Življenje in delo Jožeta Plečnika, modernističnega mistika

Plečnik navdušuje turiste, ki prihajajo v Ljubljano in čeprav ga ne poznajo, čutijo njegovo “štimungo” ali atmosfero in oblikovanje mesta. Plečnika vsi še premalo poznajo, tako doma kot na tujem, čeprav je imel ali so mu v zadnjem obdobju kakih trideset let pripravili celo vrsto  razstav. K njegovi večji prepoznavnosti v ZDA bo sedaj prispevala nova knjiga Američana Noaha Charneya, ki pa živi v Kamniku kot svoboden prevajalec in pisec knjig, razprtav in člankov v tujih medijih. Knjigo so pred kratkim predstavili v vrtu za Plečnikovo hišo (ki sicer ni rojstna, a je v njej živel).

Plečnik IMG_4817.jpg

Predstavitev knjige o Plečniku, vse fotografije Marijan Zlobec

Prišel je že čas, ko na Plečnika ne gledajo samo Slovenci, slovenski arhitekti in umetnostni zgodovinarji, publicisti, njegovi učenci ipd., ampak tujci, ki ga že, še bolj pa bodo po svoje umeščali v širši evropski prostor sočasne arhitekture. A za to umeščanje je potrebno predvsem doma narediti za Jožeta Plečnika bistveno več, kot je bilo narejenega doslej. Jože Plečnik še nima objavljenih znanstveno-kritičnih Zbranih del, tako kot na primer v Avstriji arhitekt Otto Wagner, Plečnikov učitelj.

Krečič IMG_4857.jpg

Noah Charney in Peter Krečič

Te znanstvene naloge nihče noče niti omeniti, kaj šele, da bi se je lotil. Vsi Plečnikologi raje negujejo svoj vrtiček, si med sabo konkurirajo, se prepirajo in v nič “devljejo”, rezultati pa so zgolj individualne, parcialne in subjektivno zasnovane monografije.

Prelovšek IMG_4813.jpg

Andrej Hrausky in Damjan Prelovšek

Noah IMG_4826.jpg

Noah Charney

graf110413_0.jpg

Otto Antonia Graf, foto Wikipedia

Strokovno znanstvena in kritična izdaja celotnega ustvarjalnega opusa Jožeta Plečnika bi zahtevala ogromno dela, sistematike, zbiranja gradiva v več državah, kar pa je v veliki meri že storjenega. Če je bila Wagnerjeva arhitektura predstavljena v sedmih knjigah velikega formata, bi za Jožeta Plečnika potrebovali približno podoben obseg, ali pa še večji, odvisno od podrobnosti slikovnega gradiva, vseh načrtov, skic, risb, izdelkov umetne obrti, sakralnih predmetov…

Za nas bi lahko bil kažipot pristop avstrijskega umetnostnega zgodovinarja Otta Antonia Grafa Otto Wagner: Das Werk des Architekten.

md17292219064.jpg

Za tak podvig bi organizacijsko nalogo morala prevzeti neka javna kulturna ustanova ali zavod, na primer Muzej in galerije mesta Ljubljane ter projekt predlagati v sofinanciranje Evropske unije.

Hrausky IMG_2444.jpg

Janez Koželj in Andrej Hrausky na odprtju Plečnikove razstave na Ljubljanskem gradu

Peršin IMG_4821.jpg

Blaž Peršin na predstavitvi knjige 

Direktor MGML Blaž Peršin se zaveda pomena naloge, vprašanje pa je, ali bo sprejel odgovornost za tak podvig. Ali se te naloge zaveda ministrstvo za kulturo, je precej groteskno vprašanje glede na dejstvo, kako “skrbi” za varovanje Plečnikove arhitekturne in umetniške dediščine ?

Peršin 1 IMG_4858.jpg

Gojko Zupan in Blaž Peršin

Knjiga Noaha Charneyja ima naslov Večni arhitekt Življenje in delo Jožeta Plečnika, modernističnega mistika. Izšli sta dve verziji, izvirna v angleščini in njen slovenski prevod (Jaka Andrej Vojevec). Predgovor je prispeval dr. Peter Krečič, saj je knjiga v bistvu predelana doktorska disertacija. Knjigo je oblikoval Domen Fras, izvirne fotografije pa je na novo posnel fotograf Matevž Paternoster, ki jih seveda dopolnjujejo mnoge druge iz različnih virov, zbirk in fotografov.

Charney IMG_4835.jpg

Noah Charney predstavlja knjigo

Dr. Noah Charney (r. 1979) je avtor svetovnih uspešnic in profesor umetnostne zgodovine. Napisal je dvanajst knjig, med njimi svetovno uspešnico Tat umetnin (2007) in stotine člankov, med drugim za The Guardian in Washington Post, deluje pa tudi kot voditelj televizijskih oddaj. Rojen je bil v New Havenu v Connecticutu. Potem ko je bival v številnih evropskih mestih, se je z družino ustalil v Kamniku. O sebi pove, da je Američan, ki se od nekdaj počuti bolj doma v Evropi. Njegovo knjigo o Plečniku je izdala založba Totaliteta v sodelovanju s Plečnikovo hišo ter Muzejem in galerijami mesta Ljubljane.

image004.jpg

Te dni pa predstavlja že novo knjigo Slovenologija (Beletrina), ki  prinaša več kot trideset esejev. S pronicljivostjo znanstvenika in poetičnostjo umetnika avtor izrisuje koordinate kulturnega, družbenega in političnega življenja v podalpski deželi z živim občutkom za drobne detajle vsakdanjika. Tako med drugim beremo o lokalnih kulinaričnih dobrotah in nenavadnih vaških običajih, o pasivnem junaku slovenskega filma in živih legendah športa in poezije, pa tudi o arhitekturnih ikonah in zenu gobarjenja. Knjiga združuje spominsko esejistiko z uporabnostjo vodiča, zato je bodo veseli tako obiskovalci, ki se bodo v naše kraje podali kot turisti, kot tudi domačini, ki bodo svoje navade in posebnosti uzrli skozi povsem drugačne oči.

image.jpg

Za slovenske bralce nove knjige o Plečniku oziroma za Slovence bo najbolj zanimivo, kaj tujec, še posebej Američan, torej Neevropejec, pri Plečniku opazi, ugotovi, primerja, hvali ali morda celo kritizira. Kot tujec si sme dovoliti več tistih oblik predstavitve na primer Ljubljane, kot bi se nam zdelo nekaj samo po sebi umevnega in s tem nepotrebnega. Knjiga daje vtis, da avtor piše za Američane, ne za Slovence; jih usmerja, vabi, jim razlaga in predstavlja, kar najbolj slikovito.

Težje je vprašanje, ali je kakšna Charneyeva ugotovitev nova, primerjalna z ugotovitvami slovenskih in drugih piscev o Plečniku, ali pa gre vendarle bolj za kompilacijo s hkratnimi “redukcijami”.

Na primer o Plečnikovi vlogi in delovanju v Dunajski Secesiji bi morali vsi vedeti bistveno več, kot je bilo doslej objavljenega ter hkrati poiskati vse vire v arhivih na Dunaju. Charney na primer omenja slikarja Rudolfa von Alta kot prvega predsednika Dunajske Secesije, a je bil on zgolj vez med starimi, ki jih je generacija Secesije v bistvu zanikala, in mladimi, med katerimi se je vprašanje kako natančno znašel naš Plečnik in organiziral sam eno razstavo, ki pa je bila v kontekstu drugih razstav izrazito konservativna. O njej obstaja veliko slikovnega gradiva, ki pa ga ni vse doslej objavila še nobena slovenska publikacija. Med ustanovnimi člani Dunajske Secesije je bil na primer hrvaški slikar Vlaho Bukovac, člana Maks Fabiani in kipar Ivan Meštrović…

O poglavju o arhitektu Janu Koteri, Plečnikovem češkem prijatelju, bi Charney kot tujec lahko odprl na primer problem, zakaj je bil Plečnik proti predstavitvi slovenskih slikarjev in kiparjev v novo nastalem praškem razstavišču Manes. Prelovšek si Plečnika ne upa kritizirati in nanj zvaliti krivdo, egoizem, zavist in podcenjevanje vseh, ki so se predstavili v Ljubljani že na Prvi in Drugi slovenski likovni razstavi leta 1900 in 1902, da do razstave ni prišlo ne takoj ne čez nekaj let, ampak šele leta 1927. Ali zakaj Plečnik ni obiskal razstave impresionistov pri Miethkeju leta 1904?

Problematična je sklepna ugotovitev, češ da “če je Plečnik že bil del kakšnega gibanja, bi lahko rekli, da se je nehote pridružil izbrani in domiselni bratovščini, ki bi jo lahko poimenovali nekonformisti.”

Dr. Krečič bi se moral bolj zavedati, da Američan nima ravno vsega v glavi in bi moral marsikaj popraviti, na primer trditev, da se je Fabiani rodil na Krasu, v vasici Kobdilj blizu Gorice, ali pa da je bila meja z Italijo le nekaj kilometrov proč od njegovega rojstnega kraja ali da se je Fabiani vrnil v rojstne kraje in v Gorici poučeval vse do smrti pri častitljevi starosti 97 let…

Celo vrsto je zelo ohlapnih, približnih, bolj novinarskih kot znanstvenih ugotovitev. Zelo čuden je na primer zapis Stadion ipd., o katerem ameriški bralec ne bo mogel imeti nikakršne predstave, kaj je to v resnici bilo in za kaj je bil zgrajen. Slovenski bralec pa lahko samo zastriže z ušesi.

Vprašanje, ali bi se Plečnik odločil posvetiti življenje Ljubljani, če ne bi bilo potresa leta 1895, je nesmiselno. Obnova popotresne Ljubljane se je začela takoj, medtem ko se je Plečnik vrnil v Ljubljano šele na začetku dvajsetih let. Prav tako špekulativno je razmišljanje, ali ne bi Plečnik ostal v tujini, ko pa je vedno želel delati doma. Charney pravi, da je bil Plečnik, ko je dobil naročilo, “mučenik arhitekturnih zamisli, za katere je bil pripravljen žrtvovati dejansko realizacijo projektov…” Trdi celo, da so bili za Plečnika pomembnejši načrti, kot pa njihova dejanska realizacija, “saj so načrti pomembnejši in duhovne narave.”

Zelo čudna je trditev, da se je “zaradi močne katoliške vere pri Plečniku arhitektura prepletala s pobožnim dobrodelnim udejstvovanjem…” Charney govori o Plečnikovem samomučeništvu.

Dr. Krečič je v disertaciji  toleriral Charnyjevo ugotovitev, da “Plečnikovi prostori nimajo toliko aktivne moči, kot bi pričakovali, a podobno  bi lahko rekli tudi za njegove eksterierje…” Se čudim, kaj je Charney Plečnikovega sploh videl, ko pa ga vsak dan videvajo tisoči in tisoči turistov.

Poseben “ocvirček” so nekateri nerealizirani Plečnikovi projekti, kot Mesarski most in še bolj Navje, kjer se zdi, da avtor ne ve, kaj to sploh je in kje je.

Zelo problematično je kratko poglavje Samooklicani mučenik.

Iz knjige je razvidno, da sedaj sledi le še Jože Plečnik santo subito.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.