Ob razstavi Francija Zagoričnika v Bežigrajski galeriji

Dvaindvajseta razstava, ki sodi v cikel razstav vizualne in konkretne poezije v Bežigrajski galeriji, predstavlja Francija Zagoričnika (1933–1997), prvega ustvarjalca vizualne in konkretne poezije, katerih začetki segajo že v sredino šestdesetih let prejšnjega stoletja. Razstava z naslovom Podobe besed (1962 – 1997) bo v Bežigrajski galeriji (Dunajska 31) na ogled do 30. junija

franci-zagoriik-fotografija-jaka-bregar-1.jpg

Franci Zagoričnik v Bežigrajski galeriji, foto Jaka Bregar/Bežigrajska galerija 1

Na spominski razstavi so razstavljene knjige, lepaki, mail arti oz. umetnost po pošti, daktilografije, kolaži, katalogi in revije, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih nastajale kot kompleksne literarne izdaje. Literarna in likovna sporočila so bila neločljivo povezana in ustvarjena z zavestjo, da ju je mogoče ustvarjati na različne načine v povezavi in sožitju dveh umetnosti − literarne in likovne.
V zbornikih WEST EAST, ki jih je z njim soustvarila njegova družina, je združil in objavil dela umetnic in umetnikov iz vsega sveta. Njihova dela so bila razstavljena na številnih  razstavah pri nas in v tujini.

Franci Zagoričnik se je rodil leta 1933 v Dugi Resi na Hrvaškem. Živel je v Kranju, kjer je obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Petnajst let je delal kot tkalec in skladiščnik v Tekstilindusu v Kranju. Literaturi se je resneje posvetil okoli leta 1960, tri leta pozneje pa začel objavljati v reviji Perspektive. Do svoje smrti leta 1997 je objavil več kot sto del.

Uveljavil se je kot pesnik, pisatelj, likovni in literarni kritik, esejist, publicist, prevajalec, založnik in organizator umetniških dogodkov. Prevajal je predvsem iz hrvaškega in srbskega jezika. Pripravljal je razstave vizualne in konkretne poezije v Sloveniji in v vsej nekdanji Jugoslaviji.

Leta 1965 je v slovenski prostor vpeljal vizualno in konkretno poezijo. Njegova zbirka umetnosti po pošti je bila ena največjih sploh.

Sodeloval je z Nejcem Slaparjem in Živkom Kladnikom, s katerima je leta 1979 v Kranju ustanovil skupino Signum. V letih 1979–1980 je izvedla več performansov (v Kranju, na Reki, v Benetkah, Piranu).

Zagoričnik 0363cc257c72511cfece040b4cddf589.jpg

Franci Zagoričnik, r. 16.xi.1933. † 18.viii.1973.b/w photography, foto Avantgarde Museum

V različnih obdobjih je bil urednik pri časopisih, revijah in zbornikih: Perspektive, Problemi, Tribuna, Srp, Likovne besede (vse v Ljubljani), Nova Atlantida (Kranj), Dialogi (Maribor), Rok (Beograd), Ulaznica (Zrenjanin), Pesmos (Zrenjanin), Disov glasnik (Čačak), Westeast I – IX in urednik vseh zbornikov in izdaj Westeast. Uredil je antologijo hrvaške avantgardne poezije Ubili so ga z opekami (1981) in leta 1985 antologijo sodobnega jugoslovanskega pesništva za otroke Roža čudotvorna, ki jo je tudi prevedel. Dramatiziral je knjigo R. Bacha Jonatan Livingston Galeb, za katero je Gledališče čez cesto leta 1987 dobilo drugo nagrado na festivalu BRAMS v Beogradu. Premiera predstave je bila istega leta v Delavskem domu v Kranju.

Konec osemdesetih let 20. stoletja se je Franci Zagoričnik posvetil tudi založništvu. Najprej je nastala zbirka Fondi Oryja Pala, potem je ustanovil Gorenjsko Založniško Družbo G. O. Z. D. V letih 1993–1997 je izdal 16 številk gorenjske revije za umetnost in kulturo Nova Atlantida.

Zadnje njegovo delo je bila zbirka Bela (sodelovalo je pet avtorjev: Janez Sagadin, Jožek Štucin, Sanja Pregl, Ksenija Zmagaj, Franci Zagoričnik).

Umrl je na Golniku, 18. junija 1997 (Iz kataloga Miloša Bašina).

 

Franci_URN-NBN-SI-IMG-C46KHTHJ.jpg

Franci Zagoričnik, foto Digitalna knjižnica Slovenije

Spomini Ifigenije Simonović na Francija Zagoričnika

“Ob ogledu razstave sem pomislila, da Zagoričnikovega dela pravzaprav nisem nikoli spremljala. Dvajset let po njegovi smrti ugotavljam, da je zapustil obsežen opus. Spomnim se izhajanja knjig, objav v revijah, spomnim se fotografiranja, snemanja, prisostvovanja na razstavah, literarnih večerih. Od majhnega sem živela v vzdušju pomembnosti umetnosti za življenje.
Predvsem me preseneča, kako je bil Zagoričnik zvest vizualni poeziji, konkretni poeziji, gibanju, ki je bilo sočasno podobnim gibanjem v Evropi. Ker so se »hepeningi« pravzaprav dogajali v mojem domačem okolju, da tako rečem, jim nisem posvečala pozornosti. Šla sem svojo pot, tako kot so odšli iz Kranja mnogi, ki so k Zagoričniku prihajali v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Izgubila sem stik z vsem, kar je počel.

Še danes srečujem ljudi, ki se Zagoričnika spominjajo kot nekoga, ki jim je dal prvo možnost objave (revija Atlantida), še preden so uspeli prodreti v ljubljanske revije. Pri njem so si izposojali knjige, dobivali so spodbudo, zlasti »alternativci«. Tiskal jim je prve knjige, plačeval je iz svojega žepa, se z njimi pogovarjal in snoval skupne umetniške projekte. Eden zadnjih založniških podvigov je bila knjiga Janeza Sagadina Biotopi Kranja z ilustracijami Henrika Marcla, mojstra abstraktne umetnosti, pred katerim se ljubljanska Kržišnikova šola lahko skrije. Zaradi Marcla so v Kranju viseli pravi sitotisk plakati ali litografije. Francijev sin Egist, sicer glasbenik in grafični oblikovalec, nadaljuje delo za Novo Atlantido. V duhu te revije je ustanovil Mladinsko novinarsko šolo, ki izdaja časopis Scena. Gre za duh Francija Zagoričnika v Kranju, za podporo mlajšim, še neuveljavljenim umetnikom različnih smeri. Ta duh gotovo še živi v Bežigrajski galeriji. Ni naključje, da so v tej galeriji redne razstave alternativne umetnosti, zgodovinsko gledano pa prav razstave avantgardistov iz obdobja »svinčenih let«.

Franci_URN-NBN-SI-IMG-C46KHTHJ (1).jpg

Za kulturo v Kranju je Franci Zagoričnik odigral veliko, za mnoge ključno vlogo kot mentor in sodelavec, ne le v poeziji, tudi v gledališču in slikarstvu. Podobno vlogo dandanes igra skupina Mlade rime, morda Metelkova. Zagoričnikov mednarodni projekt WestEast je nekaj posebnega. Dogajanja s poezijo v odprtem prostoru so bila takrat tudi neke vrste upor proti social-realistični »povzdignjeni« umetnosti.
Ni treba posebej poudarjati, da Zagoričnik za svoje delo ni prejel nobenih priznanj ali finančne podpore.

Kruh si je služil s prevajanjem iz srbohrvaščine ali v srbohrvaščino. Imel je zelo široko mrežo znancev in prijateljev v Zagrebu, Novem sadu, Beogradu, Subotici. Kaj vse je objavil v Jugoslaviji je verjetno nemogoče popisati. Ni počel drugega kot to, da je delal. Pisatelji iz jugoslovanskih republik so bili redni gosti v njegovem domu. V časih, ko smo bili odvisni od jugoslovanskih založb in revij kot prinašalk novega, evropskega umetniškega snovanja, je Zagoričnik objavljal slovenske pisatelje na vzhodu in vzhodne pri nas. Zapuščina se nahaja v Bežigrajski galeriji ter v Narodni in univerzitetni knjižnici.
Franciju Zagoričniku nikoli nisem izrekla zahvale, ker me je pravzaprav on vozil na uredništva, na katerih sem potem, ko sem se kot študentka osamosvojila, seveda dobivala delo, objavljala pesmi, lektorirala. Prav imajo mnogi, ki mi očitajo, da sem kot pisateljica (kolikor to sem) imela lahko pot. Ja, priznam, lažje mi je bilo priti do prvih objav, ker sem poznala urednike, te pa sem poznala zato, ker sem bila posvojenka Francija Zagoričnika. Prav gotovo ne bi objavljala že pri petnajstih letih. Prav gotovo ne bi imela petdeset let starih spominov na kulturno življenje na Slovenskem. ”

Ifigenija Simonović

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.