V Scali Madama Butterfly v prvi verziji

Novi glasbeni umetniški vodja in šef dirigent milanske Scale Riccardo Chailly se je za začetek nove sezone odločil za drzno in hkrati zgodovinsko potezo: obnovil je prvo verzijo slavne Puccinijeve opere Madama Butterfly iz 17. februarja 1904, ki je za skladatelja po premieri v Scali pomenila popoln neuspeh. Bil je tako velik, da so odpovedali vse ponovitve in je skladatelj partituro takoj začel popravljati, črtati in dopolnjevati. Med drugim je napisal slavno Pinkertonovo poslednjo arijo Addio fiorito asil, ki jo poznajo vsi ljubitelji opere, a le malokdo ve, da je v prvi izvirni verziji ni bilo. Zakaj je bil tako velik neuspeh? Zodovinarji ugotavljajo, da je šlo za zaroto proti Pucciniju in da je bil revolt organiziran.

prova-generale174_k61a0306

Čo Čo San, foto Teatro alla Scala/Brescia, Amisano

Chailly je s to izbiro pokazal, kako so se stvari v ustvarjalnem procesu spreminjale. Občinstvo na to ne pomisli, ampak posluša in gleda verzijo, ki je najbolj všečna. Puccini je bil karakterno bolj prilagodljiv, ugotavlja Chailly, kot Verdi. S tem pa ni rečeno, da tudi Verdi oper ni popravljal in delal novih verzij, kot na primer v Don Carlosu.

prova-generale-284_k65a2707

Mama s sinčkom

Stvari niso bile tako preproste, in to z več vidikov; najprej glede same geneze nastajanja opere po literarnih predlogah in začetkih, ki pa so temeljili na nekaterih konkretnih zgodbah še iz sredine 19. stoletja, kot so bile “enomesečne poroke” za denar ali najemanje žensk po določenih cenikih na Japonskem nekaj običajnega, potem kulturnih razlik med Ameriko in Japonsko,  rasnih, kasneje še političnih, predvsem po rusko-japonski vojni, verskih (Čo Čo San na hitro v misijonu sprejme katoliško vero, da bi bila čim bliže in enakovredna možu), rodbinskih, tradicijskih…Madama Butterfly je v prvi verziji pokazala več “golote” družbenih problemov in s tem strožji, večplastni pristop, z večjim poudarkom na avtonomiji japonske indentitete in ponovljenega konca, harakirija iz časti, kar je v primeru Čo Čo San nadaljevanje družinske tragike, ker je po izgubljeni bitki in finančnem polomu družine storil samomor že njen oče, ona pa z istim, njegovim nožem.

prova-generale-181_k65a3752

Vse se dogaja v Nagasakiju, v domu s pogledom na zaliv

Premalo se pomisli na dejstvo, da je Čo Čo San, ko spozna Pinkertona, še otrok, stara petnajst let, in ko umre, komaj osemnajst. Torej nimamo problema ženske, ampak mladenke, najstnice, čeprav lahko kdo pomisli na zgodnjo zrelost azijskih žensk. Ali je življenje pri osemnajstih že absorbirano ? Je, če je bila doživeta ljubezen in njen sad – otrok.

prova-generale-205_k65a3848

Dve Pinkertonovi zakoniti ženi hkrati

Pinkerton že na začetku opere natanko ve, da bo nekoč imel ameriško ženo. Na Japonskem potrebuje žensko kot tako, čim mlajšo, šolano gejšo, v nekem smislu jo kupi, tako kot prek mešetarja Goroja hišo nad zalivom v Nagasakiju in z denarjem obdaruje celotno rodbino, kar milanska predstava, za razliko od drugih, zelo jasno pokaže. V eni izmed prvih verzij libreta Luigija Illice iz leta 1901 je prišel Goro s štirimi ženskami, ki bi jih Američanom “začasno prodal”…

Denar in bolj skrivaj žganje sta tu hitro razvidni značilnosti takratne japonske družbe.Tu je vmesna pripomba, da je Puccini v naslednjih verzijah, ki so nastajale pri vseh enajstih uprizoritvah do leta 1907 (najprej z velikim uspehonm v Brescii že čez nekaj mesecev, 28. maja 1904, pa v Buenos Airesu, Parizu, Londonu, Berlinu,  v ZDA, v Washingtonu in New Yorku; leta 1906 v Garden Theatre in leta 1907 v italijanščini v MET, ko je nastala do tedaj “zadnja” verzija opere), počasi ožil in izločal te banalne elemente iz svoje opere.

Puccini je vse uprizoritve spremljal osebno in sproti popravljal rokopis, večinoma kar na že obstoječe zapise ali dodajal nove strani, tako da so imeli pri obnavljanju in ugotavljanju verzij muzikologi ogromno težav, saj je že sicer šlo za izjemno težaven rokopis, tako da je kritično izdajo opere nemogoče pripraviti brez tekstno kritičnih primerjav vseh partitur. Šlo je v celoti za razlike, črtanja in dopolnila v dolžini okrog 1100 taktov.

Čeprav jemljejo muzikologi natisnjeno izdajo iz leta 1907 za “kritično” in zadnjo Puccinijevo verzijo ali dokončno, hkrati vedo, da to ni res, saj je skladatelj partituro potem še spreminjal. V Ljubljani je bila prva uprizoritev Madame Butterfly že leta 1908, kar je med prvimi na svetu. Na Dunaju je Gustav Mahler kot direktor Dvorne opere odklanjal Puccinijeve opere, tako tudi Madama Butterfly. Je pa poznal njegove opere, saj je dirigiral Le Villi v Hamburgu leta 1892, na Dunaju pa bil na izvedbah njegovih oper v Theater an der Wien in je La boheme pospremil z ironičnim nasmehom, za Tosco pa je menil, da je Kunstmachwerk, kar bi pomenilo “šušmarsko” delo. Madama Butterfly je bila uprizorjena v Hofoperi oktobra 1907, ko je Mahler že bil v nemilosti, odstopil kot direktor Dvorne opere in odpotoval v New York. Opere Madama Butterfly ne uvrščajo med tiste, ki spadajo v Mahlerjevo obdobje direktorovanja v Dvorni operi oziroma med dela, ki so v njegovem opernem sezonskem repertoarju na Dunaju.

prova-generale-078_k65a1962

Predstavitev Čo Čo San in vsega sorodstva

Denarni princip v Pinkertonovi glavi se pokaže v njegovi nenačelnosti, preračunljivosti in strahopetnosti; sam sicer pride nazaj, a po otroka, za katerega očitno ni vedel,  da se je sploh rodil, dokler mu Sharples tega ni sporočil. Pinkerton zmore samo nekaj presunljivih vzklikov “Butterfly” na koncu opere, ko je žena že mrtva. Puccinijev Pinkerton je v prvi verziji tipično ameriško plitek.

prova-antegenerale-k61a8677

Konflikt v družini je večji, kot se pokaže v zadnji verziji opere

Ameriška žena Kate Pinkerton do Čo Čo San ohranja v vseh verzijah isto držo sočutja in zagotavljanja skrbi za otroka, ki ga bo vzela s sabo, saj je sin njenega moža: ameriški pogled na materinske pravice, ker je po ameriških zakonih bila japonska poroka neveljavna oziroma je bila “temporalna” ali morda po omenjeni tradiciji “najemna”?

prova-generale-017_k65a3164

Pinkerton in Sharpless

Benjamin Franklin Pinkerton kot poročnik ameriške mornarice morda ne bi smel imeti toliko denarja ali premoženja, kot ga Puccini razkazuje, medtem ko je njegov prijatelj  Sharpless, konzul ZDA v Nagasakiju tako rekoč brez svoje zgodbe. Imata pa prijatelja vsak svojo stekleničico viskija v notranjem žepu suknjiča.

prova-generale-003_k65a1811

Trinadstropna hiša omogoča scensko vertikalo

Prva verzija bolj poudarja razkazovanje in podrobno predstavljanje vsega sorodstva Čo Čo San, še posebej matere, ki v bodočem ženinu vidi popolno lepoto, kot jo lahko Japonki nudi le belec in še Američan z zanesljivo vojaško službo, da ne rečem kariero.

madama-204_k65a3845

Nezdružljivost žensk in usod

Režiser Alvis Hermanis je v svoji predstavi uporabljal elemente tradicionalnega japonskega kabuki teatra z dodanimi kar dvanajstimi figurami na odru, z maskami, določenimi ritualnimi gibi in kretnjami, premikanjem, mimiko, japonskimi tradicionalnimi oblačili, maskami, kar je naredilo predstavo zelo decentno, ne preveč razkošno ali celo kičasto, kar se na odrih rado vidi. A izražena je ekspresivnost japonskega esprija in poudarjena japonskost dogajalnega prostora in ljudi. Režiser je poudaril prisotnost slehernega posameznika, ki je izdelan tako po funkciji kot odrski prezenci in kostumografiji. Dodani liki posebej spremljajo zadnje dejanje Čo Čo San, vsi v belem, z rdečimi trakovi okrog pasu, z vsem, kar spada že skoraj v judo šport na olimpijskih igrah.

Običajna samost glavne junakinje v tradicionalnih predstavah Madame Butterfly tu popolnoma izgine. Njen harakiri, na katerega se pripravlja kakih deset minut, je popoln ritual in družbeno odmeven akt. Otrok mora biti prisoten, a tako, da mu mati sama zaveže oči, da ne bo videl, kako si bo prerezala vrat. Hermanis je verjetno po japonskem teatru prevzel gibe glavne junakinje, njene kretnje, dvignjen in vzravnan zgornji del telesa, čim bolj opazne roke, dlani, prsti, priprava noža, nekajkrat njegov dvig, vrtenje, lega v horizontali, vertikali, diagonali….Nož kot najvišja svetinja, spomin in usoda. Takih prizorov v običajnih postavitvah ni. Spremstvo se počasi nekoliko umakne, a odločitvi ne nasprotuje.

madama-092_k61a1333

Bonzova obsodba Čo Čo San, da je izdala vero in tradicijo

Hermanis je na začetku vpeljal dvojnico Čo Čo San kot plesalko, šele zatem se pojavi junakinja sama kot pevka. Močan je prizor z neuslišanim ljubimcem in željenim japonskim zaročencem princem Jamadorijem, ki po Pinkertonovem odhodu še vedno misli, da ima priložnost stopiti na njegovo mesto. Njemu velja dolžo spoštovanje le do trenutka, ko ga Čo Čo San dokončno zavrne in ga Goro tako rekoč brcne v rit.

madama-162_k65a3684

Japonska češnja poslednjič cveti

Alvis Hermanis je, kot rečeno, močno poudaril podkupljivost japonskih ljudi, in to vseh struktur, celo državnih uslužbencev (cesarski komisar, uradnik registrature); edina, ki se ne da podkupiti ali izplačati z denarjem na koncu svoje kratke poti, je Čo Čo San; zavrne denar, ker ve, da bo kmalu umrla. Prav tako noče podati roke ameriški rivalki in zmagovalki, čeprav ona ni nič kriva, ali pa vendarle je, saj se je poročila z nekom, ki je že poročen nekje drugje, v drugi kulturi in na drugem kontinentu. Bi bila taka dvojna poroka nekje možna še danes?

madama-084_k65a3355

Hermanis ni želel poudarjati nekih bolj elementarnih ljubezenskih čustev, kaj šele strasti; celo edini prizor po poroki se zdi precej zadržan, ker je Pinkerton bolj neroden kot bi smel biti za svoja leta. Čo Čo San ni strastna kot Tosca. Je Puccini želel poudariti azijsko servilnost belcem, in tu še posebej Američanom? Ali pa je to nacionalni karakter? Razlaga je možna še v samem imenu Butterfly; metulju ali metuljčku, krhkem, plahem, pa s kratkim življenjem.

I due Foscari di Giuseppe Verdi Direttore: Michele Mariotti Regia e scene: Alvis Hermanis Costumi: Kristīne Jurjāne Luci: Gleb Filshtinsky Coreografia: Alla Sigalova Video: Ineta Sipunova Drammaturgo: Olivier Lexa

Režiser Alvis Hermanis

V Madama Butterfly se v kratkih dialogih pojavijo določeni spominski, zgodovinski refleksi, ki jih gledalec na hitro težko razvozla, zato jih je v kasnejših verzijah opere Puccini črtal, Chailly pa tokrat odprl. Ni pa črtal najbolj nasilnega dramatičnega udarca strica Bonza, ki se kot najglasnejša in najpogumnejša vest pojavi na tretjem platoju, torej najvišje na sceni in nad vsemi, kot da je polbog; v resnici je budistični svečenik, v svojem izrekanju obsodbe odpadništva od edino prave budistične vere. Čo Čo San poje o svoji religiozni spremembi, ki pa ni nič drugega kot adaptacija, ne pa dojemanje vere kot taka, po evangeliju, saj za to niti ni imela časa.

Gewandhausorchester Leipzig Direttore: Riccardo Chailly Violino: Julian Rachlin

Riccardo Chailly

Odprto ostaja politično ozadje samega dogajanja v času prvih uprizarjanj opere, ko je izbruhnila vojna med ruskim imperijem in japonskim cesarstvom zaradi Mandžurije in Koreje. V vojni je japonska zmagala in je bila simpatija Evropejcev hkrati bolj na njihovi strani. Še poprej pa se je pod pretvezo demokratizacije v špansko-ameriški vojni 1898 pojavilo ameriško osvajanje Filipinov, Karibov, Kube, Portorika, otoka Guam, ki je še danes pod ameriškim skrbništvom.

butterfly-img_9860

Aplavz za nastopajočo Čo Čo San in sinčka, foto Marijan Zlobec

Scenografija  samega Alvisa Hermanisa in Leile Fteite ter avtentični kostumi Kristine Jurjane, lučni efekti Gleba Filshtinskega, video Inete Sipunove in koreografija Alle Sigalove so pod režiserjevim celovitim uprizoritvenim konceptom vzdrževali zelo visoko raven sodobne operne produkcije z identiteto kraja in časa, tipike, zgodovine in z možnimi aluzijami na sodobnost.

Pevska podoba predstave je bila nekoliko nižja od očitno zelo visokih pričakovanj milanskega opernega občinstva, zlasti abonmajskega, torej tistih, ki hodijo v Scalo že več desetletij, da ne rečem vse življenje.

butterfly-2-img_9870

Priklon solistov

Ovacij ni bilo toliko, kot sem jih pričakoval. Še najbolj so nagradili mezzosopranistko Annaliso Stroppa kot Suzuki, ki je s svojo držo bila dokončno podrejena svoji gospodarici, čeprav očitno mlajši. Svojo vlogo je dojela in izpeljala do potankosti. Urugvajska sopranistka Maria Jose Siri je bila Čo Čo San. Milančani težko prebolijo, da nimajo svojih solistk za to vlogo, a je vprašanje, kako vzgajajo svoje mlade pevke in pevce, da na koncu v Scali nima kdo peti. Podobno precej zadržano je bil sprejet nastop ameriškega tenorista Bryana Hymla kot Pinkertona; pravzaprav ni pokazal ničesar velikega ali celo presežnega, ne v emotivnem ne igralskem ne vokalnem smislu. Španski baritonist Carlos Alvarez kot Sharpless je učinkoval sicer solidno, a že rahlo iztrošeno, utrujeno. Odličen je bil tenorist Carlo Bosi kot Goro; vse niti drži v svojih rokah, kot kakšen Kecal v Prodani nevesti. Mezzosopranistka Nicole Brandolino je bila kot Kate Pinkerton zadržana, kot je nasploh postavljen njen lik v operi. Zelo močna figura je bil basist Abramo Rosalen kot stric Bonzo, še posebej, ker je bil njegov nastop odlično režiran. Princ Jamadori je bil tenorist Costantino Finucci; prepričljiv v svoji iskrenosti ponujenega ljubezenskega odnosa. Opazna sta bila oba japonska državna predstavnika; basist Gabriele Sagona kot cesarski komisar in basist Romano dal Zovo kot uradnik registrature, potem so tu še Čo Čo Sanina mati, mezzosopranistka Marzia Castellini, pa teta, sestrična, Yakuside…

butterfly-1-img_9874

Riccardo Chailly

Dirigent Riccardo Chailly je vodil predstavo zelo zanesljivo in sugestivno, pravzaprav od začetka do konca v rahlo stopnjevani počasnosti, v napetem zadržanem tempu, ki omogoča polno notranjo, emotivno dramatiko, bolj kot je jasno, da je tragika dokončna in usoda Čo Čo San zapečatena. Orkester Scale je bil odličen v vseh sekcijah, razen v trobentah, ki so bile za svoj nastop prepovršno pripravljene. Zbor Scale je odličen, še posebej, ko poje zelo znane italijanske opere. Tu nima kakšnih velikih ali zelo težkih mest.

Dirigent in režiser sta se za začetek nove sezone v Scali zelo dobro ujela, kar je popotnica za naprej. Madama Butterfly je bila v tej verziji bolj “razplastena”, a ne bo “premagala” bolj znane “zadnje” verzije.

Scala pa je imela dolžnost svojo zgodovinsko krivico do Madame Butterfly popraviti.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.