.jpg

Ameriški Slovenci so se poslovili od škofa Gregorija Rožmana v Lemontu pri Chicagu 7. aprila 2013 predno so njegove posmrtne ostanke prepeljali v Slovenijo, foto http://www.rtvslo.si

Bakarić omenja dr. Jožeta Žabkarja

Bakarić omenja nastop dr.Jožeta Žabkarja, prvega Jugoslovana v papeževi diplomatski službi, ki je zaprosil v Vatikanu za pogovor skupaj s Kocbekom: “Z njim je za nujen pogovor zaprosil nek Slovenec, dr. Jože Žabkar, prvi Jugoslovan v papeževi diplomatski službi.” Inkret Žabkarja v svoji knjigi ne omenja, Kocbek pa ne v svojem (objavljenem) dnevniku.

Kdo je bil Jožef Žabkar ?

Jožef Žabkar (1914 – 1984) je bil slovenski teolog in vatikanski diplomat, ki je med drugim študiral tudi na cerkveni diplomatski akademiji v Rimu in leta 1947 diplomiral, medtem ko je bil kot duhovnik posvečen že leta 1939, od leta 1941 do 1946 nadaljeval študije na Gregoriani, leta 1969 je bil imenovan za nadškofa.

Iz Bakarićeve drobne opazke bi smeli sklepati, da so ob Kocbeku povabili na pogovor, najbrž v smislu poizvedovanja, kdo je ta človek v resnici, še Žabkarja. Kocbek je seveda vse to toleriral, sicer kako bil Bakarić o tem Kocbekovem poročanju njegovo ime sploh lahko zabeležil? Jasno je, da je bilo med vojno v Rimu kar precej Slovencev, ki so Kocbeka spoznali že v izjemno odmevni polemiki ob izidu njegovega spisa Premišljevanje o Španiji in naprej do časa njegovega obiska Rima. Vatikan je imel svoje poročevalce absolutno od povsod, kjer ga je nekaj zanimalo. Tako kot Tito.

index.jpeg

Pacelli je postal papež Pij XII. leta 1939, foto http://www.rtvslo.si

Kocbekov ciljni namen potovanja v Rim je bilo srečanje s papežem Pijem XII. V tem ni uspel. Kocbek je verjetno storil napako, ker se ni podvrgel diplomatskemu načinu poti do papeža, to pa je bilo tedaj preko uradnega jugoslovanskega kraljevega veleposlanika pri Svetem sedežu. Kocbek je 15. julija pisal maršalu Titu:” Ne glede na rezultate mojega obiska v Vatikanu je treba opraviti tudi radikalne personalne spremembe pri kraljevem jugoslovanskem poslaništvu v Vatikanu. Dosedanjega poslanika (mislim da Milojević) ni v Rimu, ker ga je moral kot nezaželena oseba zapustiti, vendar je še vedno naslovni poslanik. Vršilec dolžnosti dalmatinski duhovnik Moskarelo in uradniki Čukić in dr. Zalar so se slabo vedli, zlasti slednja dva. Za vršilca dolžnosti je treba takoj postaviti našega zanesljivega človeka, ki bi spremljal zelo intenzivno, zanimivo in pomembno politično življenje v Vatikanu. Če boste izbrali primerno osebo, bi opozoril na dva človeka: najprej dr. Kosa, ki dobro pozna rimske razmere, zaradi dobrega odmeva v Vatikanu in v Sloveniji pa bi bil nemara primeren prof. Viktor Smolej, resen in zanesljiv človek, ki zdaj dela v slovenskem centralnem Agitpropu. Jasno je, da bi prišel v poštev samo eden od njih, če sami ne najdete primernega človeka.”

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.