Če je Jugoslavija razpadla, je umetnost še bolj ?

Najnovejša razstava v Moderni galeriji močno zanika vse tisto, kar se je na likovnem ustvarjalnem področju v republikah nekdanje Jugoslavije po sarajevski razstavi Jugoslovenska dokumenta ’89 zgodilo. Govor dr. Renate Salecl žal še najbolj velja za položaj propadajočih tiskanih medijev, ki so bili nekoč veliko bolje urejani in dejansko objavljali več informacij ter komentarjev, torej so imeli svojo uredniško politiko in dobre pisce.

MG 19 IMG_9803.jpg

Ameriške zastavice na kruhkih kot performans, vse fotografije Marijan Zlobec

A če pogledamo sedanjo razstavo v Moderni galeriji, je onega dogajanja iz Sarajeva pred osemindvajsetimi leti tu bore malo. Še bolj groteskno izpade, da so razstavo “obogatili” s sodobnimi deli. V resnici so vse osiromašili, sarajevsko idejo izničili, njihovo vizijo balkanske replike Documente v Kasslu osmešili, Sarajevo kot tedaj četrto nastajajoče jugoslovansko likovno središče sprivatizirali in možnost nove refleksije izjemnega razcveta likovne ustvarjalnosti v vseh novih državah z možnostjo dodanih drugih držav v Srednji Evropi s prikazom njihovega aktualnega ustvarjalnega trenutka z razstavo v celotnem Gospodarskem razstavišču, ne v Moderni galeriji, saj GR itak ne ve, zakaj še obstaja, pa zavestno zamudili in jim potemtakem ni več pomoči.

MG 19 IMG_9810.jpg

Po svoje oziroma pogojno je edina kvaliteta te razstave časopisna, tako z objavo naslovnic Mladine v onem času, ko se je že zdavnaj vedelo, da bo Jugoslavija razpadla, le da se do konca ni slutilo, ali bo to razpad v krvi in z vojnami, ali pa se bodo republike (razen Kosova) vseeno razšle na miren način. Da bo Jugoslavija razpadla v krvi, je tuji tisk začel pisati takoj po Titovi smrti leta 1980.

Azra 6 IMG_9785.jpg

Nagovor Azre Akšamija

Integrativnost sarajevske razstave je bila tedaj morda bolj samo po sebi umevna, kot je obnovitvena razstava danes, predvsem spričo načina, koncepta, vsebine, nabora umetnikov, nenehnega sektašenja Moderne galerije in njenih prisklednikov.

MG 22 IMG_9819.jpg

Razstava v Moderni galeriji ne pove zelo jasno, kaj in kako se je dogajalo v Sarajevu z omenjeno razstavo, kdo vse je sodeloval in s kakšnimi deli, kakšen je bil izvorni koncept dr. Ješe Denegrija in potem Jusufa Hadžifejzovića, Saše Bukvića in Rade Tadića. Odprtja sarajevske razstave 1. julija 1989 se je v Skenderiji udeležilo 6000 ljudi. Na razstavi se je predstavilo 189 umetnikov po izboru šestnajstih selektorjev.

Azra 5 IMG_9788.jpg

Če bi sedanja razstava želela biti kritično dokumentarna “ponovna uprizoritev zadnje velike jugoslovanske razstave”, kot kustosinji Zdenka Badovinac in Bojana Piškur zatrjujeta, potem bi moral biti pristop povsem drugačen. Najprej pozitivističen, s predstavitvijo kataloga, ki je vendarle obstajal in se ga da tako razdreti kot povečati in oblepiti na stene Moderne galerije namesto jugoslovanskih dnevnikov, prav tako obstaja mapa z vsemi dosegljivimi kritikami razstave, ki so tedaj izšle, celo dokumentarne fotografije, vsaj našega fotografa Janeta Štravsa…Če je dogodek prenašala JRT, potem so nekje dokumenti.

MG 20 IMG_9807.jpg

Čeprav je bilo precej del iz sarajevske razstave uničenih, izgubljenih ali ukradenih, bi se jih dalo najti bistveno več, kot jih je na ogled tu. Iz tega konceptualnega kaosa ni razvidno, kaj je bilo že tedaj na ogled in kaj je novum, in to na tak način, da se vsem ne le zazdi, da so na delu povsem drugačne konceptualne težnje, kot so vladale v Sarajevu pred osemindvajsetimi leti, ampak je o tem po ogledu razstave povsem prepričan. Tako pa dobi vtis, da si ogleduje “crknjeno truplo”.

MG 21 IMG_9816.jpg

Zloraba naslovnic časopisov je vseeno problem zase, na katerega skuša vratolomno opozoriti v svojem tekstu Osemindvajset let pozneje Tomaž Mastnak, kot da bi bili ključnega pomena časopisi natančnih datumov – od začetka leta 1989 do 1. julija istega leta. In to kot razstavni objekt. Ne nazadnje so se mnoge stvari še istega leta zgodile po 1. juliju, vključno s padcem Berlinskega zidu in Roške… Težko verjame, da Mastnak Afere JBTZ sploh ne omenja, prav tako ne najbolj množičnega Odbora za varstvo človekovih pravic. Omenja ustanovitev Demokratične zveze, v resnici je bila Slovenska demokratična zveza, zamolči pa pred njo Slovensko kmečko zvezo. Imen ni, niti Jožeta Pučnika, Janeza Janše, Dimitrija Rupla in Ivana Omana. Niti Demosa. Tako da ni nobenega konteksta. Zamolči tedaj najbolj odmevno medijsko poročanje -ob stavki kosovskih rudarjev od 20. februarja 1989 in zborovanje »Proti uvedbi izrednega stanja, za mir in sožitje na Kosovu« v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma 27. februarja.

MG 18 IMG_9862.jpg

Alenka Puhar je v Delu obširno predstavila slovensko javno mnenje 1989

Časopisi niso ilustrirali sarajevske razstave, ampak družbeno-politične spremembe in dogajanja v Sloveniji, Jugoslaviji in po svetu brez širše vednosti, da sarajevska razstava sploh obstaja, poleg tega ni bila odprta le en dan, to je 1. julija. Do kdaj je bila sicer na ogled v Sarajevu, ne izvemo. Kot vemo, so v začetku avgusta 1989 pogojno izpustili Janeza Janšo ob ogromni množici na Roški cesti, za njim pa še Davida Tasića in Francija Zavrla…Ne nas farbat, dr. Mastnak.

Bavčar IMG_9947.jpg

Igor Bavčar na naslovnici Mladine “Dostojanstveno toda odločno”

Če so že sprejeli koncept objave časopisov, bi jih morali “povleči” vsaj do konca trajanja razstave in uvesti še pred 1. januarjem 1989.

V Sarajevu šestnajst selektorjev

Sarajevsko razstavo je v bistvu programsko pripravilo šestnajst selektorjev iz vseh republik plus organizacijski komite: Petar Ćuković, Zoran Furunović, Marina Gržinić, Jusuf Hadžifejzović, Željko Kipke, Mladen Lučić,  Antun Maračić, Lidja Merenik, Bojana Pejić, Zoran Petrovski,  Sava Stepanov, Radoslav Tadić,  Viktorija Vaseva Dimeska, Nebojša Vilić, Igor Zabel in Nermina Zildžo.

Uranjek 4 IMG_9934.jpg

Roman Uranjek kaže na eno izmed naslovnic Mladine v oblikovanju skupine IRWIN

Na sedanji razstavi sta takoj dobila glavno besedo Jusuf Hadžifejzović in Azra Akšamija kot “izvozni artikel” Sarajeva 1989 ali nemoč Sarajeva in Moderne galerije 2017 ?

MG 23 IMG_9839.jpg

Stvari niso tako nedolžne, saj gre za mednarodni raziskovalni in razstavni projekt Rabe umetnosti – dediščina let 1848 in 1989, podprt z 2,5 milijona EUR iz blagajne EU.

MG 24 IMG_9840.jpg

“Gre za tesno prepleten program, ki sestoji iz razstav, simpozijev, publikacij, časopisov, spletnega foruma in izobraževalne platforme. RU se bo zaključil leta 2017 s sočasnimi razstavami in dogodki po Evropi. Z izbranima ključnima zgodovinskima trenutkoma, letoma 1848 in 1989, se RU navezuje na radikalno in nadnacionalno evropsko zgodovino državljanskega odpora in kreativnega odziva na oblast. V obeh zgodovinskih revolucijah so bila vprašanja dostopa do sveta in njegovih kultur temeljnega pomena za zahtevane nove oblike državljanstva. Petletni program Internacionale se bo posvetil tema trenutkoma in njuni dediščini s posebnim poudarkom na osemdesetih letih 20. stoletja za presojo sedanjosti in zagotavljanje novih oblik nadnacionalne mobilnosti fizične in intelektualne zgodovine na osnovi javnega dostopa, vključevanja in soustvarjanja.” (iz dokumentov Moderne galerije).

MG 26 IMG_9842.jpg

Iz projekta, ki izrecno omenja leto 1989, ne pa čas od 1. januarja do 1. julija istega leta, potrjuje opombo o napačni, škodljivi in pomanjkljivi ter posledično enostranski interpretaciji družbenega in kulturnega dogajanja v Jugoslaviji, Evropi in svetu.

MG 25 IMG_9841.jpg

Prava grozljivka pa je primerjava dveh seznamov imen udeležencev sarajevske razstave leta 1989 in sedanje v Moderni galeriji. V Sarajevu je bila zastopana kar močna, če ne zelo opazna skupina slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki so večinoma še živi in ustvarjajo, na tokratni razstavi pa jih ni. En tak lep primer je akademski slikar Savo Valentinčič, v sarajevskem katalogu sicer prikazan kot Valentinčić, ki ga je Igor Zabel očitno prepoznal kot tedaj obetavnega abstraktnega slikarja. Drugi izpuščen slikar je Andraž Šalamun, ki se je tedaj očitno zelo udarno predstavil še v Sarajevu, ne le na Obali. Tretji iz Sarajeva manjkajoči je akademski kipar Dušan Zidar, potem sta tu manjkajoči Marina Gržinić in Aina Šmid, tedaj komaj uveljavljajoči se Matej Taufer, pa Jurij Korenc… Vsi tam, se pravi že leta 1989 nastopajoči slovenski (in drugi) umetniki, pa so dosegli velikanski ustvarjalni razcvet, ki ga v Ljubljani na razstavi danes ni videti niti pod lupo. Razstava v Moderni galeriji prikazuje, ne kako je Jugoslavija razpadla, to že vemo, ampak kako je še bolj razpadla likovna umetnost. To pa je laž.

V Sarajevu je še bila aktualna Marina Abramović, v Ljubljani očitno ne več. Je pa MG obogatil Slobodan Braco Dimitrijević, če omenim le dva mednarodno znana umetnika.

Za Moderno galerijo ni rešitve. To vemo že dolgo.

Marijan Zlobec

 

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.