Boris Gaberščik prodira v drobovje predmetov

Boris Gaberščik je eden izmed najbolj prepoznavnih slovenskih umetniških fotografov. V ljubljanski Galeriji Fotografija na Levstikovem trgu (vodi jo Barbara Čeferin) se sedaj predstavlja z najnovejšo serijo fotografij iz zadnjega obdobja. Razstava ima latinski naslov Solve et coagula ali po naše Stopi in strdi. Razstava bo na ogled do 12. oktobra

boris-8-img_6252

Boris Gaberščik na razstavi Slovenska fotografija 1990 – 2015, foto Marijan Zlobec

Kot ugotavlja sama galerija v svoji napovedi in opisu razstave, ostaja Gaberščik zvest svojim estetskim principom, svetu spregledanih in pozabljenih predmetov, poglobljenemu posvečanju svetlobi in izjemni tehnični dovršenosti klasično izdelanih fotografij v lastnem laboratoriju.

Gaberščik je bolj kot ne živi klasik, ki se ne meni ne za trende, ne za novo ali vsaj novejšo tehnologijo, za digitalizacijo fotografije, za ves razvoj, ki je lahko ali predvsem je nekaj zelo “zunanjega” .
Pri Gaberščiku in njegovih v Galeriji Fotografija pokazanih delih se zdi, kot da hoče z analognim fotografskim aparatom tako rekoč priti v drobnovje predmetov in sestavljenih kompozicij iz njih.
To ni prvi mikroskop, ki je leta 1911 tako šokiral Vasilija Kandinskega, da je dobil idejo abstraktnega slikarstva, ampak je šok lepote stvari, ki je še vedno skrita navadnim očem.

boris-th_9659f864558a1833c5e82c49eecf6697_luxinarcanaizserijesolveetcoagula_mala

Boris Gaberščik – Lux in Arcana

V tekstu Alkimistični laboratorij Borisa Gaberščika, ki spremlja razstavo, lahko preberem, da so Gaberščikova tihožitja “vedno polna simbolike in aluzij, a njegova dela lahko obenem gledamo tudi le iz povsem likovnega vidika (še posebej, ker je tudi avtor sam sposoben ločevati med vsebinskim in likovnim pristopom, a ju najraje tudi združuje): enostavne in obenem kompleksne kompozicije, ki velikokrat presežejo meje evklidskega prostora in posežejo v iluzionistično in nadrealno, odnosi, ki jih med seboj vzpostavljajo oblike in svetloba, ritem ponavljajočih se geometrijskih teles, subtilna svetloba, bogastvo tonskih vrednosti, modernistična estetika in perfekcionizem pri izdelavi fotografij.”
Ta ugotovitev je točna, manjka pa ji umestitev Gaberščikovih fotografij v zgodovinski prostor, v raziskovanje fotografije kot novega medija sodobne umetnosti zlasti z začetka dvajsetega stoletja, ko so se dogajale najbolj drzne stvari in z upoštevanjem fotografije kot enakovredne veje likovne umetnosti. Ko je fotografija postala socialna, družbeno kritična, ilustrativna, kronistična, politična, portretna, dokumentarna, reporterska, arhitekturna… so se že pojavili eksperimenti.
Man Ray, Laszlo Moholy Nagy, Aleksander Rodčenko, El Lissitzky, Andre Kertesz, Umbo (Otto Umbehr) in drugi, so na videz zelo eksperimentirali, a so imeli pred sabo bolj ali manj revolucionarni vidik svojega umetniškega delovanja.
Gaberščik ni revolucionar, prej konservativen, če ta beseda sploh kaj bistvenega pove. A če bi rekel, da gleda bolj nazaj kot naprej, bi tvegal spoznanje, da sem ostal edini slep, medtem ko vsi drugi vidijo.

Berem še naprej: “S serijo tihožitij Solve et coagula je Gaberščikov laboratorij končno le obelodanil svojo pravo naravo, svoj vzgib, dušo, svojo copula mundi. Je prostor, kjer se odvijajo alkimistični procesi transformacije materije in nematerialna, simbolna preobrazba, s katero se preobraža alkimist sam. Ko se združita duhovna in materijalna raven, takrat se zgodi alkimija, takrat nastaja zlato.”

Ta alkimija mi je manj všeč, ker preveč vleče na preračunljivost in enostranskots spoznanja in funkcije. Alkimiste je vodil pohlep.
Gaberščika bolj vodi spoznanje, da tihožitje ni nekaj mrtvega, ampak kot komorna glasba, na primer kak godalni kvartet Antona Weberna, nekaj raziskovalno živega.

boris-1-596x596-_57cf1ba694ff9

Boris Gaberščik in galeristka Barbara Čeferin na odprtju razstave, foto http://www.napovednik.com

Če gledam njegovo tihožitje in ga primerjam na primer s Kerteszovo Vilico iz leta 1928, bi lahko ugotovil, da želi naš fotograf vse še poglobiti, bolj poudariti, postaviti voluminozno, prostorsko, celo antropomorfizirati. Predno je nekaj fotografirano, je z določenim namenom tako postavljeno.

boris-2-_57adcce7dc076

Boris Gaberščik – Solve et coagula

Ta namen je v bistvu nastajajoča in razbvijajoča se ustvarjalna misel, ne pa stotinka ali v nekaterih primerih štiriminutna “sreča”. Misel je tu bolj prozaična kot pesniška, še bolje: esejistična.
Da narediš take fotografije, kot jih je pokazal Boris Gaberščik na sedanji razstavi, moraš biti esejist na temo svetlobe in prehajanja mrtvih predmetov v živo sliko, a komornega zvenenja.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.