Don Carlos med Salzburgom in Milanom

Milanska Scala je kot svojo drugo premiero v novi sezoni uprizorila Verdijevega Don Carlosa. Predstava spada v paket oper, ki jih je tedanji umetniški vodja Salzburških slavnostnih iger Alexander Pereira prodal sam sebi v Milano kot bodočemu intendantu Scale, o čemer smo že pisali, saj je izbruhnil velik mednarodni škandal.

dc-203_k65a3287

Prizor kaznovanja krivovercev v Don Carlosu, vse fotografije Teatro alla Scala/Brescia, Amisano

Problem prenosa neke festivalske produkcije, ki nastaja z vso intenzivnostjo za prvi ali matični oder, kam drugam, četudi gre za koprodukcijo, tu pa celo ni šlo, je najprej v tem, da so dimenzije odrov različne, adaptacije pa večinoma slabe. Druga in še hujša okoliščina je, da prvotni režiser nima več časa, vsaj ne veliko, za novo delo z isto ali svojo že realizirano predstavo, čeprav so pevci večinoma drugi in bi moral enako intenzivno delati še z njimi. Kako je bilo tokrat v Scali, ni znano, saj v gledališkem listi intervjuja z režiserjem Petrom Steinom ni, teksti pa se ne dotikajo same uprizoritve te opere sedaj, ampak so orientirani bolj zgodovinsko. Skratka manjka nekaj, kar bi pojasnilo, kakšna je razlika med Salzburgom in Milanom ter posledično upravičenost “nakupa”.

dc-221_k65a3333

Kdo bo razorožil Don Carlosa ?

No, če oni ne vedo, naj jim povem kar sam, saj sem videl obe predstavi. Milanska je slabša, ker je že širina odra v Scali precej manjša kot v Veliki festivalski dvorani v Salzburgu, kjer si scenograf in režiser lahko privoščita tako rekoč vse, tu pa je šlo za razne oblike rezov in krčenj, kar je bilo razvidno tako rekoč v vseh scenah, še posebej pa v kaznovanju krivovercev.

dc-269_k61a2484

Zadnje srečanje prijateljev Don Carlosa in Rodriga v ječi

Če je nekaj cenejše, je slabše, bi se reklo bolj “trgovsko”. Milanska predstava je prav tako kot v Salzburgu v petih dejanjih, v verziji iz Bologne leta 1867, po pariški praizvedbi iz marca prav tako 1867, pa pred verzijo v Neaplju leta 1872, Milanu leta 1884 in Modeni leta 1886.  Nekateri trdijo sicer, da so samo tri temeljne verzije Don Carosa: francoska v petih dejanjih z baletom (1867), italijanska v štirih dejanjih, ki jo je Verdi (bolj iz praktičnih razlogov glede predvidenega konca predstav ob deseti uri zvečer) pripravil za Dunaj in potem še za Milano (1884), s tem, da je Verdi vzel Don Carlosovo arijo iz prvega dejanja in jo dal v začetek novega prvega dejanja, in zadnja italijanska verzija v petih dejanjih, a brez baleta, za Modeno (1886). Prva italijanska premiera je bila v bistvu “prevod” pariške francoske, saj je Verdi še pred premiero v Parizu odobril prevajanje libreta za načrtovano predstavo v Bologni. Kaj se je dogajalo z londonsko predstavo junija 1867 je za ta zapis prevelik filološki problem.

dpn-carlos-014_k65a2777

Elizabeta v prvi sceni izve, da bo postala kraljica

Don Carlos je najdaljša Verdijeva opera in jo gledalci, če niso posebej orientirani na izvedbe, kot so na festivalih, težko prenesejo v celoti. Od tod odhajanja ljudi v poznih urah domov. Problem je, da so ljudje v službah do večera in ne morejo na predstavo še pred večerom, če pa se opera začne ob osmih zvečer, traja pet ur in se konča ob enih zjutraj. Moja predstava se je začela ob polsedmih, a je trajala do poldvanajstih. Koncentracija popusti dvakrat ali trikrat; med pevci, v orkestru in v avditoriju.

dc-214_k61a2248

Ferruccio Furlaneto kot španski kralj Filip II.

Sam sem videl različne verzije in moram priznati, da mi je najbližja najdaljša, ker je vendarle integralna, v celoti napisana in vsebinsko osmišljena. Brez uvodne scene v Fontainebleaujskem gozdu bi bila vsebina Don Carlosa nejasna, nelogična, nerazumljiva in še bolj nesprejemljiva, kot je pravzaprav usoda samega Don Carlosa, pahnjenega v primež in nerezrešljiv konflikt med “njegovo” in “očetovo” isto žensko Elizabeto, ki mu jo oče s premišljeno politično poroko prevzame, ne da bi za to sploh vedel. Ampak ta operna informacija se dogaja že v uvodu opere in gledalec to preprosto mora videti in spoznati. Verzija v štirih dejanjih se namreč začne šele zatem, ko je Filipova odločitev o poroki z Elizabeto že padla, v predstavi s petimi dejanji pa se izkaže vse bolj presenetljivo, dramatično; Don Carlos sredi ljubezenske izpovedi in zaroke doživi sporočilo o imenovani novi kraljici, kar je eden največjih opernih šokov pri Verdiju, podobno kot v Aidi Radamesovo spoznanje, da je Amonasro Aidin oče in sam etiopski kralj. Le da Aida Radamesa ne izda, Elizabeta pa Don Carlosa vsaj z besedo Si, na vprašanje grofa Lermskega, kakšen je njen odgovor, kar pomeni, da sprejme ponujeno poroko s Filipom II. Mi sento morir, ki ga pojeta oba ljubimca, je brez vrednosti.

don-040_k61a1349

Francesco Melli kot Don Carlos

V režiji Don Carlosa je vedno zanimiv sam konec; kaj se zgodi, ko španski kralj Filip II. zasači svojo ženo Elizabeto v ljubezenskem, čeprav ločitvenem objemu s svojim sinom. Verzij sem videl več; v tej predstavi ne pride do fizičnega obračuna z meči; Don Carlos ni ranjen in ne umre, ampak ga reši iz grobnice vstali in prišli star menih, prikazen ali kar oživljeni nekdanji kralj Karel V. Tako se maščevanje očeta in velikega inkvizitorja ne more udejaniti, ampak sta oba poražena; veliki  inkvizitor se celo zgrudi, Filip II. pa poklekne in se prekriža. Umor sina bi bil nad vsemi moralnimi zakoni, predvsem nad političnimi odločitvami z obeh strani; države in cerkve. Don Carlos je obvladljiv, njegovega najboljšega prijatelja Rodriga pa je inkvizicija zahrbtno ustrelila, ko je obiskal Don Carlosa v ječi. Brezvernike so sežgali na grmadi, Flandrijci pa so pod nadzorom.

dc-187_k61a2116

Princesa Eboli

Režiser Peter Stein si ni naložil težkega dela, še posebej, ker je scenograf Ferdinand Wögerbauer storil premalo in so kostumi Anne Marie Heinreich izdelani samo za nekatere osrednje operne like in precej zunaj scenskega konteksta, tako za skromnejšo  salzburško kot bogatejšo milansko zgodovino uprizarjanja Don Carlosa (sprevod zastavonoš v autodafeju je precej kičast). Če se spomnimo Franca Zeffirellija in njegove zadnje celostne postavitve opere v Scali leta 1992 z Lucianom Pavarottijem in pod dirigentskim vodstvom Riccarda Mutija, ki jo (DVD) mimogrede rečeno milanski dnevnik Il corriere della sera te dni prodaja skupaj s časopisom po želji bralcev oziroma kupcev, je nazadovanje v uprizarjanju opere očitno. Podobno preskromna je bila zadnja postavitev (izvajana 2008, 2009 in 2013) režiserja in scenografa Stephana  Braunschweiga. Če ni prave režije in scenografije, ni kontrasta in ne prave vsebine, kar je pri tej predstavi v Milanu bolj očitno kot je bilo poprej, leta 2013 v Salzburgu. Pereira je špekulativno mislil, no, saj je vedel, da se neka predstava kar “prenese”.

dc-096_k65a2931

Prvo srečanje Rodriga in Don Carlosa

Don Carlos je v bistvu mozaična opera, kjer se sestavljajo različne individualne, nacionalne in politične usode na poti v bodočo, nekonfliktno in med seboj nevojskujočo se celino, ki pa je z EU presegla ali razblinija iluzije o enotnosti. Don Carlos lepo pokaže, kako je Friedrich Schiller kot prvi dramatik, po katarem je nastajal libreto dveh francoskih avtorjev, vse to vedel. Niti ni skrivnost, kako je kot romantik hitro ugotovil, kaj ali kakšen je edini pravi smisel življenja: oblast, obvladovanje prostora, časa, ljudi, narodov, vzpostava hegemonije. Vedel je, da je človek čredna žival, ki si zaznamuje svoj prostor in lovišča. Kot hijene…

dc-128_k61a1749

Don Carlos in Elizabeta

Markiz de Posa ali Rodrigo je v tej predstavi najbolj naiven in hkrati nepredvidljiv borec za nekaj, kar ne nore imeti neke efektnosti; morda privlači Filipa II. zaradi svoje  bohemske, bi lahko rekli, svobode, hkrati pa kralj ve, da je še kako zanimiv za inkvizicijo, ki ga že nadzira, tako kot kralj ve, da tudi njega in njegovega sina Don Carlosa, a si od njega, zlasti v povezavi s sinom obeta določene koristi, ki jih potem dobi. Kraljev problem je, da ve, da je Cerkev močnejša od njegove krone, kar je bilo za Španijo značilno še globoko v dvajseto stoletje in celo v povojni čas…

dc-169_k61a1980

Filip II.

Ženski instinkt Elizabeti Valoaški hitro pove, koliko je močan, ali še rajši: kako šibak in s tem nezanesljiv je karakter samega Don Carlosa. Oznaka infante ni nič drugega kot infantilnost.

dc-105_k65a2988

Princesa Eboli in paž Tebaldo

Princesa Eboli je v operi precejšen psihološki izziv, ker pokaže, kako se ženska zagrebe za moškega, čeprav ve, da je on že v emotivni relaciji z njej nadrejeno kraljico. Razkritje prevare je kasneje posledično logično, takojšnja tako rekoč smrtna kazen z izgonom v enem dnevu. Režiserja Steina tu očitno ni bilo, ker je prizor med ženskama in rivalkama slabo postavljen, tako kot še mnoge podrobnosti v vsej predstavi. Gre za usodno dramatiko in razplet edinega medženskega razmerja.

Podobno preskromen po vsoji vsebini in obliki je bil eden najboljših konfliktov ali soočenj dveh basov v Verdijevih operah: Filip II. in veliki inkvizitor.

dc-img_0855

Veliki inkvizitor in star menih ob koncu predstave, foto Marijan Zlobec

Če je režiser Peter Stein delal premalo, pa je vendarle za glasbeno plat predstve odgovoren dirigent. Slavni  Myung-Whun Chung je bil vso predstavo premalo dramatičen, ves čas je mislil, da bi utegnil biti orkester preglasen in mu je dovoljeval skromnejšo dinamiko med piano in mezzoforte. Verdi je veliko bolj krvav, razgiban, valovit, plastičen, skratka življenjski. To ni azijska nirvana. Stopnjevanja so bila redka, a daleč od vznemirljivosti, kaj šele pretresljivosti. Edini moment je čisto zadnja, že omenjena scena z menihom ali Karlom V., ki Don Carlosa reši tako, da ga stoje povleče v grobnico in za njo v za Filipa II. in velikega inkvizitorja nedotakljivi samostan. “Plenilca” sta premagana. Je pa manjša dinamika omogočila zlasti godalam veliko prefinjenih mest (violončelo solo), podobno pihalcem, manj trobilom. Zbor Scale je pri Verdiju vedno v formi in polnem glasovnem sijaju, čeprav bi spet potreboval kompaktnejšo ali čvrstejšo dirigentovo roko  (Bruno Casoni).

dc-img_0870

Dirigent Myung-Whun Chung, foto Marijan Zlobec

Med pevci je basist Ferruccio Furlanetto kot Filip II. na salzburškem širokem odru lažje dihal, tu je bil rahlo stisnjen in postavljen v položaje na odru, ki bi jih režiser Stein, če bi se v svojo predstavo bolj poglobil, lokacijsko ali pozicijsko bolj dodelal. Marsikatera podrobnost tu zbledi, čeprav je ravno Filip II. v vseh detajlih pri Verdiju izdelan, tako po intimi kot oblasti ter v odnosu do Cerkve, sina, Rodriga, žene, ki ga nikoli ni ljubila. Furlanetto je imel kot Italijan bolj izrazito in  jasno dikcijo, glasovno počasi peša.

dc-img_0875

Aplavz ob koncu peturne predstave Don Carlosa v Scali, foto Marijan Zlobec

Tenorist Francesco Meli kot Don Carlos je bil ves čas uravnotežen, a je ta vloga nasploh obsojena na nekatere izrazite trenutke poraza, nepremišljenosti, tveganj, nespametnih potez…Glasovno pa je bil zgolj soliden, z majhno glasovno močnjo. Podobno baritonist  Simone Piazzola kot Rodrigo. Njegova izrazna moč je za to vlogo še skromna ali v nastajanju, ne pa že ustrezna.

Odlična je bila sopranistka Krasimira Stojanova kot Elizabeta. Ves čas je interpretativno zorela, tako kot spoznava in nase sprejema svojo usodo, a se prvim čustvom do Don Carlosa ne odpove. Usodni duet s princeso Eboli je sicer dominentan, a je bil režijsko skromen. Princesa Eboli je bila mezzosopranistka Beatrice Uria Monzon (v gledališkem listu je omenjena Jekaterina Semenčuk). Nihala je med samozavestjo in tveganjem poraza, za katerega je sicer mislila, da se ji ne more zgoditi, kaj šele tako huda kazen. Glasovno  bi lahko pokazala še več. Simpatična je bila, glasovno in odrsko, sopranistka Theresa Zisser kot Elizabetin paž Tebaldo.

Basist Eric Halfvarson je očitno vskočil v predstavo (v GL je omenjen Orlin Anastasov) in se je znašel kot je vedel in znal. Prave dramatike v srečanju s Filipom II. ni bilo; preveč je bil pomaknjen  v globino odra in se s tem izognil večji ali izrazitejši dramatični prezenci ter bolj jasnemu detajliranju vsebine konflikta.

Basist Martin Summer je bil odličen menih ali Karel V. Kot učenec in solist Accademia di Perfezionamento za operne pevce Scale je na dobri poti za mednarodno uveljavitev. Iz iste šole so izšli še grof Lermski (Azer Zada), glas z neba (Celine Mellon)  ter odposlanci iz Flandrije.

Na koncu so bili že vsi utrujeno, tako da so bili aplavzi skromnejši, kot bi si jih nastopajoči vseeno zaslužili.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.