Na Delu se lomijo usode novinarskega ceha

Lastniki Dela so se očitno znašli v veliki godlji, ki so jo skuhali sami kot slabi kuharji, brez znanja in izkušenj, novinarski parveniji, od katerih celo odgovorni urednik v lastni reklamni ali propagandni akciji ni sposoben nastopati in se po najvišji novinarski funkciji v javnosti identificirati. Če se spomnimo vehemence in briljance javnega nastopanja nekdanjega prelomnega glavnega urednika Dela Mitje Gorjupa, zatem legendarnega bonskega in dunajskega dopisnika Dela Slavka Frasa, ki je po Gorjupovi nenadni smrti prevzel dvojno funkcijo glavnega in odgovornega urednika, moskovskega dopisnika Janeza Staniča, pa Tita Doberška, ki je postal glavni urednik Dela v prelomnih časih slovenskega osamosvajanja, pa Jake Koprivca, ki se je znal iskreno jeziti, vehementnega in zgovornega Mitje Meršola, legendarnega direktorja Jureta Apiha…, potem smo padli na Delu najnižje v vsej zgodovini. Kako se to kaže v tem trenutku, naj ilustrira pismo, ki ga nekdo izmed odpuščenih z Dela naslavlja na svoje kolege.

Zlobec SR IMG_2994.jpg

Marijan Zlobec sanja Delo na peščeni plaži na Šri Lanki

Pismo se med drugim loteva problematike, o kateri je pisala na teh straneh prav tako odpuščena novinarka, komentatorka in urednica Maja Megla, ki se med drugim pravda na sodišču in mora dokazovati, da je pisala tudi za druge, nematične redakcije.

Za koga vse na Delu sem sam pisal, bi se  v celoti celo težko spomnil; od Tedenske tribune, ITD, Tovariša, celo Jane, Teleksa (ko je še šel do konca), Maga, ko je prišel pod Delo, Poleta, Sobotne priloge, Književnih listov, Nedeljskega Dela, Slovenskih novic, Panorame, Kulta, seveda za vse potrebe in določene naloge Centralne redakcije, celo Notranjepolitične redakcije, ko so bile udarne teme o kulturi, ki so jih uredniki uvrstili “naprej”, to je na prvo, drugo, tretjo ali četrto stran in seveda na zadnjo, pa peto mnenjsko in komentatorsko stran. Ampak tedanji uredniki so vedeli, kam kaj spada in kdo kaj pokriva ter je pripravljen ter usposobljen pisati za vse potrebe skupne hiše, ki se ji še vedno reče Delo.

Vsi novinarji smo “prehajali” med redakcijami po potrebi in odločitvah, povabilih urednikov in lastnih pobudah, predlogih ali opozorilih na določeno temo, ki kam spada bolj obširno, z več dokumenti, fotografijami, kot nadaljevanka, celo feljton, seveda še kot polemika in bojevanje v legendarnih Pismih bralcev…Tam sem začel objavljati še v časih pred začetkom gradnje Cankarjevega doma. Tedanji urednik Sobotne priloge France Vrečar mi je prvi zapis in polemiko v Pismih bralcev celo plačal, in sicer 50 tisoč dinarjev, ker še nisem bil zaposlen, ampak le študent in sem imel štipendijo 60 tisoč.

Na Delu je totalna sodna vojna

Pozdravljeni kolegice in kolegi,

upam da ste sta vsi zdravi in da ste si predvsem tisti, ki so vas na Delu sčevljali že uredili nove – in predvsem boljše – službe.

Moj primer se na sodišču kar vleče, tako da sem s svojimi odvetniki na obravnavah običajno ves dan. To bi bilo težko že brez propagandne mašinerije nasprotne strani, ki prav vsako priložnost izkoristi za to, da izrazi globoko zmerljiv, omalovažujoč in pokroviteljski odnos do bivših zaposlenih, navrže kakšno negativno vrednostno sodbo, brezsramno spusti svoj kupček neresnic in pri meni ne pozabi celo na slabo prikrite grožnje s kazenskimi ovadbami.

Tisti, ki še vedno izpodbijate zakonitost svojih odpovedi, veste, da je v tej totalni sodni vojni vsaka vaša potrjena – in na drugi strani njihova ovržena – navedba težka zmaga, ki v končni fazi koristi tudi drugim kolegom v sorodnih postopkih. Nadaljevanje oduščanj v hiši je po drugi strani zgovoren dokaz, da se prav na naših primerih ne lomijo samo naše usode, ampak tudi usoda našega ceha. Ker, kdo drug kot mi, ki se “glavom i bradom” prerekamo in izpostavljamo v postopkih, pa si sploh lahko bolj prizadeva za zaustavitev odpuščanj, sesuvanja hiše in poklica?

“Končno pravico si bomo izborili samo z medsebojno pomočjo”

Človek sam tako večkratno viktimizacijo težko zdrži, medtem ko sem absolutno prepričan, da si bomo končno pravico izborili samo z medsebojno pomočjo. Ker, ko se bodo zadeve po sodni plati ugodno razpletle za kogarkoli izmed nas, se bo temu prilagodila tudi sodna praksa, kar se bo upoštevalo tudi v vseh ostalih aktualnih in bodočih podobnih postopkih.

Zato se na vas obračam s podobno prošnjo, kot pred časom Maja Megla. Gre za neresnice, ki jih z izjavami lastnih prič poskuša uveljaviti nasprotna stran v zvezi s prehajanjem in pisanjem za nematične redakcije, ki so po njihovem izjema, čeprav vsi seveda vemo, da je zadeva obrnjena… Prosil bi vas za posamezne izjave z naslednjima dvema točkama:

1. Da ste v preteklosti pisali prispevke tudi za nematične redakcije.

2. Če in kdaj (približno) ste prehajali med redakcijami.

3. Tisti med vami, ki ste bili uredniki, pa lahko namesto tega le potrdite, da je do tovrstnih praks prihajalo tudi v uredništvih pod vašim vodstvom.
(Pismo sem tu skrajšal)
Kaj naj rečem drugega, kot da se podpišem. Če za sodišče ne bo veljalo, potem to pomeni, da ne veljajo niti članki v Delu. Bodo pa prebirali na spletni strani, doslej že skoraj 700 tisoč individualno registriranih bralcev v 142 državah na vseh celinah.
Marijan Zlobec

One thought on “Na Delu se lomijo usode novinarskega ceha

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.