Mladi glasbeniki z Markom Letonjo in težkim programom

Koncert Mediteranskega mladinskega orkestra v Slovenski filharmoniji na 64.Ljubljana Festivalu je bila prijetna osvežitev, čeprav ne bi mogli reči, da se je v zadnjih tednih v SF zgodilo kaj takega, da bi potrebovali osvežitev, prej nadaljevanje takega vzdušja, kot smo ga doživeli na dveh koncertih pianista Denisa Macujeva in potem še makedonskega pianista Simona Trpčeskega.

Marko 13 IMG_0238.jpg

Marko Letonja med nagovorom občinstva, vse fotografije Marijan Zlobec

Marko Letonja je, kot smo že zapisali v prejšnjem zapisu bolj družabne kronike, v Ljubljano pripeljal svoj orkester, kot ga je  večinoma ali vsaj v drugem delu, s koncertnim programom kot njegov umetniški vodja sam pripravil.

Žuraj 5 IMG_0016.jpg

Aplavz za slovenskega skladatelja Vita Žuraja.

Marko Letonja je za uvod izbral mladostno delo vse bolj v svetu uveljavljajočega se slovenskega skladatelja Vita Žuraja.

Marko 12 IMG_0260.jpg

Letonja ima kot pedagog in dolgoletni umetniški vodja različnih orkestrov velike mednarodne izkušnje.

Marko 10 IMG_0270.jpg

Morda jih najraje deli z mladimi, ki se zelo trudijo, da bi napredovali in se izpopolnili.

Marko 17 IMG_0119.jpg

V ciklu Pesmi in plesi smrti Modesta Musorgskega je nastopila francoska mezzosopranistka Aude Extremo.

Marko 16 IMG_0168.jpg

Njen glas ni nič kaj francoski, ampak povsem ruski, tako da bi ga prepoznal miže in brez omembe imena pevke. To je velika redkost in odlika hkrati. Tega cikla se spominjam po interpretaciji Marjane Lipovšek ob spremljavi klavirja na njenem recitalu na Salzburških slavnostnih igrah pred kakimi dvajsetimi leti.

Marko 18 IMG_0010.jpg

Marko Letonja vabi na oder Vita Žuraja.

Orkestracija cikla je drugačna kot verzija s pevko ob spremljavi klavirja, a ohranja baladnost kot povezovalni karakter, nianse žalosti, trpljenja in pogledon na smrt in pogledov smerti na umiranje, umirajoče in na samo sebe, torej na smrt samo. Musorgski je sam vse to občutil, sicer ne bi mogel napisati takih oper kot sta Boris Godunov in Hovanščina. Smrt nima zgodovine, ampak je večno moderna. Če rečem bolj groteskno – smrt je najbolj moderna.

Marko 19 IMG_0315.jpg

Aplavz za trobilce.

Vito Žuraj je spremljal koncertno turnejo Mediteranskega mladinskega orkestra s svojo Burlesko iz leta 2002. Kot mi je povedal v pavzi koncerta, je bilo to njegovo prvo samostojno napisano delo. Ne izgleda, da je bilo tako “prvo”, saj nima značaja šolskosti, ampak terka na vrata takojšnje zrelosti in predvsem velikega talenta, ki ga naš skladatelj nedvomno ima in ga je spoznal že domala ves svet.

Marko 22 IMG_0012.jpg

Objem dirigenta in skladatelja

Morda ga bo Marko Letonja povabil k sebi v Strasbourg za rezidenčnega skladatelja, da bo lahko še napredoval in napisal novo opero, o kateri že dolgo razmišlja. Burleska ima značilno karakterno stilno poanto, ne brez rahlih reminiscenc na neoklasicizem, ne le ruskega, ampak hkrati slovenskega tipa, malo šostakovičevskega ironično-grotesknega esprinja, malo plesnega značaja, močne ritmizacije in nasploh gostega glasbenega jezika, s katerim se Žuraj uveljavlja kot skladatelj potence, ne kakega slovenskega  sentimentalizma.

Marko 20 IMG_0295.jpg

Koncertni mojster je prejel dirigentovo darilo, steklenico vina.

Šostakovičeva Deveta simfonija je bila naravni monumentalni simfonični upad po tako veličastnih obeh predhodnih: Sedmi in Osmi. Kaj bi v tedanji Rusiji še radi? Stalin je preživel tudi njegovo opero Lady Macbeth iz mcenskega okrožja, nihče ga ni zastrupil s podganjim strupom, kar se je Stalin, ko je gledal opero, zbal, češ da bi se kdo nemara spomnil kaj podobnega, kar se je dogajalo na opernem odru in bi potem fikcija postala krvava resničnost.

Na srečo pa v tedanji Rusiji nihče ni imel tako pogumnih in hkrati zanj pogubnih idej. Šostakovič pa je potem vendarle napisal še polnih šest simfonij. Tako da rahel “predah” z Deveto ni kaj manjšega ali manj vrednega. Je nekaj ironije v njej, kot jo je znal napisati samo Šostakovič. A je ohranil igrivost Prve simfonije, ki jo je kot veliko delo spoznal in dirigiral najslavnejši dirigent onega časa Arturo Toscanini.

Marko 23 IMG_0226.jpg

Orkester je Šostakoviča interpretiral zbrano in skladno s skladateljevim glasbenim sporočilom. Še bolj pa v zaključni skladbi Richarda Straussa Vesele potegavščine Tilla Eulenspiegla op. 28. Strauss je bil podobnega karakterja; mož jeklen, z majhnimi vibracijami, kot veste, se tudi jeklene konstrukcije kdaj pa kdaj zamajejo, zlasti v vetru, če so dovolj visoke. Za oba skladatelja je bil veter bolj ali manj isti.

Marko 24 IMG_0268.jpg

Ste se kdaj vprašali, kdo je bil bližje smrti: ali Šostakovič pod Stalinom ali Strauss pod Hitlerjem?

Vem, da ste pravilno odgovorili.

Marko Letonja s svojim dirigiranjem še ni prišel tako “daleč”.

Zato gre takoj po Ljubljani na varno v Avstralijo, natančneje v Tasmanijo.

Marijan Zlobec

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.