Carmina Burana, veličastni spektakel z ognjemetom kot piko na i

Sinoči smo imeli srečo v več pogledih. Morda je o tem najbolj pričal sklepni desetminutni aplavz in s ponovitvijo vodilne in končne melodije O Fortuna iz Orffove scenske kantate Carmina Burana ter stoječe ovacije in aplavzi kakih pet, šest tisoč ljudi na Kongresnem trgu, zadaj na Slovenski cesti in v parku Zvezda, kar je sicer omenil in videl Zoran Janković med svojim pozdravnim nagovorom z odra in množico povezal z njegovo že tisočkrat izrečeno mislijo, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu.

Fura IMG_8232.jpg

Ognjemet se je uspešno poklopil s koncem dogajanja na odru, vse fotografije Marijan Zlobec

No, ko se konec kantate poveže še z ognjemetom z Ljubljanskega gradu, so mnogim pritekle še solze, kot so mi povedale mladenke, ki niso mogle skriti objokanih oči. Gost iz Vilniusa pa je pripomnil, da je tak spektakel idealen za odprtje 65. Ljubljana Festivala, čeprav v strogo umetniškem smislu (z vsemi ozvočenji) morda ni najboljši, je pa zato toliko bolj družabni dogodek. Seveda tak optimizem ljudje, se pravi mi, potrebujemo.

Fura 1 IMG_8255.jpg

Množico sta najbolje videla med nagovorom župan Zoran Janković in direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek

Vedel sem, da bo oder na Kongresnem trgu precej stisnjen, rahlo premajhen, a se je na koncu s porazdelitvijo ženskega zbora na eno stran in moškega na drugo, s stopnicami za izstop z odra na prazen prostor pod ali pred odrom za ples nekaj plesalk in potem pot med ljudi po prehodih med vrstami… vseeno vse dobro izšlo. Orkester je bil potisnjen globoko nazaj, a je bil, tako kot vsi, ozvočen.

Fura 3 IMG_7917.jpg

Dirigent je bil pred orkestrom in nekako za dogajanjem spredaj, a je očitno to že njegova praksa pri dosedanjih postavitvah scenske kantate Carmina Burana po svetu, tako da razen nekaj majhnih ritmičnih neskladih in precej hitrega tempa v delu In taberna, zlasti njegovem koncu, ni bilo kakšnih napak.

Fura 3 IMG_7946.jpg

Carlos Padrissa v Ljubljano sinoči ni prišel; povsem zaupa svojim številnim sodelavcem, specialistom za posamezna ustvarjalna področja. Ti so seveda prišli in sodelovali. Njegov koncept namreč je, da je veliko nastopajočih aktivnih na različnih področjih, na primer na odru kot tehničnih delavcev pri premikanju ogromnega dvigala ali dvižne košare, v kateri se sopranistka lahko izkaže v vsej svoji mikavni, izzivalni, grozljivi in v bistvu za moški svet neulovljivi ženski pojavnosti. Podrobna analiza partiture same in njenih (ženskih) premikov bi še bolj pokazala Padrissovo mojstrstvo.

Fura 4 IMG_8157.jpg

Ta sklepni del je bil markanten in za one ljudi bolj v ozadju najboljo pazen. Sicer pa so bili na Kongresnem trgu trije monitorji, glede na število ljudi pa bi jih najbrž lahko bilo še nekaj bolj zadaj.

Fura 5 IMG_8176.jpg

Primerjalno bi lahko rekel, da La Fura dels  Baus gradi na nekaterih svojih nekajdesetletnih scenskih iznajdbah, le da jih sproti prilagaja tako vsebini del, ki jih postavlja na oder, kot tehničnim možnostim. Pomemben je dialog “tehničnih” izraznih možnostih in same vsebine.

Fura 8 IMG_8100.jpg

Že če pogledamo video, projeciran na ogromen visoki valj in potem prav tako dvignjen diagonalni krog na sredini odra, potem pridemo do večplastne simbolike in živalskega (tek) in človeškega sveta (spermiji). La Fura dels Baus že v tem segmentu pokaže toliko elementov in interpretacij sproti petega, torej čisto glasbenega sveta, da je vsemu težko slediti. Lahko pa smo opazili, da je vse dodelano, da izhaja iz notranje logike stvari na odru in da kot osrediščen scenski element predstavlja hkrati bistvo scenske kantate kot zbir scen, ne pa opere. Scenska kantata je drugačna, bolj “spolzka”. Carmina so pesmi na odru.

Fura 9 IMG_8111.jpg

Vodni element je stalnica v predstavah, kjer je seveda voda vsebinski element. La Fura dels Baus ga je v bistvu prevzela iz Wagnerjeve opere Rensko zlato, kar so uspešno postavili na oder Nibelungovega prstana v Valencii in Firencah. Prav tako je Wagner iznajditelj dvigala ali ogromne dvižne roke na kolesih, saj je sam to uporabil v Bayreuthu v Rensklem zlatu že leta 1876, kar je bilo za oni čas nekaj nepredstavljivo drznega in efektnega. Zgodovina sicer ponuja ogromno, le poznati je treba, kot so bili na primer začetki opere v Firencah z velikimi spektakli v Vrtovih Boboli, kjer so se bojevali na ladjah…

Fura 11 IMG_8051.jpg

Carlus Padrissa zna prisluhniti dialogu sodobnosti in zgodovine interpretacij, dodaja tehnološke novosti in v tem smislu še ni rekel zadnje besede, saj se možnosti pojavljajo vedno znova. A v stilu ohranja patino starosti; ne gre iz časovnega konteksta, tu srednjega veka, kar se je na primer videlo v kostumih ženskega in moškega dela zbora, pri katerem bi takoj dobili vtis, da živijo nekakšno “meniško” življenje. Ta kostumski in scenski (razdeljenost) ter potem  sestavljanje vrste, korakanja, skratka gibanja po odru, so udejanili novo odrsko pomensko strukturo, nekakšno srednjeveško knjižno “alkimijo”, spričo nošnje osvetljenih not, tako da bi morda lahko pomislili celo na kakega Umberta Eca in njegov roman Ime rože.

Fura 7 IMG_8203.jpg

Ogromen valj in potem diagonalni krog je na primer prav tako prevzel iz Wagnerja. Padrissa ve, da je krog najlepši geometrijski element ali lik. V predstavi Carmina Burana je to pokazal še z menjavo barvnih odtenkov, svetlobe in temine, gibanja v različnih “tempih” ter z dialogom med scenskim elementom in živim igralcem: pevcem in pevko.

Fura 12 IMG_8017.jpg

Vodni prozorni plastični ali morda stekleni bazen je stara “finta”, a Padrissa ve, da je vsakokrat deležen posebne pozornosti, še posebej, ker gre za zelo izvežbano “plavalko”. Padrisa sicer meni, da je človek v vodi že kot embrio v materinem telesu…

Fura 13 IMG_8015.jpg

Carlus Padrissa je scensko efektno postavil vse soliste, plesalce in zbor, tako da predstava ni imela šibkih ali praznih mest; nasprotno, potekala je v dramatičnem in nenehno sreminjajočem se toku, s poudarkom tako na izvirni Orffovi glasbi, od Primo Vere (Spomladi), preko Uf dem anger (Na travniku) in In taberna (V gostilni) do Cour d’ amours (Ljubezensko dvorjenje) z oklepajočim ali uokvirjenim se istim zvočnim obrazcem Fortuna Imperatrix Mundi, kot celovitem interpretacijskem videnju skupine La Fura dels Baus.

Fura 12 IMG_8028.jpg

Orffova glasba je težja, kot se zdi ob samem poslušanju melodij. Ima celo vrsto pasti, ki izhajajo iz posameznih dramatičnih “točk”, zelo močnih, poudarjenih, ki zahtevajo od nastopajočih velike sposobnosti, tako v orkestru kot zboru, še najbolj pri tenorjih spričo visokih leg, težkih vstopih in hkrati zahtevnosti po popolni glasovni zlitosti in ritmični natančnosti.

Fura 13 IMG_7957.jpg

Dirigentka zbora Martina Batič je vse tri zbore (Slovenska filarmonija, Komorni zbor AVE in Zbor glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina), skupaj nad 80 ali blizu sto pevcev, zelo dobro pripravila. Nekaj je bilo ritmičnih razhajanj spričo dirigentovih želja po hitrejšem tempu. Če pomislimo, da so imeli zgolj eno celotno skupno vajo, ki je bila hkrati še generalka, potem je bil uspeh kot smo ga videli.

Fura 14 IMG_7969.jpg

Dirigent Josep Vicent je nedvomno odličen poznavalec partiture in je natanko vedel, kaj hoče. Bolj je vprašanje, kaj se da idealnega doseči na odprtem prostoru in z ozvočenjem, a to so stvari, kot se dogajajo povsod po svetu, kjer imajo take predstave. Ljubljana si tak koncert lahko privošči, ker ima prostor. Salzburg ga na primer nima. Vendar pa nas to ne sme zavesti, da ne bi slišali, ali je bil orkester v vseh scenah dovolj elementaren in “poganski”. Dirigent, kot se je pokazal s svojim temperamentom, bi tega zvočnega kolorita raje videl še malo več. Ne mara vsakršnih “uzd”. Slovenska filharmonija je preveč “akademski” orkester, da bi si lahko privoščila “pogansko razpuščenost”, čeprav je ta po partituri zelo natanko določena.

Fura 15 IMG_8273.jpg

Med solisti je bil odličen baritonist Carlos Daza, tako glasovno kot izrazno, ki je imel hkrati najbolj “zemeljsko” postavitev. Sopranistka Amparo Navarro je bila dvignjena in nenehno v nevarnem gibanju, a je s svojim že precej iztrošenim glasom in neizdelanimi ter neizpetimi višinami, kar je velika past za vsako pevko v tej scenski kantati, skromnejša. Namesto da bi vse najtežje in najvišje tone izpela poudarjeno, jih je “zakamuflirala”. Podobno je bil precej negotov v svoji nadzemeljski in ležeči legi kontratenorist Jordi Domenech, rahlo patetičen, a je bila njegova fizična lega vse prej kot pevsko idealna. Odlična pa je bila izkušena igralka Luca Espinosa. Poudarila je vse vsebinske elemente svoje vloge.

Fura 16 IMG_8250.jpg

Ljubljana je bila sinoči manj akademska in bolj ljudsko elementarna, družabna, uživaška, spontana in hvaležna vsem nastopajočim. V tem je smisel otvoritvenih dogodkov na Ljubljana Festivalu, ki so ga pred petinšestdesetimi leti, kot je z odra poudaril direktor Darko Brlek, ustanovili modri ljudje.

Marijan Zlobec

2 thoughts on “Carmina Burana, veličastni spektakel z ognjemetom kot piko na i

  1. Marijan, preprosto – hvala! Kar sicer počnejo cele ekipe časnikarjev, s fotoreporterji vred, opraviš sam sproti novinarsko odgovorno in včasih po svoji razsodnosti sproti. Vztrajaš, medtem ko drugi, celo poklicno, omahujejo. V izboru rubrične tematike ostajaš stručko v glasbi – tako te po/vabijo na glasbene prireditve, posebej še v glasbeno gledališče doma in na tujem.

    Ali vztrajati v svojih naprednih posluhih – ali obmolčati gluhonemo? Ko si objavil, kaka politična katolikomunistična gizda je bil Edi Kocbek, si dreznil v še danes sršenje gnezdo sprenevedavih politikantov: resnica pa je kajpada neizprosna – s Kocbekom sem tovariševal od prvega seznanjenja naprej, kot – s Prlekom in frankofonskim domoljubom, oba sva se spoštovala medčloveško, se pogovarjala, ali piševa kdaj res “samo za predal”, a Edi je pripadal seveda drugi generaciji. Del krvave in preganjaške zgodovinske dogajalnosti v preteklem stoletju je še vedno prikrit. Dobro je, da ločuješ katolikomunista od pesniškega ustvarjalca, izvrstnega dnevničarja, prevajalca, pedagoga… ker se zanašaš na dokaze, ne pa na “baba čula – baba rekla”, in to v tipično časnikarskem kulturnem slogu, torej zjedreno radikalno.

    Radoveden si časnikarsko po svoje, v bežnem iščeš – trajno, pa seveda ne frizure. Včasih si rečem, ko dandanes prebiram kultrubriko Dela, kako si obiskoval svetovne glasbene prireditve, koncerte, opere, inscenacije… – odlična kulturna in umetniška kritika, nekako, bi rekel, ničejanska, saj nisi bil Patachon slovenskega politikantarstva v glasbeni politiki, ampak samostojen glasbeni kritik, kar ostaja še zdaj – vedečen, kar ti morajo priznati kakorkoli povrhu ne/znani nasprotniki.

    In tako te kdaj pohvalim med drugimi kulturniki, ki zanalašč odbijajo kot politična moč sleherno kritično besedo, kaj šele misel. Primerjam: sam sem vsaj 20 let pisal literarno kritiko, literarno zgodovino – dogajanja, ki sem se jih udeleževal kot organizator, literarno teorijo, jezikoslovne članke, filozofske članke, likovno kritiko (začela sva z Aleksandrom Bassinom) in likovno teorijo, umetnostnozgodovinske članke v Večeru, tudi kot sourednik v kulturni in literarni reviji Dialogi, nadalje likovnost kot sourednik v Likovnih besedah; ko sem se preselil z danes rajnko ljubljeno ženo, dipl. pravnico in akad. slikarko v Ljubjano, sem pisal kulturne članke, spet vsaj 20 let, pri Snežni Šlamberger v Ljubljanskem dnevniku, nato pri Mushi mushi pesniku (Milanu Deklevi), v Pegleznu smo imeli vsakodnevno pogovorno shajališče Marči – Marjan Rožanc, Zlatoust – Igor Torkar, novinarji…, nekaj malega pedagoško kritično sem pisal v (Naše) Razglede, sicer pa pri Jožetu Prešernu o psihologiji izseljenega slovenskega človeka v Rodni grudi, ves čas dejaven v PEN klubu, v DSP itd.
    Tako sem ustanovil med drugim tudi kulturno jezikoslovno Kopitarjevo društvo Slovenije (nastopal po slovenskih osnovnih in srednjih šolah, sodeloval s SAZU, posebej še z občino Vodice, izdal sem knjižico Jernej Kopitar in naš čas…), ustanovil sem tudi H(eraldično) G(enealoško) V(eksiloško) društvo Slovenski ščit.

    Javnost v kulturi in kulturni politiki se, menim, deli na profesionalce in amaterje, pri čemer menim, da so nekateri »amaterji«, ker nimajo akademij, primeroma v slikarstvu prijatelj Jože Tisnikar – dosledni profiji.

    Ali nadaljuje, je ovisno manj od dobre volje kot od zgodovinske kulturne kot svetovne nuje. Tudi seveda vedečno, poznavalsko, v smislu pridobljenih novih kakovosti skozi umetnosti in filozofije in humanizem, podobno kot v naravoslovju.

    Najstvo vztrajanja je eksistecialno in v umovanju, okusu, estetiki in etiki tudi čsanikarsko zavezujoče. Čestitam ti, da vztrajaš v samostojnosti.

    Vladimir

    Všeč mi je

  2. Ja hvala, Vladimir, umetnik ustvarja do smrti, zakaj bi novinar nehal prej? V tem trenutku imam zabeleženih skupaj že okrog 880 tisoč bralcev v 145 državah. Veliko Slovencev živi po vsem svetu, žal se mnogi ne želijo vrniti domov. Mnoge osebno poznam. Nazadnje se mi je iz Azije javila umetnica, ki je živela v Rogu in mi pisala, da se odpravlja v Avstralijo ter da se v Slovenijo ne namerava nikoli več vrniti. Bil sem edini, ki je pisal o njeni izvrstni razstavi. Iz Roga pa ni imela kam oditi. Kaj hočemo, domovina, bleda mati.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.