Med Chagallom in Malevičem

Dunajska Albertina je pripravila novo veliko razstavo Od Chagala do Maleviča Ruske avantgarde. Lahko bi rekli, da je sestavljena iz del  iz zbirk Batliner in Forberg, ki je del stalne razstave v Albertini, ter večine del iz Državnega ruskega muzeja v Sankt Peterburgu in nekaj del iz drugih muzejev (Amsterdam, Pariz, Bern, Dunaj, Madrid, Basel, Vaduz, Halle) ter iz zasebnih zbirk.

chagall18.jpg

Marc Chagall – Promenada/Sprehod, 1917/1918, olje na platnu,  Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Najbolj fascinira razvoj ruske in s tem evropske ali celo svetovne umetnosti v borih petih letih med abstrakcijami Vasilija Kandinskega, deloma še Alexeia Jewlenskega, iz leta 1910 in suprematističnim nastavkom Kazimira Maleviča z rdečim kvadratom na belem polju iz leta 1915, ki je napovedoval in z drugimi deli že utrdil geometrijsko abstrakcijo. Marc Chagall, kot je slaven in folklorno izzivalen ter drzen, je že bolj ilustrativen, judovsko determiniran in komparativno Maleviča ne dosega. Chagall je bolj “zgodba”.

Black_circle.jpg

Kazimir Malevič – Črni krog, 1915, na dunajski razstavi v Albertini, foto Wikipedija

Chagall ima v bistvu malo let umetniškega vrhunca, morda pet, potem se začenja ponavljati po motivih, koloritu, konceptu ali zasnovi; skratka ni več tako inovativen. Malevič je prav tako omejen na prvo nefiguralno obdobje, dokler se ni vrnil že po uveljavljenem konstruktivizmu k človeški figuri, kot so na razstavi Dekleta na polju iz let 1928/29 in nekatere druge slike.

dsc02668.jpg

Kazimir Malevič – Dekleta na polju, 1928, z dunajske razstave v Albertini, foto musings – on – art.org

“Malevič je najbolj znan kot ustanovitelj suprematizma – smeri skrajne abstraktne likovne umetnosti. Likovno je bil vzgojen v slogu ukrajinskega ljudskega slikarstva in ikonografije ter je izhajal iz ukrajinske avangarde. Malevič je med letoma 1895 in 1896 študiral na Kijevski umetnostni šoli ter med letoma 1904 in 1910 na moskovski Akademiji umetnosti.

08_Malevic_Testa-di-contadino-1928-ca_1.jpg

Kazimir Malevič  – Kmetova glava, 1928,  olje na lepenko, na dunajski razstavi v Albertini , foto stilearte.it

Rodil se je v družini očeta Severina Maleviča in matere Ljudvike (Ljudviga Aleksandrovna, rojena Galinovska). Njegov oče je bil inženir in je delal v tovarni sladkorja. Po očetovi smrti je leta 1906 odšel v Moskvo, kjer se je začel učiti v Rosbergovem studiu. Prvi uspeh je prišel na razstavi z izzivalnim naslovom Oslovski rep.

konjenica.jpg

Kazimir Malevič – Rdeča konjenica, 1928/1932, olje na platnu z razstave v Albertini, foto knjigaanad.com

Malevič poleg Mondriana  velja za največjega mojstra skrajne abstrakcije. Žal pa Mondriana v Albertini ni. Čeprav najdemo v njegovem opusu tudi figurativna dela, si je Malevič za cilj svojega umetniškega poslanstva zadal doseganje skrajne redukcije motivike. Svoj namen je pojasnil z besedami: »Objekt sam po sebi je brez pomena. Ideje, ki jih oblikuje posameznikova zavest, so ničvredne.« Malevič je zato ustvarjal na prvi pogled sporočila oropane slike, ob opazovanju katerih pa so se v podzavesti oblikovale pomensko bogate asociacije. Tako je Malevič skušal doseči to, kar je poimenoval »supremacija občutka«. Suprematizem – smer likovne umetnosti je Malevič utemeljil leta 1913. Gre za estetiko, ki temelji na ploskovitih čistih geometrijskih oblikah. Najbolj znani avtorjevi sliki iz tega obdobja sta Črni kvadrat na belem ozadju in  Belo na belem: slednje v Albertini ni.

tumblr_lnrx38Za4J1qhrhkxo1_400.png

Kazimir Malevič – Rdeči trg,  Vizualni realizem kmečkega dekleta v dveh dimenzijah, 1915, foto Wikipedija

Malevič je bil prvi, ki je že pred prvo svetovno vojno slikal čiste kroge in kvadrate v podobo. Vplival je tudi na Mondriana. Slikal je z abstraktnim slogom in je nasprotno s kubisti dajal velik poudarek barvi. Kljub inovativnosti svoje likovne poteze pa Malevič ni bil edini sovjetski likovni začetnik obdobja neposredno pred in po oktobrski revoluciji leta 1917,” ugotavljajo njegovi biografi.

670x420_Kultura__av8.1_hires.jpeg2.jpeg

Kuzma Petrov – Vodkin – Fantazija, 1925, olje na platnu, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Kot da bi v tem obdobju celotno območje Sovjetske zveze doživelo duhovni preporod, se je ob političnih prevratnikih pojavila še manjša skupinica odličnih likovnikov, ki so rusko območje, na katerem po zatonu značilne umetnosti pravoslavnih ikon ni bilo več nosilcev razvoja umetnosti, katerih delo bi zaslovelo tudi v širšem mednarodnem okolju. Poleg Maleviča so v prvih desetletjih 20. stoletja evropsko umetniško prizorišče pretresli še drugi umetniki, med drugim  Kandinski in Tatlin, kot spet ugotavljajo kronisti. Vladimir Tatlin je v Albertini predstavljen izjemno skromni, le z dvema slikama.

Šagal.jpg

Marc Chagall – Avtoportret s sedmimi prsti, olje na platnu,  1912/1913, Muzej Stedelijk v Amsterdamu

Malevič je na dunajski razstavi pravzaprav najbolj reprezentativno zastopan in dominira, kar je prav. Vidi se njegov pogum, bolj kot pri Kandinskem, ki je pomaknjen v kot, kot da je v onem času, ko se je pojavil Malevič, že zastarel, kar seveda ni res. Tu manjkajo bistvene abstrakcije, s katerimi je Kandinski presenetil svet okrog leta 1917 in bi še kako sodile na razstavo.

malevich_last_futurist_exhibition.jpg

Zadnja futuristična razstava slik “0.10” v Sankt Peterburgu pozimi 1915/1916

El Lisicki (Lissitzky) je kot ruski slikar, arhitekt, grafik, tipograf, ilustrator, fotograf in teoretik  na dunajski razstavi bolj malo zastopan in še to bolj na koncu, ko so vsi poudarki razstave že zabeleženi.

Šagal 4 IMG_5581.jpg

Natalija Gončarova – Perice,  1911, olje na platnu, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

0.10 catalog.jpg

Katalog razstave o.10

0.10 Rozanova_Boguslavskaia_Malevich.jpg

Olga Rozanova, Ksenija Boguslavskaja in Kazimir Malevič na zadnji futuristični razstavi “0.10”

Spadal je med najpomembnejše osebnosti ruske avangarde z začetka dvajsetega stoletja in skupaj s svojim kasnejšim učiteljem (prvi učitelj je bil  Yehuda Pen)  Kazimirom Malevičem  zasnoval umetniško smer  seprematizem, ki pa jo je sam Malevič imenoval konstruktivizem.

Šagal 7 IMG_5584.jpg

Natalija Gončarova – Kolesar, 1913, olje na platnu, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Po otroštvu v Smolensku je želel na akademijo v Sankt Peterburg, a ga niso sprejeli, zato se je usmeril proti Nemčiji in pristal na politehnični šoli v Darmstadtu (1909 –  1914). Ko je študij končal, se je vrnil v Rusijo, medtem pa je izbila prva svetovna vojna. Biografi omenjajo, da je od leta 1917 skupaj z Malevičem učil na umetniški šoli v Vitebsku. Tam pa je bil direktor Marc Chagall, ki je, kot trdijo biografi, El Lisickega osebno povabil v Vitebsk. Manj je znano, da je bil Lisicki krščen kot Lazar in da si je nadimek El nadel šele leta 1920. V mednarodnem svetu je najbolj uspel z udeležbo na razstavi v Berlinu leta 1923, še prej pa je raziskoval in odkrival tridimenzionalne oblike v suprematističnem stilu in jih imenoval  PROUN. Oblikoval je tudi sobe ali prostore PROUN, kot vidimo v Moderni galeriji v Ljubljani podobno sobo (rekonstrukcijo) Avgusta Černigoja, ki se je šolal na Bauhausu v Weimarju.

el3.jpg

El Lisicki –  Proun, olje na platnu, 1919/1920

Kasneje (leta 1921) je predaval na moskovski akademiji. Med letoma 1922 in 1928 se je vrnil v Nemčijo, na  Bauhaus in tam predaval ter sodeloval s skupino De Stijl. Od  leta 1928  je živel v Moskvi in tam delal kot projektant in opremljevalec paviljonov za mednarodne ruske razstave.

Šagal 6 IMG_5583.jpg

Sergej Merkurov – Vladimir Lenin, 1948, poliran granit,  na dunajski razstavi, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

El Lisicki je na dunajski razstavi v Albertini prav tako skromneje predstavljen, kot bi si zaslužil; nekako na hitro razstava preide k Rodčenku, prav tako precej skromnem, in potem k agitpropu v okviru Dekorativne umetnosti (1918 – 1926) z nekaterimi poudarki, kot so dela Mihaila Vexlerja, Vladimira Malagisa,  Nathana Altmana, Sofije Dimšic – Tolste s svojo izstopajočo sliko na steklu Proletarci vsega sveta, združite se iz let med 1919 in 1921. Slikarka je sicer pod vplivom Tatlinovih del odkrila Picassa in kubizem.

Šagal 3.jpg

Natalija Gončarova –  Kmeta, 1911, olje na platnu Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Mihail Vexler je prav tako študiral na umetniški šoli v Vitebsku (1918 – 1922) pri Maleviču in postal član umetniške skupine UNOVIS (1919 – 1926) na začetku dvajsetih let. Vodil jo je Chagall, leta 1920 pa je štela že 36 članov. Posebno tragična usoda je doletela mladega propagandista, agitpropovca, Estonca iz Tallina  Arthura Klettenberga, ki je umrl neznano kje po letu 1925. Sicer pa je Agitprop v Albertini bolj nakazan kot realiziran, manjkajo še mnoga imena, čeprav na razstavi vidimo na primer Alexandra Extera ali Vladimira Lebedeva, ki ju uvrščajo v Agitprop (1917 – 1932).

Šagal 2.jpg

Natalija Gončarova – Rokoborba,  1908/1909, olje na platnu, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Razstava je premalo pregledna in komparativna glede na čas nastanka samih del, to je po letih primerjalno, da bi videli prodor novih umetniških idej in stilov sočasno z drugimi sorodnimi pojavi po Evropi. Preveč je nepotrebne slikarske retardacije (številne slike zunaj avantgarde), ki ne sodi v avantgardna gibanja, ne po idejah ne po realizacijah.

Šagal 10.jpg

Mihail Larionov – Kopališče, 1913, olje na platnu, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Fascinanten je portret pesnice Ane Ahmatove, ki je potem doživljala kalvarijo vse do smrti, a tako, da sama ni smela umreti, ampak so umirali drugi, ona pa je desetletja dolgo  trpela.  Nathan Altman jo je naslikal v modri dolgi večerni obleki s prekrižanima nogama kot v kiparski legi in s kubofuturističnim ozadjem. Srečala sta se v Parizu leta 1911 in slikar jo je kasneje zaprosil za poziranje, vendar pa nista želela klasičnega portreta, ki je sicer nastal šele leta 1914.

Šagal 11.jpg

Mihail Larionov – Venera (Venus), 1912, olje na platnu, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Šagal 12.jpg

Ivan Kljun – Tihožitje, 1929, olje in emajl na platno, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Šagal 17 IMG_5577.jpg

Sliki Nathana Altmana v Albertini

Šagal 9 IMG_5570.jpgIvan Kljun  – Suprematizem , 1915, olje na platnu, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Šagal 15 IMG_5574.jpg

Nathan Altman  –  Petrokomuna (RSFSR), 1921, olje na platnu, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Šagal 13 IMG_5572.jpg

Vladimir Lebedev – Goli model, 1915, in Kubizem: Perice, 1922, z razstave v Albertini

Šagal 16 IMG_5575.jpg

Nathan  Altman – Pesnica Ana Ahmatova,  1914, olje na platnu, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Šagal 18.jpg

Mark Antokolski – Carica  Aleksandra Feodorovna, 1896, marmor, Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

raster.jpg

Vasilij Kandinski – Mreža, 1923, akvarel na papirju, Albertina

Vasilij Kandinski je na razstavi, kot rečeno,  zastopan bolj skromno glede na svojo veličino in pomen; z nekaj manjšimi akvareli  iz Albertine in slikami Improvizacija 11 iz leta 1910, Sveti Georg II iz leta 1911,  Modri vrh iz leta 1917 in Na belem I iz leta 1920 iz Sankt Peterburga.

241.jpg

Vasilij Kandinski – Modri vrh, 1917, olje na platnu,  Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Premalo za tako veliko ime ruske umetnosti. Prav tako malo je portretističnega ozadja avantgard; poleg omenjene Ahmatove le še Perfektni portret Ivana Kljuna (1913), Portret mladega Juda ali lastni portret Nathana Altmana (1916), Portret fotografa Mirona Sherlinga Jurija Annenkova (1918), Chagallov avtoportret (1912/1913) ali najboj izstopajoči portret gledališkega direktorja in režiserja Vsevoloda Mejerholda slikarja Borisa Grigorijeva iz leta 1916.

Ma 2 index.jpeg

Boris Grigorijev –  Portret gledališkega direktorja Vsevoloda Mejerholda, 1916, olje na platnu,  Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

tumblr_maylw86whl1rgxa08o1_1280.jpg

Aleksander Rodčenko –  Beli krog, 1918, olje na platnu,  Državni ruski muzej v Sankt Peterburgu

Vtis je, da je vedno težje dobiti odlična dela za razstave in da so koncepti razstav premalo razdelani in premišljeni. Muzeji del nočejo posojati, zasebniki še manj, zavarovalnine so previsoke, vstopnine pa ne pokrijejo stroškov. Razstava ima sicer precej panojev s teksti, morda manjka podrobna generalna kronologija s primerjalnimi dejstvi iz sveta kulture in politike. Razstava bo na ogled do 26. junija.

Marijan Zlobec

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.