Uroš Lajovic odhaja, kdaj Damjan Damjanovič ?

Kakih deset dni pred predstavitvijo nove koncertne sezone Slovenske filharmonije 2017/2018 in strokovnim pretresom pripravljenih abonmajev ter seveda povabilom starim in novim abonentom za vpis vanje, je včeraj odstopil šef dirigent Slovenske filharmonije Uroš Lajovic. Njegova gesta je bila sicer pričakovana že pred novoletnim koncertom, potem ko je bilo jasno, da ga orkester z njim spričo protestne stavke noče izvesti. V tem kontekstu je jasno vsaj to, da je program za novo sezono, tako kot stoji v njegovi pogodbi, pripravil.

lajovic-16-img_5311.jpg

Uroš Lajovic lani spomladi na predstavitvi koncertne sezone 2016/2017, foto Marijan Zlobec

A v njem ne bo več nastopal, čeprav je bilo po pogodbi z Damjanom Damjanovičem to predvideno in je bilo plačilo v bistvu povezano s koncerti, torej osebnim dirigiranjem, ne pa s pripravo vseh programov.

»Dragi Damjan! Zahvaljujem se Ti za izkazano zaupanje s tem, ko si me imenoval za svojega pomočnika za umetniška vprašanja in šefa dirigenta v SF. Z velikim veseljem sem se vrgel na delo in zelo razočaran ugotavljam, da Ti žal nisem mogel biti v veliko pomoč (hotel sem preorati njivo, da jo pripravim za boljše seme, vendar nisem uspel: plevel mediokritete je, pognojen s fake novinarstvom, segel čez glavo zdravemu delu orkestra).

Zato odhajam.

Želim Ti še naprej vse dobro

 Uroš Lajovic”

V oči bode Lajovičev izraz “plevel medioktitete, pogojen s fake novinarstvom”, kot da poročanje novinarjev o tem, kaj se dogaja v Slovenski filharmoniji,  pogojuje vse, kar se v javnem zavodu Slovenska filharmonija dogaja. Novinarji smo prišli v zgodbo pravzaprav precej pozno, potem ko je bila Lajovičeva zadeva praktično že odločena in po svoje končana, čeprav jo je na vse kriplje odlašal in razrešitev situacije zavlačeval. Če bi imel svoj ponos, bi odšel sam, saj bi se s takim “plevelom mediokritete” sploh ne želel ukvarjati.

Uroš Lajovic je bil dolga desetletja sodelavec Slovenske filharmonije. Zadnje število njegovih koncertov z našim orkestrom, ki mi ga je pred meseci omenil nekdanji direktor SF Boris Šinigoj, je bilo 195, kar je za vsakega dirigenta ogromno delo pri enem samem orkestru.

Marko Letonja pojasnil dogovor z Urošem Lajovicem

Lajovic natanko ve, kaj sta se pogovarjala in dogovorila s kolego dirigentom Markom Letonjo; da dokler bo direktor Slovenske filhharmonije Daman Damjanovič onadva tam ne bosta dirigirala. Torej se je Lajovic zavedal, kako slab in neprimeren za delo v SF je dolgoletni direktor Damjanovič. Potem pa so nastopili “drugi časi”, kot je nekoč zatrdil Danilo Slivnik, ko je iz CK ZKS prestopil direktno v gorečo opozicijo in počel razne vratolomije. O pogovoru in dogovoru med Letonjo in Lajovicem mi je zadnjič, ko sva se v Ljubljani, pred svojim odhodom na Švedsko, slučajno srečala, potrdil sam Letonja, potem ko sem za anekdoto sicer slišal že poprej.

Uroš Lajovic je potemtakem šel sam proti sebi in svojemu globokemu prepričanju, izraženem v dogovoru z Letonjo, ki  mi je prav tako zadnjič omenil, da se bo vrnil dirigirat v Slovensko filharmonijo, potem ko Damjana Damjanoviča tam ne bo več. Žal pa je na moje vprašanje, ali bi postal še šef dirigent, odvrnil da ne, ker ima preveč dela po svetu, še posebej v Strasbourgu, kjer je umetniški vodja tamkajšnje opere in orkestra.

Malo čudno je, da Lajovic govori o mediokritetah in celo plevelu mediokritet, kot da ne bi orkestra poznal in nasploh slovenskih glasbenih razmer, hkrati ali še posebej s slovenskimi skladateji in njihovimi deli, ki se jih je v svojih abonmajih v Cankarjevem domu bolj izogibal kot tuji dirigenti, še posebej prva dva v času direktorja Damjanoviča: George Pehlivanian in Emmanuel Villaume. S svojim dunajskim pedigrejem in omenjenim dogovorom bi Lajovic Slovenijo, vsaj v nekaterih segmentih, lahko mirno obšel in se kot dirigent uveljavil na samem Dunaju in v drugih svetovnih glasbenih metropolah, ne pa da se ukvarja s plevelom mediokritet in fake novinarstvom. Lajovic se ni vprašal, kako je bilo mogoče in zakaj je k Slovenski filharmoniji kot državnem orkestru prišla kot šefica dirigentka Keri-Lynn Wilson, brez izkušenj, pravzaprav se je prišla k nam učit dirigiranja.

Lajovic žal ni spregledal, ali pa se dela kot da ni, sicer ne bi prišlo do omenjenega dogovora z Letonjo, da ga je Damjan Damjanovič poiskal kot “izhod v sili” zaradi sebe, ker je nujno rabil nekoga, ki mu bo pripravil program za koncertne sezone, ker on tega  ne bi zmogel, kakega kvalitetnega tujega dirigenta kot svojega programskega pomočnika pa ne znal poiskati in najti.

Damjanovič kot direktor nikoli ni pojasnil finančnega dogajanja v zvezi z dobrodelnim koncertom v Arboretumu Volčji Potok, prav tako ne enormnih stroškov za druge storitve, med katerimi najbolj bode v oči okrog 600 tisoč evrov za plakate in koncertne knjižice, pa blizu 100 tisoč za eno izmed odvetniških pisarn…

Uroš Lajovic je imel zase zelo ugodno pogodbo, po kateri si je pridobil nekajkrat več denarja za en koncert, kot so bili honorarji, ki jih je nekoč dobival Marko Letonja. Poleg tega si je zagotovil posebne pogodbe za vsak “drugi” koncert, ki ne bi bil v rednih abonajih, to je v Modrem ali Oranžnem. V Slovenski filharmoniji so vse to zelo dobro vedeli, ne šele letos ali lani oktobra, ko so se začele očitne težave z Lajovicem, medtem ko so to spoznali fake novinarji šele zadnji po vrsti, ko smo dobili dokumente na tiskovni konferenci decembra lani. Zaposleni pa so to občutili že dve sezoni prej.

Slovenska filharmonija je v tem trenutku, pa še poprej, med svetovnimj orkestri po svoji kvaliteti okrog 85. mesta. Za razliko od nekaterih naših športnih reprezentanc, ki pa se morajo pomeriti na ustreznih tekmovanjih in tam zmagovati.

Minister Peršak naletel na trmoglavega direktorja

Minister Anton Peršak je na začetku leta obljubil razpis za novega direktorja Slovenske filharmonije čez nekaj tednov, da bi se kandidat za novi položaj, ki bi ga prevzel z Damjanovičevim odhodom 1. julija, dobro pripravil. Danes smo 25. aprila, pa z njegovim razpisom ni še nič, ker je direktor uporabil vsa možna pravna sredstva, vključno z javnim denarjem za tožbe, da do tega ne bi prišlo. Lajovic očitno tega ne ve. Revizijska komisija bo pregledala še marsikateri račun ali obračun, ki se ga direktor še kako boji.

Slovenska filharmonija potrebuje za direktorja mednarodno razgledanega menedžerja z aktivnim znanjem več tujih jezikov (ne kot Damjanovič), ki ne bo faliran profesionalni glasbenik, ampak glasbeni ljubitelj in po glasbi razgledan človek, za šefa dirigenta pa prav tako mednarodno razgledanega in že uveljavljenega muzika z ambicijami, ki si jih glasbeniki v orkestru in zboru želijo, in ki jih bo v resnici lahko vodil in njihovo znanje ter interpretacije nadgradil.  In koncerte pripravil kot glasbeni umetniški dogodek. Žal je možnosti za to malo.

Slovenske filharmonije si v tujini nihče ne želi prav posebno, razen kot “mašilo” za razne dogodke, če kje kaj odpade, ali ko je v ospredju kaj drugega, na primer nastop zelo znanega solista ali solistke in ga ali jo mora nekdo spremljati, in to s čim manjšimi stroški “najema”.

Upadanje števila abonentov in obiskovalcev abonmajskih koncertov Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu, pa drugih koncertov v matični Slovenski filharmoniji, povedo veliko že sami po sebi.

Če do sprememb v Slovenski filharmoniji že do jeseni ne bo prišlo, bo ta javni zavod lahko zgolj vegetiral, tako kot mnoge ustanove in zavodi na državnih jaslih brez zelo kvalitetnih kadrov oziroma ljudi.

Marijan Zlobec

6 thoughts on “Uroš Lajovic odhaja, kdaj Damjan Damjanovič ?

  1. Dajete nam možnost, da lahko komentiramo, kar preberemo in ne bodite užaljeni, če ne mislimo tako kot vi. Ker nisem novinar kot ste vi (bil¨i?). se tudi ne morem ukvarjati s fake news sporočili.

    Všeč mi je

  2. Žal so “novinarske race” (“fake news”) zadnje, kar bi nas smelo vznemirjati ob dogajanjih v nacionalnem kulturnem javnem zavodu SF.
    Meseci nerazrešenih nesoglasij in sporov med poslovnim in umetniškim vodstvom ustanove ter sindikalnim predstavništvom umetniškega kolektiva imajo gotovo opazen vpliv na kakovost izvedb posameznih glasbenih del iz veljavno sprejetega repertoarja ter na zaupanje občinstva in ugled ene osrednjih kulturnih ustanov v domači in mednarodni javnosti.
    Ponovno se je izkazalo, da veljavni pravni in politični sistem ter uveljavljeni način delovanja pristojnih organov države v kulturi ne omogočata hitrih, učinkovitih, pravno ter strokovno utemeljenih in razvojno produktivnih ukrepov in (raz)rešitev. Brezhrbtenično prelaganje odgovornosti in utopično pričakovanje “odrešenika” od zunaj ali od zgoraj je najzanesljivejša pot nadaljnje stagnacije in zaostajanja ter nadaljnjega razkroja vsega pozitivnega, kar je uspelo mnogim entuziastom v slovenski kulturi in umetnosti ohranjati in ohraniti kot mestoma zavidljivo in mednarodno primerljivo kakovost vse do danes.
    Pričakovanje “odrešenika” od zunaj, iz sveta vladajoče pragmatične politike, ali celo iz “gluhega” in “slepega” aparata pregovorno neokretne in nerazumno počasne sodne veje oblasti, se utegne kmalu izkazati za usodno zmoto. Umetniki in ljubitelji umetnosti se morajo samozavestno in z dostojno uporniško držo obrniti k sebi ter v svojih vrstah in med sabo domišljeno artikulirati prednostne zahteve oziroma točke nacionalnega kulturnega programa ter iz svojih vrst demokratično izbrati najkompetentnejše ter najkrediblnejše predstavnike umetnosti in kulture za naporen in trd in vztrajen dialog s predstavniki praviloma nekulturnih in protikulturniških oblasti.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.