Metka Krašovec: S svojimi slikami išče tišino, ki zveni


Akademska slikarka in grafičarka, profesorica Metka Krašovec prejme Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Nazadnje smo se srečali na predstavitvi njene donacije, izjemne knjižnice pesnika in življenjskega sopotnika Tomaža Šalamuna v prostorih JSKD na Cankarjevi cesti, ko so odprli Center poezije Tomaža Šalamuna.

krasovec-img_9896

Metka Krašovec na donaciji knjižnice Tomaža Šalamuna, foto Marijan Zlobec

Metka Krašovec je svoje življenje posvetila likovnemu ustvarjanju. Od leta 1964 nepretrgoma ustvarja in je avtorica veličastnega in prepoznavnega slikarskega opusa, ki je hkrati z njenim grafičnim in risarskim opusom nepogrešljiva sestavina mozaika slovenske likovne umetnosti. Je neusahljivo ustvarjalna umetnica, najpomembnejša slovenska sodobna umetnica, ki ji je slovenska likovna kritika namenila zgodovinsko mesto takoj za Ivano Kobilco. Je tudi ena redkih slovenskih likovnih umetnikov, ki je z besedilom z naslovom Ogledalo, čas našemu prostoru dala eno redkih, čudovitih besedil umetniške samorefleksije.

krasovec-img_9941

Metka Krašovec na donaciji knjižnice Tomaža Šalamuna, foto Marijan Zlobec

Kot slikarka se je uveljavila konec 60. let. Bila je prva v skupini mladih slovenskih slikarjev, ki jih je slovenska likovna kritika poimenovala »ekspresivni figuraliki«. Njeno takratno slikarstvo je izhajalo iz čarobne izkušnje predmeta, ki, večinoma potopljen v toplo barvno polje, kot na primer znamenita Tišina (Frančiškanska cerkev) iz leta 1970, vzpostavi specifično psihološko razpoloženje. Na videz znani in v svojih lastnostih prepoznavni predmeti ali prostori so naslikani v odtujenih prizorih, v nekakšnem metafizičnem brezčasju. Prevladujeta rdeča barva in umetna svetloba. Nastajajo motivi zaprtih in nedostopnih urbanih okolij, ki se kasneje selijo v notranjost prostorov, v iluzionistične interierje z oblačili in posteljami in še naprej, v odtujeno, z bolečino in čakanjem napolnjeno okolje bolnišnic z golimi posteljami in ginekološkimi stoli. To je hermetičen svet brez človeka, svet odtujenosti, spomina, nelagodja in bolečine izgube. Slike delujejo monumentalno, so visoko kultivirane, izvrstno komponirane, zadržane in oddaljene, nikoli pa niso pasivne. Prav njihova zadržanost gledalca nagovarja in ga zavezuje.

krasovec-_552fd8b694088

Metka Krašovec v Kranju, foto Mobilni Napovednik

Ob tem hermetičnem in tesnobnem svetu rdečih slik pa sočasne grafike Metke Krašovec kažejo čisto drugačno likovno podobo. Na litografijah in sitotiskih iz obdobja med letoma 1967 in 1979 Krašovčeva upodablja dvojice, ki lebdijo na nebu nad krajino, zapredene v objem, v nekakšni organski harmoniji, poudarjeni z rastlinsko obliko teles partnerjev, ki sta včasih tudi dobesedno vtkani v rastlinski svet. Kolorit teh grafik je naravnost prežarjen z barvami.

krasovec

Metka Krašovec v Obalnih galerijah, foto Obalne Galerije Piran

V začetku 80. let se je njeno umetniško ustvarjanje pretresljivo spremenilo. Ikonografija je postala pripovedna, barva energična in vitalna, predvsem pa se je sprostila in zaživela njena risba. Z risbami je takrat neposredno stopila v linijo »nove podobe«, še preden je Achille Bonito Oliva sproduciral italijansko Nuova Immagine. Hermetičnost, odsotnost in bolečino zamenjata zasebna mitologija in nekakšna mistična vseprisotnost. V osvobojeni risarski potezi nastane enormna, komajda obvladljiva količina risb z vsebinami, v katerih se prepletajo telesnost, erotika, arhetipskost, simbolnost in avtobiografskost. So izjemno občutljive in krute. Na njenih risbah zaživijo neštete upodobitve človeka, predvsem ženske, največkrat v dvojici z živaljo, partnerjem, partnerico, v nežnem prijateljstvu ali v erotičnem odnosu. Prisotni sta humornost in močna seksualnost, ki združuje vse-moškega z moškim, žensko z žensko ali obeh v sožitju med seboj in naravo, z živalmi, drevesi, oblaki … Celotno ustvarjanje Metke Krašovec spodbuja komentarje, njene risbe pa naravnost izzivajo asociativne razlage, čeprav zanje sama pravi, da risbe ustvarja njena roka, ne da bi zavestna misel vnaprej vedela, kam jo bo vodila pot.

krasovec-img_0018

Metka Krašovec na razstavi v Equrni, foto Marijan Zlobec

Njene sočasne slike na papirju, ki so stilno raznorodne in velikih dimenzij, na katerih srečamo številne človeške figure in plastenje podob, ki lebdijo v breztežnem prostoru, upodabljajo občutljive poetične zapise, figuralne arhetipe, krajinske vizije in tudi mitološko ter feministično simboliko.

Zaprte oči ali prazne očesne votline, ki jih pogosto slika, govorijo o notranjem svetu, o nezavednem, ki pa je hkrati tudi del tega sveta.

krasovec-prisotnosti_xi_laguna

Metka Krašovec v Ribnici, foto Ribnica24

V 90. letih se je Krašovčeva ponovno vrnila k visoko kontroliranemu slikarskemu slogu. Prestop v to smer je nakazala in omogočila slika Aydé (Hayden) iz leta 1985/1986; prestop k iskanju vzvišene lepote v popolnih, visoko estetiziranih podobah ženskih in dekliških obrazov.

salamun-img_0050

Tomaž Šalamun na razstavi Metke Krašovec v Equrni, foto Marijan Zlobec

O tem prestopu umetnica sama zapiše: »V sedanjo fazo slikarstva sem stopila skozi rano. Rana je neizogibna, kajti zavest, ki nas rani, nas ozdravi. Naša individualnost je tudi naša usoda. Nič novega se ne more zgoditi, če nekaj enakovrednega ne odide. Vsaka kreativnost zahteva žrtev. Nismo motivirani samo z željo po ustvarjanju, ampak tudi po destrukciji. Ni lahko ubiti sebe, da se ponovno rodiš. Dokler tega ne zmoreš, si v pat poziciji, krizi. Vsako ponovno rojstvo je težje, vsakič se bolj bojiš, da se ne boš obnovil, da bo izvir presahnil. In vendar je treba zaupati v to, da izvir, če se ga res dotakneš, ne presahne.«

Njen izvir ni presahnil, ampak se je oplemenitil. V to obdobje je umetnica stopila kot asketska opazovalka življenja. Z deli, ki so nastajala odslej, je slikarstvo Metke Krašovec stopilo v zrelo, sintetično fazo.

krasovec-2-img_0028

Metka Krašovec in Meta Hočevar, foto Marijan Zlobec

Subjekti njenih del so postale nekakšne angelske ženske v umirjenih krajinskih postavitvah. Figure, ki s svojo bledo poltjo in vedrimi izrazi na obrazih delujejo skrivnostno in nadrealistično. Te slike, kot na primer cikel Prisotnosti, najpogosteje kažejo eno ali dve goli ženski od ramen navzgor, ki mirno strmita v daljavo ali v gledalca. Umeščene so na nevtralno modrikasto tonirano ozadje, barva ozadja pa seva tudi v njihovo kožo, tako da podobe delujejo hladno in skoraj monokromo. Obrazi figur pa so otipljivi, gledalca nagovarjajo neposredno in so hkrati oddaljeni in skrivnostni. Vseprevzemajoča dvojnost čutnega in duhovnega, bližine in oddaljenosti, prisotnega in odsotnega je tukaj zato, da aktivira gledalca.

V poznih 90. letih je Metka Krašovec svoj subjekt razvila v čarobne, namišljene pokrajine, ki prikazujejo natančno urejene zelenice in mirno vodo, ki odseva jasno modro nebo. Te pokrajine-labirinti so kot skrivnosti človeškega uma. Kot vrata od tod do tam so: širina neba, gladina vode, brezhibno urejeni drevoredi cipres, človeške oči, ki zrejo v gledalca.

krasovec-1-img_0021

Metki Krašovec v Equrni čestita Eva Petrič, foto Marijan Zlobec

Umetnica tudi v novem tisočletju raziskuje in slika krajine kot brezčasne idile, prostore svoje duše, krajine spomina, hrepenenja, ljubezni in upanja. V enem od njenih zadnjih ciklov se pojavi otroška figura: deklica, ki stoji pred temi mediteransko navdahnjenimi krajinami in nepremično zre v gledalca. Umestitev otroške figure pred idilične krajine in naslovi del (npr. Obisk, Pot v ogledalo) dihajo nostalgijo po otroštvu.

krasovec-c2c70b371dac617b60d0

Razstava Metke Krašovec v Moderni galeriji, foto Siol

Če po poplavi risb v 80. letih risba enakomerno spremlja umetničino ustvarjanje kot miselna spremljava slik, se po letu 2009 v njej odpre novo, izrazito poglavje. Risbe, akvareli in gvaši na papirju so spet stopili v ospredje njenega snovanja. Ta nova dela, ki so doživela vrhunski epilog v umetniški knjigi Nox portensis gravida (Galerija Equrna, 2013) so majhne, odlične umetnine, za katere je najprej nastala podoba kot razodetje ali razsvetljenje globokih, eksistencialnih vsebin, nato pa je avtorica zanje poiskala ustrezne pesniške verze. S podobo komunicirajo verzi pesnikov in pesnic, ki so Metki Krašovec blizu. Med njimi Fernando Pessoa, César Vallejo, Janez od Križa, Emily Dickinson in pevka in avtorica besedil Amy Winehouse.  Gre za čudovit preplet vrhunske slikarske kulture in osebno doživetih verzov.

krasovec-img_0038

Umetnina in njen model, foto Marijan Zlobec

Kot edinstvena umetnica, katere slike so takoj prepoznavne, je Metka Krašovec v likovni umetnosti ustvarila številne, popolnoma nove poetike. Njeno slikarstvo je »polno vsebinskih in tehničnih izzivov, vzgibov in pasti, ugank in skrivnosti«(Tonko Maroević). Njen opus je sestavljen iz različnih, včasih medsebojno popolnoma različnih, a v sebi logično zaključenih celot. To govori o njenem radovednem ustvarjalnem duhu, ki nikoli ne počiva, pač pa vztrajno raziskuje. Tako nikoli ni bojazni, da bi obstala v rutini. Rdeča nit, ki teče skozi njeno, sicer dokaj heterogeno slikarsko poetiko, pa je iskanje lepote kot tistega ideala, ki se mu človek sicer lahko približa, ne more pa ga popolnoma doseči.

krasovec-3096607

Metka Krašovec – Semiramidini vrtovi, 2003, z razstave v Moderni galeriji, foto MG

Njena umetnost je potovanje po subtilnem robu čutnih zaznav. Metka Krašovec s svojimi slikami išče tišino, ki zveni.

Mag. Breda Škrjanec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.