Premoženja za dvajset Delo(v)

Bolj ko se v javnosti pojavlja ime Stojana Petriča kot domnevno največjega lastnika časopisa oziroma družbe Delo, bolj ko se kažejo prizadevanja NPU, da raziskuje marsikaj, kar močno diši po kriminalu, bolj stopajo v ospredje vprašanja, kolikšno je v resnici bogastvo novih lastnikov Dela. Ob številkah, ki jih bomo seveda prepisali, saj sami tega ne vemo, namreč koliko ima kdo v svojem žepu, se bo marsikdo lahko vprašal: “Kaj vam  je tega treba bilo?”

Delo 1.jpg

Nekdanji Dom slovenskega družbeno-političnega tiska, Delo, Revije ali zloglasna Črna vdova, foto Marijan Zlobec

Namreč kupovanja Dela z vsemi križi in težavami, ki se kažejo z načrti, ki bodo težko pripeljali do zaželjenega cilja. Prej bodo zapustili opustošenje, hiranje novinarskega poklica, slabljenje splošnih javnih standardov časopisnih medijev, pritiske na poštene in moralne novinarje, ki prav  gotovo zelo težko prenašajo dejstva, da je največji lastnik njihovega dnevnika tako rekoč obdolžen čudnih finančnih mahinacij, da praktično še ni prišel pred kolektiv, čigar lastnik v pravnem smislu je, da bi pojasnil, razložil in razčistil vse možne dileme, bil dosegljiv, kot temu novinarji profesionalno rečejo, za javnost in njeno pravico do obveščenosti.

Molk lastnikov Dela in tiho nadaljevanje izvajanja svojih kadrovskih čistk zaradi prestrukturiranja redakcij in njihove reorganizacije ter odpuščanja vseh kadrov iz poslovnih razlogov, je bolj skrivnosten, da ne rečem nerazumljiv, kot je širokosrčna medijska pozornost o dogajanjih v mnogo manjših podjetjih ali primerih nekega za javnost manj zanimivega dogajanja ali teme. Ali pa, začuda ne, če pomislim na Elanove skakalne smuči, ki so očitno več vredne od štirideset odpuščenih ljudi na Delu.

Že Boško Šrot je bil v svojem ravnanju izjemno naiven, poleg vsega drugega, kot kaže, pa se zgodovina lastništva  Dela ponavlja kot groteska z možnim  koncem na Brnčečivi ali v najboljšem primeru v BTC.

Najbolj mi je žal mnogih kolegov novinarjev in drugih ljudi z Dela, ker so padli nič hudega sluteč v to lastniško godljo, pravzaprav kar v lug in se hudo opekli. Biti na Delu in hkrati vedeti, kaj se dogaja s tvojim lastnikom, pa moraš biti bolj ali manj tiho, ni le preizkus živcev vsak dan, če že ne vsako uro, ampak načenja splošno in za javnost še kako pomembno vprašanje: kakšen mora brezpogojno biti novinar kot uslužbenec javnosti, če so lastniki nekaterih medijev bolj kot ne precej sumljive osebe, za nekatere skrajni preračunljivci,  povsem hladno, človeško neprizadeto računovodsko orientirani, za nekatere pa kar organizirani kriminalci? Kdo pogumnega, pokončnega in poštenega novinarja sploh lahko še ščiti? Želimo in potrebujemo pa jih vsi!

Kdo je pravi poimenski lastnik Dela, ni bilo nikoli objavljeno. Ko smo bili še delničarji, je vsakdo lahko pogledal v delniško knjigo in v njej našel vsa imena, vse do onega, ki je imel eno samo delnico Dela.

Danes živimo v hobotniškem svetu; pa ne z onimi v globinah oceanov.

Če pogledamo informacijo o novih lastnikih, kot je bila objavljena ob nakupu Dela, potem vidimo, da je Delo kupil FMR. Še več, FMR je Delo kupil na avkciji, kot če bi kupovali stare knjige ali razglednice. FMR je kupil Delo očitno po poprejšnjih pogajanjih in spričo dejstva, da je bil za nakup največje časopisne družbe v državi najbolj navdušen nadzornik FMR Stojan Petrič. Od kod njemu navdušenje, ni nikoli pojasnil, vsaj ne v taki obliki in vsebini, ki bi koga prepričala.

Delo je bilo prodano za 7,3 milijona evrov. Ta znesek je silno majhen. Takrat, to je junija lani, so mediji objavili, da sta se v »velikem finalu« prodaje časopisne družbe na koncu pomerila FMR in mariborska družba Pronet Mihe Mahoriča, ki je ta dvoboj očitno izgubil ali celo moral izgubiti. Kdo ve, kaj vse se je dogajalo v zakulisju. Bili so še drugi kandidati, sam sem govoril z nekom, ki se je samo nasmehnil:”So se že drugi poprej zmenili!” Pa je bil ta morda celo najbogatejši.

Družba FMR je slab mesec pred dražbo že prejela soglasje ministrstva za kulturo, in sicer za pridobitev več kot 20-odstotnega lastninskega deleža v družbi. (Tu bi izpustil vse tisto, kar je slabega in nezakonitega, a s podporo ministrstva za kulturo, za Delo storil pokojni Danilo Slivnik).

“Družba FMR bo nastopala kot dolgoročni lastnik Dela in podpirala razvoj časopisne hiše Delo na strateškem, tehnološkem in kadrovskem področju. V družbi FMR se zavedamo, da ima Delo posebno vlogo v slovenskem medijskem prostoru, ki ga kreira z vsebinami v svojih edicijah, in je na tem področju predvsem odgovorno svojim bralcem.

Kot lastniki si bomo prizadevali, da bomo z dobrim korporativnim upravljanjem prispevali k temu, da bo Delo uspešno poslovalo in na ta način ustvarjalo dobre temelje za ohranitev in razvoj neodvisnega in raziskovalnega novinarstva v skladu z novinarskim kodeksom in etiko. Sočasno, kot lastniki družbe, pričakujemo od uprave Dela dobičkonosno poslovanje, kar je tudi eden izmed pomembnejših razlogov za nakup.

Družba FMR je bila ustanovljena pred 25 leti. V vseh 25 letih delovanja je poslovala z bilančnim dobičkom, ki se je v letih od 2002 do 2013 povečal za več kot trikrat. Družba FMR je danes minimalno zadolžena, kar ji v prihodnosti omogoča financiranje donosnih finančnih in strateških naložb. V vseh letih od leta 1995 dalje je družba svojim delničarjem izplačevala dividende. Ena največjih in najuspešnejših dolgoročnih finančnih naložb je naložba v družbo Kolektor Group.”
(izjava ob nakupu Dela).

Če pogledamo šest največjih lastnikov Kolektorja, kot jih je spomladi objavila priloga Financ, v svoji že razvpiti lestvici sto oziroma sedaj že sto petdeset najbogatejših Slovencev, potem nam ni težko prepisati imen in sešteti njihove milijone. In se na koncu vprašati: kaj delate z Delom in na Delu, ali vam ni dovolj že vsega na Zemlji? Pa tudi v Nebesih! Ni moj namen poimensko identificirati te ljudi; seznam si vsakdo lahko ogleda v omenjenem časopisu oziroma njegovi posebni ediciji. Važno je, da ima samo teh šest ljudi okrog 150 milijonov premoženja (v Kolektorju).

To je dvajsetkrat več, kot so dali ali je FMR dal za Delo. Ker pa so dali za Delo precej manj, kot so vredne samo “hiše”, in bi te hiše radi premoženjsko še “oplemenitili”, kako, boste še izvedeli, ko se bo zgodilo, se jim je začelo lomiti na najbolj bistveni ravni, to je pri ljudeh in hkrati pri vsem tistem, kar so obljubljali: “dobre temelje za ohranitev in razvoj neodvisnega in raziskovalnega novinarstva v skladu z novinarskim kodeksom in etiko.”

Primer poročanja in način objavljanja v Delu o nečem, o čemer so pred dnevi poročali vsi mediji na najbolj udarnih in opaznih mestih, je zanesljiva in realna popotnica tistemu, kar smemo v resnici še pričakovati.

Fran Levstik je v pismu Josipu Jurčiču kritiziral Desetega brata in mu očital, češ da ima Marjan “kvažnjast značaj”. Eden ga že mora imeti, naj bo Marjan ali Marijan.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.