Kako je nastajala prepoved Klavirskega koncerta Uroša Rojka ?

Med mnogimi temami v knjigi dr. Leona Stefanije o Urošu Rojku je “zgodba” o njegovi prepovedi izvedbe Klavirskega koncerta s Slovensko filharmonijo v Cankarjevem domu. Uroš Rojko je komentiral moj odgovor njemu, na njegov odgovor na moje poročilo s tiskovne konference, objavljenem tu pod naslovom Mitizacija Uroša Rojka ?

Rojko 5 IMG_5620

Uroš Rojko na predstavitvi knjige, fotografije Marijan Zlobec

V polemiko se je vključil skladatelj Črt Sojar Voglar, ne da bi knjigo ali knjigi o Rojku sploh prebral, prav tako ni mogel spremljati dokumentacije o Rojkovi prepovedi Klavirskega koncerta, pa mu ni nič nerodno zapisati: “…Klobuk dol Rojku, to je bilo pogumno dejanje. Jaz pa se prav nič ne čudim, da se je to zgodilo. Moralo bi se še večkrat, vendar potem smo vsega “krivi” ubogi slovenski komponisti, ki moramo biti očitno veseli, da nas preigrajo ne da bi se ustavili…

Da ne bo pomote, to kar je v knjigi objavljeno o tako imenovani prepovedi Klavirskevga koncerta, ni tekst dr. Stefanije, ampak uvodni avtobiografski tekst skladatelja, akademijskega profesorja in akademika Uroša Rojka.

V knjigi Rojko o tem piše naslednje:

“Do diplome leta 1981 sem (med drugim) napisal 8 – 80, Glasbo za orkester, kasneje še Klasični Koncert za klavir in orkester, v Opatiji ga je izvedla Lidija Stankovič z Radijskim orkestrom pod vodstvom Antona Nanuta. Po mojem mnenju v Sloveniji najbolj relevanten glasbeni kritik tistega časa Peter Kušar je o Koncertu napisal zanimivo kritiko. – Moram reči, da mi je nemalokrat pisal kritike in ne glede na to, kako je kritiziral, hvalil ali grajal, praviloma je vedno zadel, kaj je bil moj “ustvarjalni trenutek”, ali problem, vedno me je dobro “prečital”. O Koncertu za klavir je menil, da ni brezhibno delo in da ima pomanjkljivosti, ampak ga je pohvalil, da je v njem vendarle nekaj bistvenega, torej da so v njem nakazane stvari, ki so pomembne. Klavirski koncert mi je kasneje povzročil hude preglavice – saj sem prepovedal njegovo izvedbo s Slovensko filharmonijo v Cankarjevem domu.

Stvar je bila na generalki tako slabo pripravljena, da sem izvedbo moral (v zadnjem trenutku) preprečiti. Na koncertu je tako zazevala, po besedah Petra Kušarja, “črna luknja”, s katero sem povzročil veliko škodo slovenski glasbi. In Boris Šinigoj je prisegel, da dokler bo on direktor Slovenske filharmonije, ne bom imel z njo nobene izvedbe več. In prva stvar, ki jo je storil več kot desetletje kasneje, pred odhodom v pokoj, je bila ta, da mi je naročil novo delo za Slovensko filharmonijo. V koncertnem listu k izvedbi novega dela (Evokacije za orkester in skupine v prostoru) sem stenografsko opisal dogodke izpred dvanajstih let in zaključil z mislijo, da je bilo v njegovem ravnanju vendarle nekaj viteškega: držal je besedo, mar ne ?

Tu je seveda veliko vprašanj, na katera Uroš Rojko ne odgovarja oziroma prave odgovore postavlja zgolj v svoja usta.

Stefanija IMG_5609

Dr. Leon Stefanija in Uroš Rojko

Kako je Peter Kušar ocenil Koncert za klavir in orkester, če ga je skladatelj že na generalki prepovedal in je na koncertu zazevala “črna luknja”? Torej ljubljanske izvedbe ni bilo in je lahko pisal le o poprejšnji izvedbi v Opatiji? Iz Rojkovega opisa, ki ni citat, kot bi moral biti, niti ni opombe, od kod je Kušarjevo mnenje o Koncertu, kar bi v znanstveni knjigi vsekakor moralo biti, za povrh pa Kušarjeva kritika ni omenjena niti v Literaturi, potem ostajajo stvari milo rečeno nejasne in strokovno pomanjkljive.

Iz spletne knjige lahko rezberem podatek, da je bila praizvedba Koncerta za klavir in orkester s Simfoniki RTV Ljubljana, dirigentom Antonom Nanutom in pianistko Lidijo Stankovič v Opatiji 9. 11. 1984, izvedbi v Ljubljani pa 20. in 21. 11. 1986, prav tako s pianistko Lidijo Stankovič, orkestrom Slovenske filharmonije in pod dirigentskim vodstvom Uroša Lajovica. Torej knjiga že v uvodu laže, saj izvedb v Ljubljani ni bilo.

Klavirskikoncert1stran.png

Uvodna stran o Rojkovem Koncertu za klavir in orkester v spletni knjigi

Klavirskikoncert2stran.png

Rojkovo pismo objavljeno v Mladini

Klavirskikoncert3stran.png

Tretja stran

Klavirskikoncert4stran.png

Četrta stran

Klavirskikoncert5stran.png

Peta stran

Citirana sta dva dokumenta, a žal iz dveh različnih knjig, kar kaže na metodološko in strokovno nevzdržen pristop, tako akademika Uroša Rojka kot muzikologa dr. Leona Stefanije.

Iz objavljenih referenc kot Recepcija ni razvidno, da je sploh izšla kakšna kritika, celo “citirana” Kušarjeva oziroma dve njegovi, ampak le omenjeno Rojkovo pismo, objavljeno v Mladini.

Stefanija 1 MG_5603

Dr. Leon Stefanija

Ker sem bil ves ta čas na Delu, vem, da smo imeli stalne glasbene kritike kot zunanje sodelavce iz vrst skladateljev in profesorjev na Akademiji za glasbo, med njimi sta bila Pavel Mihelčič in Marijan Gabrijelčič. Slednji v natisnjeni knjigi ne nastopa z nobenim tekstom, Mihelčič pa v elektronski obliki le enkrat; oba sta sicer v knjigi zgolj omenjena v tekstu Stefanije kot skladatelja, torej našteta. V Literaturi Gabrijelčiča kot kritika ni, Mihelčič nastopa, kot rečeno, enkrat, in sicer leta 1997.

Rojko 8 IMG_5668

Skladatelj in profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani Uroš Rojko

V Literaturi v knjigi Leona Stefanije Sizifovsko lepo: portret Uroša Rojka ni omenjena nobena Kušarjeva kritika iz leta 1984, ko je bila izvedba Koncerta v Opatiji, ali iz leta 1986, ko ni bilo izvedbe v Ljubljani. Sicer je omenjenih le pet njegovih kritik; iz let 1887 (Malo oživljena delavnica), 1998, 1999, 2001 in 2002, zadnje štiri o Slovenskih glasbenih dnevih. O Opatiji v knjigah ni ne duha ne sluha, in tega nista znala objaviti ne Rojko ne Stefanija. Ali je Rojkova dvakratna predstavitev tistega, kar je o njegovem Koncertu menil Peter Kušar in ga skladatelj “citira” res ali ne, pa ne vem, dokler me nekdo ne prepriča, da knjiga ali knjigi ne lažeta, torej najprej Rojko.

Kušar IMG_6621

Kušarjeva kritika Programske nezgode in nerodnosti

Za tak “znanstveni” pristop na resnejših oddelkih Filozofske fakultete, kot je Muzikologija, študent ne bi naredil niti proseminarske naloge po prvem ali drugem letniku. Tu pa mirno in nekaznovano šarijo akademiki in doktorji znanosti, popravlja pa jih človek “brez osnovne izobrazbe”.

Peter Kušar je  25. 11. 1986 v Dnevniku objavil kritiko Programske nezgode in nerodnosti. “Tudi petkovi ponovitvi abonmajskega koncerta Slovenske filharmonije z Urošem Lajovicem se je še rahlo poznal stres iz prejšnjega dne. Napovedali in pripravili so namreč izvedbo zanimivega Klasičnega koncerta Uroša Rojka, da je potem avtor tako rekoč tik pred koncertom načrt prepovedal, s čimer je na poseben način poudaril svoje uspehe v tujini, še bolj pa bo bržkone držalo, da je s svojo nemogočo potezo napravil sodobni glasbi veliko škode. Zadrega prirediteljev seveda ni bila majhna, rešil jo je Stanko Arnold, ki je zaigral Ramovšev Concertino za trobento in orkester in to kot smo pri njem navajeni mojstrsko…”

In kaj pravi Uroš Rojko ?

“Na koncertu je tako zazevala, po besedah Petra Kušarja,  “črna luknja”, s katero sem povzročil veliko škodo slovenski glasbi…”

Jasno je, da Kušar ni pisal o nikakršni “črni luknji”, ki bi zazevala na koncertu. Pred “s katero sem povzročil…” pa je Kušar v resnici zapisal, “da je s svojo nemogočo potezo…”, kar je vsebinsko bistveno drugače in iz Rojkovega teksta zavajajoče. Rojko v knjigi tudi ne govori o pomembni podrobnosti, namreč da je Kušar zapisal, da je Rojko s prepovedjo “na poseben način poudaril svoje uspehe v tujini.”

Kušarju se je Rojkova poteza zdela zelo jasno nemogoča, torej je nanjo gledal negativno, ne pa afirmativno, kot to prikazuje Rojko. V citirani prispodobi pa je Kušar želel povedati, da se je Rojko vedel kot nekdo, ki ima uspehe v tujini in zatorej lahko doma počne kar se mu zahoče, tudi prepove koncert oziroma izvedbo svojega dela.

Gabrijelčič IMG_6622

Kritika (odlomek) Marijana Gabrijelčiča Na pol poti

Marijan Gabrijelčič je prav tako napisal kritiko petkovega koncerta in jo razširil na splošno glasbeno problematiko. Objavil jo je v Delu 25. 11. 1986 in ji dal naslov Na pol poti. Gabrijelčič je med drugim zapisal:”Namesto napovedanega Klasičnega koncerta za klavir in orkester Uroša Rojka (skladbo smo poslušali leta 1984 na opatijski glasbeni tribuni in bi bila torej v Ljubljani le njena ponovitev, kar kaže, da se dela nekaterih avtorjev v programih SF  vendarle ponavljajo) smo poslušali Ramovševo koncertantno trobento….”

Gabrijelčič je vedel za predizvedbo Rojkovega koncerta v Opatiji, iz omembe ponavljanja izvedbe v abonmaju pa je možno zaznati, kot da imajo nekateri avtorji s svojimi ponovitvami izvedb svojih del prednost pred drugimi. Gabrijelčič ne omenja, ali je bil tedaj v Opatiji. Prav tako to ni razvidno iz Kušarjeve kritike. Iz Opartije sicer v spletni knjigi ni navedena nobena “jugoslovanska” kritika Rojkovega Klavirskega koncerta.

Uroš Lajovic kot dirigent ljubljanskega koncerta se dogodka zelo nerad spominja, seveda zaradi Uroša Rojka in njegovega vedenja. Kot vidimo iz citata v pravkar objavljeni knjigi, Uroš Rojko dirigenta Uroša Lajovica v zvezi s svojo neizvedbo Klavirskega koncerta sploh ne omenja.

Ob pismu Uroša Rojka v Mladini se poraja vrsta vprašanj, na katera bi morala znati prepričljivo odgovoriti vsaj še dva; direktor SF Boris Šinigoj in dirigent koncerta Uroš Lajovic, pa pianistka Lidija Stankovič, pa koncertni mojster Darko Linarič…

Klavirski koncert vsekakor ni bil čisto nov, ampak že izveden in so note za študij že obstajale dovolj časa, da bi se vanje lahko poglobil vsakdo izmed izvajalcev, še najbolj dirigent, ki pa je hkrati imel največ pripomb. Jasno je, da je ob takih razmerah potreben dialog in sestanek še pred začetkom prve vaje, saj je treba vse morebitne dileme razčistiti, ne pa se prepirati tako rekoč pred obličjem vsega orkestra (in tu še zborov za Brahmsa).

Iz Rojkovega teksta pa vendarle lahko razberemo, da njegov koncert ni bil napisan brez napak ali pomanjkljivisti, ki jih je dirigent opazil in mu jih očital.

Kako pa je bilo na izvedbi v Opatiji ? Ni Anton Nanut ničesar opazil, pa sam Uroš Rojko, kje je bil tedaj ? O tem ne poroča, verjetno ga v Opatiji ni bilo in so Koncert tam predstavili kot so ga, “neproblematično”?

Malo vprašljiva je Rojkova trditev, da je  pianistka klavirski stavek sijajno pripravila, saj koncerta praktično v celoti ali integralno brez prekinitev niti niso preigrali, razen na eni vaji. Kolikor vem, je norma tri vaje plus generalka (ponedeljek, torek, sreda, četrtek). Rojko tega zelo natančno, kot se sicer zdi, ne pove.

Ali če povzamemo: v ponedeljek, 17. 11. 1986 – prva vaja. Rojkovega Koncerta tu ni, ker so delali Brahmsa. Vendar pa sta Rojko in Lajovic v odmoru ponedeljkove vaje sedla skupaj in “odprla partituro”. Razvidne so dirigentove pripombe skladatelju, skladateljeve pa, da mora dirigent zagotoviti dobro izvedbo. Torej dela, o katerem ima številne pripombe.

Torek, 18. 11. 1986 – druga vaja. Pianistka zamudi vajo dobre pol ure, ker menda ne najde vhoda v CD, torej je v ponedeljek ni bilo, saj je bila še v Beogradu, od koder je prišla neposredno s postaje na vajo?

Sreda, 19. 11. 1986 – tretja vaja, na kateri pa vadijo le Brahmsa, ne pa Rojka.

Četrtek, 20. 11. 1986 – generalka. Pianistka je pripravljena že ob pol devetih, klavirja pa še do devetih ni na odru. Vajo so začeli ob enajstih. Vaja je v bistvu propadla, ker je bilo preveč stvari narobe. Jasno je, da se v takem primeru vajo ponovi. Rojko pravi: “Pristal sem na izvedbo s pogojem, da v petek izvedemo dodatno intenzivno vajo. Tega mi ni mogel zagotoviti nihče.” Kako bi bila v petek še ena vaja, če je bil napovedan prvi koncert že v četrtek zvečer? Edini pametni termin bi moral biti še ena vaja že v sredo popoldan ali zvečer, dokler se vse stvari ne razčistijo, in to brezpogojno ter konstruktivno. Problem pa je, ker  v SF nihče dvakrat na dan ne želi delati. Po mojem so bili krivi vsi, a vsak na svoj specifični način.

Nekoč sem v Bayreuthu imel sestanek s šefom festivalskega orkestra, ker sem želel spremljati eno opero v prostoru za orkester pod odrom. Tam imajo spodaj ob trobilcih nekaj posebnih sedežev za študente, ki gledajo orkester in dirigenta, ki jih občinstvo v dvorani sicer ne vidi. Šef orkestra je bil iz Dresdna in je bil s svojim orkestrom, Državno kapelo, že v Ljubljani, tako da mi je ustregel in sem spremljal eno dejanje Parsifala, ker se ljudje na omenjenih sedežih zamenjujejo. Kar pa hočem povedati je, da je imel pred menoj na mizi program dela že za naslednje leto v celoti izdelan po datumih in urah, tako za dopoldanske kot popoldanske oziroma večerne vaje; brezpogojno dvakrat na dan.

Če greste v dunajsko Državno opero, so dnevni in urni koledarji dela za vse in v vseh dvoranah. Isto se zahteva v Slovenski filharmoniji. Ali pa ne ? Tu nihče ne razčisti, kaj je osnovni profesionalni pogoj za pripravo vsakega koncerta. Če so štiri vaje, morajo biti za vsa dela na programu.

Rojko 2 IMG_5626

Akademik Uroš Rojko

Uroš Rojko je kasneje, kot sam pravi, ob izvedbi Evokacij, ponovno zapisal: “Nekoč, ko sem bil še prepirljiv, a že takrat vnet borec za resnico, sem po “srditem spopadu” z dirigentom v brezglavem obupu prepovedal izvedbo svojega klavirskega koncerta. S tem sem Slovenski filharmoniji povzročil nemalo težav, gospod Šinigoj pa je prisegel, da orkester Slovenske filharmonije ne bo izvedel nobene moje skladbe več, dokler bo on direktor.

Minila so leta, desetletja in več, ko je sporni EMK na čudno fragilen način pretrgal tradicijo neizvajanja mojih del. Eno zadnjih dejanj, ki jih je storil gospod Boris Šinigoj, preden je odšel v pokoj, je bilo naročilo novega dela za orkester, naročilo, ki sem ga dobil prav na njegovo pobudo. Zgodba je nekako značilno (vendarle ne zgolj) slovenska, kanček viteštva pa je vendarle v njej.”

Rojko 1 IMG_6627

Marijan Zlobec

5 thoughts on “Kako je nastajala prepoved Klavirskega koncerta Uroša Rojka ?

  1. Spoštovani gospod Zlobec,
    še enkrat hvala za pozornost, ki jo namenjate mojima knjigama! Zahvaljujem se za dopolnitve glede svojega intervjuja z Rojkom, vsekakor dopolnitev (popravek?) pride, ob, za zdaj še dvajset drugih, v elektronski seznam (gre za arhivsko gradivo, ki ga zbiram kot priročno, vedno dopolnjujočo se knjižnico in moram reči, da me že samo ta del jemlje precej časa ). Moram pa reči, da glede vaših dopolnitev (popravkov?) še vedno ne najdem povezave s tem, kar sem želel vključiti v knjigo: ne vem, kaj bi z informacijami iz vašega intervjuja z Rojkom in drugimi “epohalnimi” manki (med katerimi mi obzorje odstira zlasti omemba Gabrijelčiča) v analitičnem delu, kjer sem tudi ob predstavitvi poudaril zamejenost samo na analizo konceptov skladateljevega govorjenja o glasbi in analizo estetskih kategorij, s katerimi ljudje pišejo o slišanem. Veseli me tudi, da ste metodološko ozaveščeni in imate dober vpogled na resnejše znanosti, od katerih, upam, pride več glasu tudi pri pisanju o neznanstvenih ali umetniških rečeh v medije.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.