Bo pesnik Jovan Vesel Koseski postal slovenski literarni klasik ?

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev so v lanskem letu obhajala sedemdesetletnico izhajanja in okrog 270 knjig, kar slovensko literaturo uvršča med najbolj profilirano oblikovane nacionalne literarne zbirke sploh (za francosko  Bibliothèque de la Pléiade iz leta 1931). Ob jubileju je izšla posebna knjižica urednikov oziroma članov uredniškega odbora ter sodelavcev, urednikov posameznih književnikov in njihovih celotnih opusov.

vesel_koseski_jovan

Jovan Vesel Koseski (1798 – 1884), foto Slovenska biografija

Radovednost bralcev je vsekakor največja ob vprašanju, kakšno je sedanje stanje zbirke, kako se bo nadaljevala in kateri novi pesniki in pisatelji, pesnice in pisateljice so možni ali možne, ali celo že določeni kandidati za predstavitev in s tem uvrstitev med slovenske klasike.

zbrana_dela

Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, foto Wikipedija

Nalog je veliko in bo imela slovenska literarna veda delo do konca. Samo če pogledamo že začete opuse predstavljanja, kot sta denimo Miran Jarc in Vladimir Bartol. Slednji še posebej spričo svojih obsežnih dnevnikov in še večjih odmevov na prevode Alamuta v več kot dvajset jezikov ter kritiški odmev po vsem svetu. Jarc je pisal ljubezenska pisma, med katerimi je najdaljše dolgo kar 150 strani.

pleiade-22012810

 Bibliothèque de la Pléiade pri založniku Gallimardu, foto Wikipedija

Med ženskami se je doslej uveljavila le Zofka Kveder, a z novimi, težko dešifriranimi in ugotovljenimi objavami v raznih časopisih pod izmišljenimi imeni, kraticami, brez podpisa, v prevodih v več jezikov že takoj, v rokopisih ipd. Zofka Kveder je vsaj v publicističnem in kritiškem, polemičnem, aktualnem pomenu veliko odkritje in vredna vse pozornosti še  danes.

Manj jasno je sicer odprto vprašanje, katera ženska naj bi se za njo kot edino doslej uvrstilla med klasike. Problem je, da noben avtor prispevkov v knjižici Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev 1946 – 2016 70 let izhajanja tega ne pove, niti ne sugerira ali predlaga, kaj šele zavzema. Zakaj ne, si ne upa, nima pooblastil, ni prepričan ali dvomi o kakem konkretnem imenu? Vsi so za ženske, a ne vedo za katero. Bog pomagaj! Naj povedo ženske same, ali spadajo med klasike avtorice, kot Fany Hausmanova, Josipina Turnograjska, Lujiza Pesjakova, Pavlina Pajkova, Vida Jerajeva, Ljudmila Poljančeva, Marica Nadliškova, Milena Mohorič, Lili Novy, Mira Mihelič…Kot rečeno, o tem ni med več razmišljanji nobenega konkretnega imena.

baudelaire_bibliotheque_de_la_pleiade_oeuvres_completes_volume_i_dos_et_jaquette

Charles Baudelaire je izšel kot prvi v  Pléiade leta 1931, Kosovel prvi v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev leta 1946, foto Wikipedija

Moški so pogumnejši ali pa se uredniški odbor lažje in hitreje odloča za nove klasike. Kdo so že določeni, da bodo dopolnili dosedanjih 33 imen?

Najbolj preseneča odločitev, da bo po kakih 120 letih bolj ali manj totalne pesniške odsotnosti postal slovenski klasik pesnik Jovan Vesel Koseski. Zanj se je očitno odločili glavni urednik dr. Matija Ogrin ob podpori sočlanov uredniškega odbora ali sveta: Marijan Dović,  Matevž Kos,  Luka Vidmar in Tomo Virk. Ogrin se v poglavju Programske dileme in vprašanje vrednotenja zavzema za hitrejše izdajanje avtorjev iz prve polovice dvajsetega stoletja, kot so Miran Jarc (ki že izhaja), Izidor Cankar,  Vladimir Bartol (ki že izhaja), Božo Vodušek, iz povojnega časa pa zlasti Ciril Kosmač (ob katerem je bilo že v preteklosti največ nepojasnjenih zapletov). Ob pripombi, da se nadaljuje in zaključi nedokončane opuse Zofke Kveder, Ivana Preglja (doslej le 1. in 2. knjiga), Edvarda Kocbeka, Juša Kozaka in Primoža Kozaka.

neuf_livres_dans_la_collection_bibliotheque_de_la_pleiade

Francoska zbirka Pléiade objavlja tudi tuje ali svetovne avtorje (npr. Lev Nikolajevič Tolstoj), prav tako je objavila kar 18 tedaj še živečih piscev (npr. sedaj Milan Kundera), foto Wikipedija

Tu pa pridemo v vsej knjižici do najbolj drznega sporočila: “V letu 2014 je bil program zbirke razširjen še z nekaterimi avtorji, ki so pomembno zaznamovali  slovensko književnost 19. in zgodnjega 20. stoletja: Ivan Vesel Koseski, Fran Erjavec, Fran Govekar, France Bevk. Tem imenom bo treba v najbližji prihodnosti dodati več pesnic in pisateljic, ki v zbirki slovenskih klasikov manjkajo poleg njihove prve dame Zofke Kveder. Podobna bela lisa v zbirki so tudi izbrani literarni ustvarjalci iz zamejstva in zdomstva.” (str.38).

zd-index

Zbrana dela, foto Bolha com

Kako bo odmeval Koseski, je posebno vprašanje, saj smo ob njem bolj pod vplivom raznih tedanjih polemik in zavračanj, kot pa po izvirnem sodobnem branju. V nekem smisli je podobno z Govekarjem, zlasti spričo napadov in polemik z Ivanom Cankarjem, a kot veste, on ni imel vedno prav, je bil pa največji “kričač”. Za to pa je imel posebno “računico”, saj je bil za svoje dolge polemike v časopisih dobro plačan; zakaj bi odgovoril enkrat, če je lahko v petih nadaljevanjih? Nekatere njegove poemike, na primer na področju likovnih razstav in njegovih ocen, še do danes niso bile predstavljene v pravilnem, to je objektivnem ali realnem kontekstu misli “druge strani”. Podobno kot polemike med umetnostnima zgodovinarjema Josipom Mantuanijem in Izidorjem Cankarjem, česar verjeno v ZD ne bomo dočakali niti tokrat.

Erjavec je mlajšim generacijam  premalo znan, vsaj s svojimi spisi o živalih (Živalske podobe) in potopisi, verjetno pa še s satiričnimi in humorističnimi spisi, povestmi in črticami, razen Ni vse zlato, kar se sveti, 1887.

France Bevk je bil najprej legendaren v času fašizma dvajsetih in tridesetih let,  po vojni, prav tako, a v drugačnem, bolj kulturno – političnem in političnem smislu, kjer je imel razne visoke funkcije… Bevk je bil že na začetku dvajsetih let povezan s celo plejado ustvarjalcev, še posebej z likovnega področja (Lojze Spazzapan, Tone Kralj, Veno Pilon), slovenskega založništva in publicistike (Mladika, Goriška straža, Čuk na pal’ci), gledališča (Ljudski oder)…

zd-1-images

Tiskovna konferenca ZRC SAZU, dr. Matija Ogrin in Agata Tomažič, foto ZRC SAZU

Zanimivo je, da se med imeni možnih klasikov ne pojavlja Anton Podbevšek s svojo zbirko Človek z bombami in celotno odmevnostjo zelo kompleksne Novomeške pomladi, kaj šele, da bi si kdo upal izreči ime Mirko Javornik, ki je v zbirki kratke proze Sedem mladih (1930) slovenskih pisateljev obveljal za najbolj nadarjenega ob Mišku Kranjcu, ki pa je bil za vključitev v zbirko slovenskih klasikov še aktualen pred kakim desetletjem, danes pa očitno še ni “prave odločitve” zanj. Verjetno je napisal preveč knjig. Pri Francetu Bevku (skupaj kakšnih 130 knjig in knjižic) očitno te zadrege ali dileme doslej, (podobno kot jo je za Miška Kranjca izrazil takratni urednik ZD dr. France Bernik) uredniki še niso imeli.

koseski-index

Jovan Vesel Koseski

Če se sedaj vrnemo k pesniku Jovanu Veselu Koseskem, naj citiramo odlomek iz zapisa o njem, kot ga je za Slovenski biografski leksikon pripravil France Koblar.

Odlomek iz predstavitve Ivana Vesela Koseskega v SBL

…1870 mu je SM izdala obsežno (690 str.) knjigo Razne dela pesniške in igrokazne. V njej so izvirne pesmi in zlasti prevodi, večinoma ponatisnjeni. Novi so mdr. nekateri spevi iz Homerjeve Iliade (I, III, V, XII, XIV; prim. K. Gantar, Balkan studies, Solun, 1969, 233) in izvirne, a skrajno banalne glose Jugo-Evropejski glosar ali Slovenski glasnik. 1879 je pri SM izšla še knjiga prevodov Raznim delom pesniškim in igrokaznim Jovana Vesela Koseskega dodatek (ocena: Slavoljub, t. j. F. Levstik in L. Žvab, SN 1880, št. 91–3). Obe knjigi vsebujeta večino njeg. izvirnih pesmi in prevodov, med katerimi prevladujejo Chamissova (47 pesmi) in Schillerjeva dela (23 pesmi in 2 tragediji); poleg teh so še pesmi G. H. Bürgerja (2), G. Byrona (Mazeppa), G. R. Deržavina (oda Bog), J. W. Goetheja (4), Homerja (5 spevov Iliade), Th. Körnerja (2), G. E. Lessinga (odlomek iz Nathana), A. Manzonija (1), A. S. Puškina (5), L. Uhlanda (15) in P. Zajottija (4) ter Visoka pesem.

V izvirnih pesmih je V. miselno jasnejši, jezikovno čistejši in v ritmu gibkejši kot v prevodih. Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. Vzpodbudne izreke iz njegovih pesmi so pogosto navajali slavnostni govorniki v času narodnega prebujenja. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega. Bleiweis ga je imenoval Dichterfürst, nekateri novičarji pa Orfej slovenski ali mojster pevcev. Da so ga zelo cenili, pričajo tudi vzpodbudne prigodnice ob bolezni (gl. Marn XXIV, 97). Starinski jezik, nasilno oblikovanje besed in samovoljne prispodobe pa so pri mlajšem rodu zbujale odpor. Za Stritarjem ga je odklonil S. Rutar (Z 1879, 274–7, 290–2), nato na široko Levstik ob izidu obeh V-ovih knjig in Kleinmayrove Zgod. slov. slovstva (LZ 1881, 502–9, 566–74, 631–3) in ugotovil, da V. nikoli ni bil pesnik; pravično sodbo pa je izrekel F. Levec ob 100-letnici rojstva (KK 1898, 191–209), ko je pretehtal dobre in slabe strani V-ovega dela. Sodil je med tiste pesnike, ki so, da bi zadostili zahtevam metrike pri pisanju heksametrov, »rajši naredili slovniško napako, nego li žensko zarezo« (F. Levec, Pravda o slov. šestomeru, 1878, 27; K. Gantar, NSd 1960, 350). V. je bil svojstven pojav v slov. lit. preteklosti; sad nepristne romantike in nerazčiščenih estetskih pojmov, posledica nezdrave zveze med politiko in kulturo, ki je pesem zamenjavala s samovoljnim prisvajanjem tujih literatur in narodna čustva presiljevala z retoriko. Pri tem ni bil odrinjen samo Prešeren, marveč se malokateri lit. začetnik ni mogel ubraniti V-ovega vsebin. in oblikovnega vpliva. Sam je bil baje skromen, priznaval Prešernovo veličino, vendar mu je tolikšna slava otopila spoznanje o lastnih napakah in onemoglosti.

Kako bo zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev omagala pod težo opusov avtorjev med Koseskim in Bevkom, bomo še videli. Če samo pomislim, kako bodo “poslovenili” poezijo in številne prevode Koseskega, se zmrazim. Ampak rešila me bo ugotovitev in prepričanje Jovana Vesela Koseskega: “Šest jih pade, kjer porine. Kdo je mar? Ta pogumni korenine. Je slovenski oratar.”

Obstaja tudi verzija: Šest jih pade, kjer porine sin slovenske domovine. Nekaterim pa zadošča verzija s petimi padlimi.

Marijan Zlobec

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.