Tito ni želel, da bi Kocbek v Vatikanu vodil uradne pogovore v imenu NKOJ

V prvem nadaljevanju o Kocbekovi rimski misiji v Vatikanu ali na Svetem Sedežu smo prišli do  dr. Nika Moskatela. Kdo je bil dr. Moskatelo?

Preberimo del članka v Amerikanskem Slovencu, 22. 8. 1941

“Dne 28. julija je laška vlada odredila, da se mora segnati z laškega ozemlja jugoslov. poslanik s celokupnim osebjem jugoslov. poslaništva pri Vatikanu vred. Za vzrok temu se navaja dozdevna politična propaganda, ki jo je baje počenjal prvi svetnik jugoslov. poslaništva pri Vatikanu, profesor bogoslovja in rimskokatoliški duhovnik dr. Niko Moskatelo, ki je tudi še dalje stanoval v Rimu. V resnici je ta laška odredba sledila šele potem, ko je Vatikan odklonil službeno avdijenco “poslaniku” odvisne Hrvaške…”

Iz prejšnjega sledi, da je bil Kocbek že julija 1944 prepričan, da bi Sveti sedež  sprejel za veleposlanika predstavnika nove partizanske oblasti. Tita celo poziva, naj to naredi. Žal Bojan Godeša (Kocbekova misija v Rimu poleti 1944), ki ta del Kocbekovega pisma Titu citira, tega Kocbekovega stališča ne analizira z vidika diplomatskih pravil v Vatikanu. Godeša analizira dve možni poti Edvarda Kocbeka do  papeža: prošnja za sprejem brez predhodnih razgovorov, druga pa po spoznavnih razgovorih, “kjer bi se izmenjali pogledi in prečistila stališča.” Če bi dobil avdienco, se s papežem ne bi mogel politično pogovarjati, druga možnost pa je avdienca po že opravljenih predhodnih pogovorih in z vednostjo, da bo pogovor s papežem potekal na politično temo.

Kocbek pa je bil ob tem opozorjen:”Treba bo premestiti nekatere težave, katerih večja ali manjša akutnost se bo razodela v teku pogovorov samih, toda s papežem se boste lahko pogovarjali, o čemer boste hoteli.” (Po Godeša, on po ARS II, Partizanski arhiv, fond IOOF – SNOS, f. 495).

PacelliBavaria1922a.JPG

Eugenio Maria Giuseppe Giovanni Pacelli kot apostolski nuncij v Nemčiji leta 1922

Kocbek se je odločil za drugo pot, to je najprej za razgovore s prelati. Prvi pogovor je imel Kocbek s prelatom Eduardom Prettnerom Cippicom. Inkret v svoji knjigi pravi, da je Kocbeku “prelat Cippico sporočil, da bi bila mogoča le tako imenovana zasebna avdienca: kakršen koli osebni stik s papežem je mogoč le v oficialnem diplomatskem okviru – torej prek  jugoslovanskega kraljevega poslaništva v Vatikanu, (na kar seveda ni pristal), ali pa s pisnim pooblastilom NKOJ, (ki ga ni imel), vprašanje tudi, ali bi ga sploh dobil)…” (tako Inkret v knjigi In stoletje bo zardelo).

Kocbekov medvojni prvi sogovornik, prelat Eduard (tudi Edward) Prettner Cippico, tedaj uslužbenec vatikanskega Državnega tajništva, je bil leta 1948 vpleten v denarne prevare in ponarejanja dokumentov (pisem in podpisov) v Vatikanu in na sodišču obsojen. Doma je bil iz Trsta in je potemtakem Slovence dobro poznal, zato ne preseneča, da so Kocbeka najprej dali “na zaslišanje” njemu, česar pa predstavnik NKOJ najbrž ni vedel. O Cipiccu berem:

“Cippico, triestino, era entrato in Segreteria di Stato nel 1935, come minutante con incarico di archivista nella prima sezione della Congregazione Affari Ecclesiastici Straordinari. Aveva ottenuto anche l’incarico di Cameriere Segreto soprannumerario. Si era distinto durante la guerra per l’assistenza clandestina agli ebrei perseguitati e, negli anni della ricostruzione, sembrò adatto per fare da tramite tra imprenditori italiani, che dovevano acquistare macchinari negli Usa e istituti religiosi americani che potevano agevolarli. Ma nel 1947 cominciarono ad arrivare in Segreteria di Stato diverse segnalazioni su irregolarità riscontrate in un giro di operazioni valutarie con l’estero in cui erano coinvolti ecclesiastici della Santa Sede. E, a un mese dalle elezioni dell’aprile 1948, L’Osservatore Romano rese noto che Prettner Cippico era stato espulso dalla Segreteria di Stato in quanto imputato di falsi e truffe, aggiungendo che era stato sottoposto a istruttoria e arresto preventivo, che aveva confessato i suoi delitti, ma che si era reso latitante e che per questo era stato ridotto alla stato laicale. Secondo l’accusa aveva utilizzato illecitamente carta intestata, timbri della Segreteria di Stato e falsificato le firme dei suoi superiori per realizzare false lettere della Segreteria di Stato, che garantivano la copertura finanziaria delle sue operazioni con l’estero. Ma non finisce lì, perché Cippico viene arrestato dalla polizia italiana per appropriazione indebita di gioielli che gli erano stati affidati e di cui aveva denunciato il furto…”

Tisserant.jpg

Kardinal Eugène Tisserant

Kocbek se je zatem pogovarjal s kardinalom Eugènom Tisserantom, vodjo kongregacije za vzhodne cerkve, ki je kardinal postal leta 1936 in je bil pomemben član rimske kurije. Ker je bil Francoz, doma iz Nancyja, sta se s Kocbekom z lahkoto pogovarjala v francoščini, sicer pa je govoril kar trinajst jezikov.

index.jpeg

Pietro Sigismondi med predavanjem

Tretji znani Kocbekov rimski sogovornik je bil monsignor Sigismondi, kot ga omenja Inkret, v resnici je bil to Pietro Sigismondi, ki je na povabilo Titove vlade leta 1949 prišel v Beograd kot posebni svetovalec pri nunciaturi.

“Richiamato a Roma nel 1939, fu incaricato di curare gli affari ecclesiastici straordinari della Santa Sede in anni tragici e in situazioni che richiesero di volta in volta delicatezza e autorevolezza. Nel 1949, essendosi consolidato in Jugoslavia il governo comunista del maresciallo Tito, monsignor Sigismondi fu inviato a Belgrado come consigliere speciale presso la nunziatura. L’anno successivo fu elevato da Pio XII ad arcivescovo titolare di Neapoli di Pisidia e mandato come delegato apostolico nel Congo Belga, dove favorì la diffusione e la crescita del cattolicesimo. ”

Cippico, Tisserant in Sigismondi v Kocbekovih dnevnikih že iz beograjskih mesecev niso omenjeni, s to pripombo, da rimskih dnevnikov iz poletja 1944 ni (znanih).

pacelli_full.jpg

Papež Pij XII.

Godeša govori o tem bolj podrobno in  natančno kot Inkret:”Po teh razgovorih je Kocbek znova načel vprašanje avdience pri papežu, ki jo je tolmačil kot krono dotedanjih uspešnih obiskov. Tega vprašanja ni bilo moč rešiti takoj in je bilo potrebnih več sestankov, dokler ni nazadnje o avdienci pri papežu razpravljal določen krog kardinalov.

Na Državnem tajništvu so Kocbeku sporočili sklep:” Želimo vam omogočiti sprejem pri papežu in smo pripravljeni vzeti nase politično tveganje, ki ga bo v določenem delu sveta povzročila objava vašega obiska pri papežu. Vendar hočemo, da je vaš obisk pri papežu postavljen v običajen diplomatski okvir, ker so bili naši pogovori vendarle pogovori Vatikana kot versko – politične ustanove z vami kot politično osebo, pa čeprav je šlo pri tem stiku samo za izmenjavo mnenj in ustvarjanja razmer za stabilizacijo novih odnosov med nami in vami. Želimo, da vas k papežu privede jugoslovansko kraljevo poslaništvo pri Vatikanu, kar je po sporazumu Tito – Šubašić možno.” (Osvobodilni spisi II, str. 111 – 112)

Edward Prettner Cippico.jpg

Edward Prettner Cippico vklenjen na poti na sodišče

Kocbekov medvojni prvi sogovornik, prelat Edward Prettner Cippico je bil leta 1948 vpleten v denarne prevare in ponarejanja dokumentov v Vatikanu in na sodišču obsojen.

Marsal_Tito_sa_suradnicima_na_Visu,_ljeto_1944..jpg

Predsednik Tito s sodelavci na Visu leta 1944

Godeša pa še dodaja:”Potem ko se je Kocbeku posrečilo preskočiti  prvo oviro, ko ni hotel pristati, da ga v obisk uvede predstavnik kraljeve vlade v Vatikanu, na kar je Sveti sedež pristal, so od njega zahtevali akreditivno pismo NKOJ, v katerem bi ga le-ta predstavil kot svojega člana, ki naj stopi v stik s Sveto stolico in kot tak prosi za avdienco pri papežu. Takega pisma pa Kocbek ni imel, kljub temu pa je skušal zaobiti tudi to formalno zahtevo, kar pa mu kljub prepričevanju ni uspelo. V Vatikanu se niso pustili prepričati: “Toda Vatikan je kljub vsemu ostal na tej formalni zahtevi in mi pred odhodom poslal na dom človeka, ki je dejal, da si Vatikan pred zavezniki ne upa kršiti svojega protokola in da naj to razumemo in naj se čimprej vrnem z omenjenim pismom. Obenem so mi govorili, da so šli do skrajne meje in da bom kot član NKOJ prej sprejet pri papežu, kakor general de Gaulle, predsednik francoskega NKO, ki je na podobno avdienco čakal dva meseca, potem ko je moral oditi brez nje, ker pogoji zanjo še niso bili zreli.” (ARS II, partizanski arhiv, fond IOOF – SNOS, f. 495). Godeša zaključuje, da se je Kocbek tako brez obiska papeža vrnil iz Italije 20. septembra 1944, ne omenja pa, da je Rim zapustil že poprej, 3. septembra, in se najprej zaustavil v Bariju.

Vis_tito_subasic.jpg

Srečanje Tito Šubašić s podpisom sporazuma na Visu 16. junija 1944

Iz Inkretovega teksta “vprašanje tudi, ali bi ga sploh dobil”, namreč pismeno pooblastilo NKOJ, sledi, da je gradivo, ki mu je bilo na voljo, slabo pregledal. Iz enega izmed več pisem Tita Kocbeku (in obratno) je namreč zelo jasno razvidno, da takega pooblastila ne bo dobil, četudi ga je NKOJ poslal v Rim.

Pius_XII.jpg

Papež Pij XII.. foto it.wikipedia

Predsednik Tito je Kocbeku 26. avgusta 1944, potem ko je analiziral položaj v odnosih med NKOJ in Svetim sedežem, kot ga je oblikoval Kocbek v svojem v Rimu pisanem Memorandumu, med drugim pisal: “Mi ne bismo želeli, da ove razgovore vodite zvanično u ime Nacionalnog komiteta. Ipak možete dati na znanje, da je Vaše  djelovanje u skladu s namjerama Nacionalnog komiteta i da je poduzeto sa znanjem i odobrenjem Komiteta…”

Tito je Kocbeka vikal in je v svojem pismu morda nekoliko korigiral prvotna stališče NKOJ; če je Kocbek odpotoval z Visa v Vatikan, je bil prepričan, da je uradni delegat NKOJ, hkrati pa ni imel pismenih pooblastil za pogajanja s papežem. Titu  je potemtakem uspel nekakšen diplomatski manever, po katerem je bodoče odnose  med NKOJ in Vatikanom zadržal kar zase.

Tito-Churchill.jpg

Tito in Churchill v Neaplju, foto http://www.cnj.it

Tito se je 14. avgusta 1944 srečal s Churchillom

Medtem ko je bil Kocbek v Rimu, se je Tito 14. avgusta v Neaplju srečal z Winstonom Churchillom, z Visa pa je skrivaj poletel k Stalinu, tako da je imel istočasno stike s kar tremi stranmi (poleg Šubašića). Kocbek seveda za to ni vedel oziroma nimamo dokazov o tem, dokler se ne bi našli njegovi rimski dnevniki.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

One thought on “Tito ni želel, da bi Kocbek v Vatikanu vodil uradne pogovore v imenu NKOJ

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.