Janez Zadnikar, pevec in novinar

Umrl je naš novinarski kolega z Dela Janez Zadnikar. Videl sem zapis njegovega sina Mihe Zadnikarja o svojem očetu, kar je redek primer spominskega zapisa sina o očetu, a je že tako, da je prva informacija iz družinskega kroga resničnejša, vsebinska in hvaležna veliko bolj, kot če kdo samo telefonira, da je nekdo iz javnega življenja preminil.

Janez Zadnikar je bil odličen novinar, briljantnega stila, kot ga je negoval v svojih kozerijah,  glosah, reportažah, portretih tedna v Sobotni prilogi Dela, pa tudi v nekaj sto intervjujih, ki jih je nekaj let zapored objavljal v Teleksu, ki je takrat ponujal bolj drzne, pogumne in izzivalne ideje in teme, ko je sicer Delo še bilo globoko pod okriljem SZDL.

“Na kulturi” dolga desetletja

Janez Zadnikar je bil “na kulturi” dolga leta in desetletja; skupaj s Titom Vidmarjem kot urednikom Kulturne redakcije Dela je ravno on kot namestnik urednika najbolj zaslužen za rojstvo in večdesetletno urejanje in izdajanje Književnih listov, v katerih je sicer vsebinsko po svoje sodelovalo še nekaj ljudi, zlasti iz uredniškega sosveta, ki ga je vodil Matej Bor.

Književni listi so si upali objaviti marsikaj, na primer mojo kritiko Leksikona slovenskih književnikov Cankarjeve založbe, v katerem niso bili objavljeni slovenski pisatelji iz t.i. politične emigracije. Oba, Vidmar in Zadnikar sta se z objavo strinjala, nakar se je vnela polemika, češ da se ukvarjamo, če že ne kar odkrito zagovarjamo politično emigracijo. Prav tako so Književni listi objavili prvi in menda edini sploh intervju z založnikom Rudolfom Trofenikom iz Münchna, ki je prav tako veljal za nekakšno politično opozicijo, ne da bi kdorkoli sploh vedel zakaj. Tudi ta intervju, ki sem ga opravil v Münchnu, sta urednika pogumno objavila. Zadnikar se je najbolj smejal, ko sem predlagal naslov, kot se ga je domislil sam  Rudolf Trofenik: Sveti Peter v nebesih: “Pozor, Slovenec prihaja!”

Veselil se je uspeha mnogih umetnikov

Zadnikar je bil velik humorist in inteligenten sogovornik z nasmeškom, ironijo ter  vznesenostjo, ko je šlo za stvar kot tako. Kaj pa naj bi bila ta “stvar”? Rekel bi, da nek pomemben človekov ustvarjalni dosežek na vseh področjih kreativnosti. Seveda se je veselil uspeha mnogih ljudi, marsikdo mu morda ni bil dovolj hvaležen za vse, kar je o njem objavil, posebej pa je treba omeniti tako rekoč zgodovinsko vrednost omenjenih intervjujev v Teleksu, čeprav so šteli samo eno stran revije. Janez je zbral veliko več gradiva in ne vem, če ga je shranil ali hranil za obširnejšo objavo v kakšni knjigi. Morda se to da še narediti, saj je zbral ne le ogromno podatkov, ampak avtentičnih izjav. Vsekakor so Naši sodobniki njegovo novinarsko izvirno ustvarjalno življenjsko delo.

Književni listi so bili nekakšna Delova avantgarda v času nastajanja Nove revije. Dobro, niso bili čisto taki, to se je vedelo takoj, a so vseeno objavljali mnoge recenzije, intervjuje, predstavitve, polemike, tako kot nasploh še pod urednikom Dela Mitjo Gorjupom Sobotna priloga Dela. Takrat je bil vodilni uredniški tandem Tit Vidmar – Janez Zadnikar in le onadva vesta, kaj vse sta se pogovarjala na samem. Žal Vidmar ni ničesar objavil, razem velike serije intervjujev v Sobotnni prilogi skupaj z Vladom Jarcem, čeprav je največ vedel že spričo dejstva, da je bil sin Josipa Vidmarja in je bil med vojno kot otrok v partizanih. V vsej generaciji pa je veljal za najbolj razgledanega in nadarjenega.

Prvo kraljevanje še na Tomšičevi ulici

Janez Zadnikar je bil zelo ponosen tako na svoje petje kot na svojo brado. Pri slednji mu je bilo le žal, da jo je prej imel pesnik Ciril Zlobec, on pa da je bil kakor “drugi” v Ljubljani.

Prvo polovico Zadnikarjevega novinarskega življenja so zaznamovale še uredniške razmere na Tomšičevi, to je do leta 1980. To je bila vseeno ali kljub vsemu v marsičem zelo lepa in dragocena doba slovenskega in še posebej Delovega novinarstva. V Kulturi sta tedaj še bila tako Jože Snoj kot Andrej Inkret, za šolstvo pa večni Janko Svetina. Za literaturo se je redakciji pridružil Jože Horvat.  V “vas” je skoraj vsak dan prihajal pisatelj in novinar France Novšak, občasno Franček Bohanec, tudi član sosveta Književnih listov, medtem ko se je Matej Bor raje udeleževal  uradnih sej sosveta KL na Cankarjevem vrhu na Rožniku ali pa pri Čadu. Tu je bil nekakšen “klub” in verjetno so razpravljali o marsičem, kar se ni dotikalo vsebin KL, a to družabnost so očitno imeli radi.

Martinovanja in družabna srečanja

Tako kot so bila priljubljena martinovanja v Kostanjevici na Krki oziroma na Gorjancih ali v zidanici v Podbočju, vedno na čelu z Josipom Vidmarjem, ki je tam praznoval celo svojo devetdesetletnico. Kako se je tam na koncu prepevalo; bila je tudi operna pevka, sopranistka Nada Vidmar, mi ni treba poudarjati. Znali smo itak vse slovenske pesmi. Tam so bili tudi Štefan Kališnik pa Vasja Predan, Lado Smrekar kot gostitelj s svojimi predstavniki kostanjeviške oblasti. Bila pa je vedno najprej tiskovna konferenca in ogled vseh pridobitev kostanjeviškega muzeja in tamkajšnjih razstav, tudi v Lamutovem likovnem razstavišču.

OKTET-GALLUS--NASI-SODOBNIKI-NASI-ROMANTIKI-MILIVOJ-SURBEK_562fd66d14b9f.jpg

LP plošča pri Helidonu Okteta Gallus z Janezom Zadnikarjem na skrajni desni, foto po bolha.com

Pri Oktetu Gallus

Janez Zadnikar je bil kot šolani glasbenik član najprej APZ Tone Tomšič še pod vodstvom Janeza Boleta, potem zbora Slovenske filharmonije pa dolga leta Okteta Gallus, pri katerem sta med drugimi pela znameniti kulturnik, sicer baritonist  Jože Humer in Delov blagajnik, prav tako kot Janez Zadnikar drugi tenorist Albert Kariž.  Stane Urbančič je kot organizator ansambla poskrbel za dokaj pogosta gostovanja v tujini: v Grčiji, Italiji, Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, Madžarskem, v Švici in na Poljskem ter z vrhuncem s turnejo po ZDA in Kanadi leta 1978. Koncertirali so po kulturnih središčih tedanje Jugoslavije: v Beogradu, Zagrebu, Skopju, na Reki, v Karlovcu, Zadru, Splitu, Šibeniku,   Dubrovniku, Negotinu idr. Umetniška voditelja sta bila Borut Loparnik in za njim Milivoj Šurbek. Bil sem na nekaj njihovih koncertih. Peli so vso evropsko renesanso na čelu z Gallusom, pa umetne slovenske in tuje pesmi, ljudske in priredbe ljudskih. Zadnikar je zelo cenil Lojzeta Lebiča, med drugimi ali mnogimi povojnimi zborovskimi skladbami pa je menil, da se je izredno posrečila Pesem o svobodi Radovana Gobca, s čimer sem se v nekem pogovoru z Janezom strinjal in se še danes.

Janez Zadnikar se je zapletel v številne pogovore, tako v redakciji kot zunaj nje, na primer na raznih naših družabnih srečanjih, kot smo jih sorazmerno redno prirejali. Nekoč smo ljudje iz Delove kulture imeli večerjo pri Vitezu. Prišel je naš član iz Maribora, pesnik France Forstnerič. Kot se za Štajerca spodobi, je prinesel pletenko z 10 litri vina. Dal jih je pod mizo, tako da smo pili hkati ono uradno vino z mize in ono izpod nje. Proti koncu večera se je med starejšimi vnela debata o poboju domobrancev. Tit Vidmar je miril, češ da je vse potekalo bolj  iracionalno in da je sedaj prepir nesmiseln. Ko so nas metali ven, se je Slavko Fras spomnil, da nas vse lahko povabi še k sebi domov. Vključno s Forstneričevo še ne prazno pletenko.

Stanka Godnič pa si je še kakšno leto poprej spomnila, da bi lahko vsi prišli k njej na njen vikend na Krko, menda nedaleč od vikenda  Ivana Mačka Matije. Pripravila je dobrot in ni manjkala Janezova pobuda, da smo začeli prepevati.

Občutljive teme o informbiroju in dachauskih procesih

Še na Tomšičevi je bila odmevna okrogla miza na temo informbiroja, potem ko so v celjskem Slovenskem ljudskem gledališču leta 1980 uprizorili dramo Svetozara Mitića in Dušana Jovanovića Prevzgoja srca v režiji Mileta Koruna. Uredništvo je organiziralo najprej ogled predstave v Celju, da bi zatem lahko govorili bolj konkretno. Prišli smo v Celje tako Bojan Štih kot Ivan Potrč in Igor Torkar, ki pa se je zatem okrogle mize ustrašil in nanjo ni prišel. Je pa leta 1984 napisal Umiranje na obroke o dachauskih procesih v Ljubljani. Kasneje je prišla drama Toneta Parljiča Moj ata, socialistični kulak v ljubljanski Drami SNG s Poldetom Bibičem, kot tudi film leta 1987 režiserja Matjaža Klopčiča z nepozabnima Mileno Zupančič in Bibičem. Zadnikar je bil pri omenjeni okrogli mizi zraven in je verjetno on pripravil tekst za objavo.

Ko smo se s Tomšičeve preselili na Titovo, sedaj Dunajsko, sta malo pred tem bila umrla tako Tito kot še dve leti prej Kardelj, najprej pa glavni urednik Dela Mitja Gorjup. Včasih se je nepričakovano pojavil “na kulturi” in preverjal, kaj delamo. Ko je bil Tit Vidmar dobre volje z vedno rahlo ciničnim nasmeškom, se je nekako v tej formi držal še Janez Zadnikar. Ko pa sta prišla še Jože Snoj in Andrej Inkret vsak s svojih festivalov, tedaj je bil na vrhuncu Dubrovnik, pa Bitef v Beogradu in Sterijino pozorje v Novem Sadu…so se iskrili duhovi. V bistvu so vsi imeli veliko smisla za humor. Če pa je prišel iz Naših razgledov še Štefan Kališnik, potem jih je bilo vse skupaj težko ali nemogoče ustaviti. Podoben tip humorja sta na Tedenski tribuni gojila Janez Kajzer in Feri Žerdin, za tip smeha Željka Kozinca pa se še nisem opredelil. Jasno je, da sem bil v teh okoliščinah sam opazovalno povsem tiho. Vedel sem se, kot da sem na kakšnem koncertu starejših kolegov in da je treba predvsem čim bolj zbrano poslušati. So bile še razne podrobnosti, za katere ne vem ali pa sem jih vsaj deloma izvedel kasneje in morda niso bile tako “lepe”, kot je dobrosrčen sedaj moj spomin.

Janez Zadnikar je bil tudi gledališki kritik

Janez Zadnikar je, tudi ko je kritiziral, vedno govoril tako, da si mu moral verjeti, da mu gre za stvar in njeno čistost. To je velika in redka vrlina. Užival je nad premnogimi uspehi drugih, na področju literature, glasbe, likovne umetnosti (tedaj je na Delo zahajal kritik Janez Mesesnel), gledališča, ko je bil sam kritik Šentjakobskega gledališča in gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, medtem ko je film in lutke povsem obvladovala Stanka Godnič, včasih pa priskočila na pomoč še Rapa Šuklju in kasneje z mnogimi mednarodnimi temami, zlasti festivalskimi filmskimi Olga Ratej. Ona je bila pravzaprav najbolj skrivnostna dama in je vedela nešteto podrobnosti več, med drugim o Dušanu Pirjevcu Ahacu, kot je komurkoli kdaj rekla, se mi vsaj zdi, saj tega ne vem. Stanka Godnič pa je nam mlajšim enkrat omenila njeno doživljanje konca druge svetovne vojne in slovenske usode v Ljubljani. Enkrat mi je rekla, ne vem v kakšem kontekstu:” Do zadnjega se ni vedelo, kdo bo v resnici zmagal!”

Janez Zadnikar je vedel mnoge stvari, o katerih ni govoril, ali pa le tedaj, ko se je “spozabil”, in kot novinar ne pisal. A je že to, kar je objavil veliko in ima trajno novinarsko vrednost.

O onem dunajskem koncertu v Musikvereinu pod vodstvom Lovra von Matačića je rad govoril kot o izjemnem dogodku, s čimer se strinjam, saj je bil Matačić svetovni dirigent, naši zbori pa zelo dobro pripravljeni.

Književne liste je deset let urejal sam

Ko je Tit Vidmar že umrl, je celotno uredništvo Književnih listov padlo na ramena Janeza Zadnikarja, tako da je bil njihov urednik kar med letoma 1987 in 1997. Nekako se je bolj zaprl vase, saj je menil, da mu pri urednikovanju nihče ne bo toliko pomagal, kot lahko naredi kar sam. In morda se ni motil, predvsem pa je vedel, kako stojijo stvari. Vztrajal je, da imajo Književni listi vsak četrtek še naprej štiri strani in da objavljajo rubriko Iz tiskarne kot vsaj osnovno ali kratko informacijo o novitetah, ker se je zavedal, da je časopis najprej zato, da informira. Česar danes na Delu ne vedo več.

Plemenit človek vedrega duha

Janez Zadnikar je bil plemenit človek, vedrega duha, inteligenten, iznajdljiv, s smislom za prave kulturne in duhovne vrednote, pri čemer se ni opredeljeval do nečesa posebnega, ampak je sprejemal polivalentnost umetniške ustvarjalnosti, k čemur so morda prispevali omenjeni pogovori, ko je spoznal od blizu več sto slovenskih umetnikov, ki so mu po svoje obogatili spoznanje o umetnosti. Poleg pevskih nastopov po svetu. Ne vem, če je poleg Tomšičeve nagrade  dobil kakšno priznanje; nikoli jih ni pogrešal, saj je vedel, da je že “na kulturi” dovolj lepo.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.