Richard Wagner ni bil niti malo čudežni otrok

Knjiga o življenju in delu Richarda Wagnerja nemškega avtorja Martina Gregorja-Dellina je kompozicijsko sestavljena kot nekakšna opera v treh dejanjih s predigro in sklepno glasbo. Tak koncept po kronološkem zaporedju je še najbolj pregleden, saj lahko bralec odpre knjigo tam, kjer ga neka tema trenutno zanima ali pa v imenskem kazalu poišče neko osebo, kot se v knjigi pojavi ali pa preveri, ali je v tekstu sploh ni.

hugo_wolf_max.jpg

Hugo Wolf, foto Mestna občina Slovenj Gradec

Tako je na primer za nas zanimiva anekdota o prvem osebnem srečanju med petnajstletnim skladateljem iz Slovenj Gradca Hugom Wolfom in Richardom Wagnerjem, ko je mladenič na vsak način želel priti do Wagnerja v njegovem dunajskem hotelu in mu izročiti svoje zgodnje kompozicije. Ali pa kasneje, ko je Wolf obiskal Bayreuth in videl Parsifala. Dellin se tu ne spušča v podrobnosti delovanja Huga Wolfa v Wagnerjevem društvu na Dunaju.

geyer_original.jpg

Ludwig Geyer (1779 – 1821) je bil Wagnerjev krušni oče

Dellin začenja s Predigro 1813 – 1821, torej  za obdobje, ko je bil Richard Wagner otrok.  V njegovi družini jih je bilo devet, Richard pa je bil zadnji, najmlajši. Najstarejši brat Albert je imel ob njegovem rojstvu že štirinajst let. Njegov oče Carl Friedrich Wilhelm Wagner je žal umrl že pri triinštiridesetih letih za tifusom in zapustil družino v negotovosti, še posebej komaj pol leta starega Richarda. Tu je v življenje Wagnerjeve družine aktivno vskočil gledališki igralec s svojo potujočo gledališko družino in nadarjen slikar Ludwig Geyer, ki je kljub nasprotovanju Adolfa Wagnerja, pokojnikovega brata, danes lahko rečemo zgledno poskrbel za vse.

display_image.jpg

Johanna Rosina Wagner, skladateljeva mati, kot jo je naslikal Ludwig Geyer

Dellin temu obdobju namenja veliko več pozornosti spričo političnega dogajanja v Nemčiji, med drugim Napoleonovega spopada z Avstro-Ogrsko, ki je Francozu napovedala vojno. Dunaj je že slavil zmago, k čemur je prispeval Ludwig van Beethoven mogočno kompozicijo Bitka pri Vittorii, posvečeno Wellingtonovi zmagi.  Na dveh dobrodelnih koncertih Dunajske akademije je kot koncertni mojster nastopil violinist Ignaz Anton Schuppanzigh (1776 – 1830), za katerega slovenski glasbeni zgodovinarji trdijo, da je bil slovenskega porekla, čeprav je bil rojen na Dunaju. Dellin ga seveda v svoji knjigi omenja brez te opombe, ki pa jo je dodal prevajalec Širca.

584.jpg

Ludwig Geyer – Portret mlade plemenite dame v zeleni obleki

kat_006.jpg

Violinist Ignaz Anton Schuppanzigh, neznani slikar

Dellinovi kulturni opisi, npr. Goethejevo spoznanje Geyerja in njegove gledališke igre, so obsežni, tako kot spremljanje usode Richardovih bratov in sestra. Kot iz podrobnih biografskih opisov sklepa Dellin, je Richar Wagner kasneje v svojih dramah zapisal in zatem uglasbil teme neznanega očeta v več operah kot svoj avtobiografski problem očetoiskateljstva, saj pravega očeta ni poznal. O njem se ni ohranila niti fotografija.

Rosalie_Wagner_(Marbach).jpg

Rosalie Wagner, Richardova sestra je začela v gledališču igrati že pri šestnajstih letih

O Geyerju je imel Wagner visoko mnenje in ga je v avtobiografiji Moje življenje imenoval “naš oče Geyer”. Ali je Geyer slutil, da iz malega fantiča še kaj bo ali ne, Dellin ne dvomi kaj dosti. Zdi se, da zagovarja stališče, češ da je, tako kot piše, “vse svoje ambicije usmeril v Richarda. Geyer je ljubil mladega kozaka.” Geyer je želel Wagnerja speljati na slikarsko pot, tako kot je sam slikal, a Richard za slikarstvo ni pokazal talenta. Takoj pa je odkril čar gledališča. Prvič je nastopil v spevoigri Vinograd ob Labi z glasbo Carla Marie von Webra. Tik pred svojo smrtjo je Geyer v osemletnem  Richardu intuitivno prepoznal možno nadarjenost za glasbo. A do tega je še kar nekaj let.

Zadnji, tretji del Predigre Dellin namenja Iskanju očeta in navezanosti na mater. Tu avtor monografije, poleg razširjanja življenjskega problema in usode Wagnerjeve družine že po drugi smrti, tokrat krušnega očeta Geyerja, povezuje Richardovo konkretno življenjsko povezanost očeta – sina, kot ga je sam vzpostavil s svojim sinom Siegfriedom, ki pa mu je dal ime tako kot je ime Siegfriedu v Nibelungovem prstanu, kjer pa Siegfried o očetu ne ve ničesar in Mimeja sprašuje: ” Kako je bil vendarle videti moj oče?”

Žal Martin Gregor-Dellin tu vidi problem samo na relaciji oče Richard – sin Siegfried, ne analizira pa problema sina, ki trpi zaradi slavnega očeta in sebe kot vseskozi prizadevnega opernega skladatelja do konca ne more “odrešiti”. Če je Richard imel namero, da mora njegov sin izvedeti vse o njem, ker sam ni vedel nič o svojem očetu, razen kar so mu pripovedovali sorodniki, je hkrati pozabil, da mora sin “ubiti očeta”, če ga hoče premagati in zaživeti zrelo in samostojno življenje, v umetnosti pa še posebej. Tu bi potem prišli do nadaljevanja Wagnerjeve rodbine vse do danes in do sporov znotraj klana, nazadnje do obračuna med polsestrama za prestol v Bayreuthu, ki ga je lahko zasedla le ena, najmlajša Katharina Wagner.

Wagnerjev odnos do matere je bil spričo smrti “dveh očetov” eksemplarični primer navezanosti, ki ni ostal brez vpliva na njegov odnos do žensk. Dellin trdi, da so Richarda Wagnerja privlačile le “vezane” ženske. Dellin opisuje, kako je Richard Wagner nekoč pripovedoval ženi Cosimi, da “ni nikoli v življenju imel nedotaknjene ženske; nobena ni bila “nova”.

Po domače bi se temu reklo, da nobeni ni vzel nedolžnosti.

nietzsche-colour.jpeg

Friedrich Nietzsche

Dellin na koncu poglavja aktualizira problem matere in erotike, odraščanja v Parsifalu. Kundry Parsifalu, ki ne ve kdo je, od kje je, kdo je njegova mati in kdo oče, pripoveduje o Herzeleidini materinski ljubezni do sina Parsifala. Kundry poje: “Ko potem divje objela te je njena roka,/ ti je bilo morda ob njenih poljubih tesno pri srcu ?”

Dellin ugotavlja: “Nikjer drugje v predfreudovski literaturi ne najdemo tako odkritega namigovanja na zgodnjeotroško spolnost.” V Parsifalu vse stremi k odrešenju. Kundry umre, Parsifal pa preživi in postane polnoleten. Dellin zapiše, da je bil Wagner ozdravljen šele s tem zadnjim sklepnim dejanjem.

Friedrich Nietzsche je v svojem delu Primer Wagner zapisal: “Wagner o ničemer ni razmišljal tako globoko kot o odrešenju: njegove opere so opere odrešenja. V njih mora vedno biti nekdo odrešen…to je njegov problem.”

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s