Bolj priložnostni koncept kot pravi umetniški dogodek

Za nami je še pred mesecem dni skorajda neopazno napovedovani program 65. Ljubljana Festivala, ki je omenjal večer Johna Malkovicha, svetovno znanega filmskega in gledališkega igralca, kar je postajajo za provincialno Ljubljano vse bolj pogovorna tema, dokler ni bila Unionska dvorana Grand Hotela Union razprodana in še enkrat ali na novo ustoličena kot kulturni prostor. Malkovich je pravzaprav po dedku Hrvat iz okolice Karlovca, torej je prišel malo v “svoje kraje”.

Malković IMG_2419.jpg

Igralec John Malkovich sinoči v Unionski dvorani, vse fotografije Marijan Zlobec

Celoten večer je pokazal določeno napetost v pričakovanju dogodka ali kaj nam lahko naš Malkovich pove z odra, med glasbo ali celo glasbeno spremljavo za njegov zvezdniški nastop?

Tu je treba reči, da naj bi bil v prvi vrsti glasbeni dogodek s tremi kompozicijami; Bachom, Šostakovičem in Alfredom Šnitkejem (Schnittke). Malkovichev vstop v ta odrski prostor je pravzaprav precejšen tujek. Kaj je to žanrsko? Ni ne monodrama ne avtorska izpoved, ne gledališče ne koncert. Je svojska oblika manipulacije tako z izvirno Šnitkejevo glasbo, ki niti v sanjah ni bila napisana zato, da se bo nanjo šlepal nek slavni filmski igralec. Prav tako ni slavni roman Grobovi in junaki Ernesta Sabata bil napisan zato, da bo iz njega John Malkovich (Josip Malković) izbral dve strani in z njima skušal paradirati na odru kot kakšen povezovalni slikokaz med dvema veliko višjima umetniškima dosežkoma, kot nam to ponuja naš filmski gost.

Malković 1 IMG_2418.jpg

Bili smo bolj priča priložnostnemu konceptu kot pravemu umetniškemu dogodku. Vse se je prilagodilo zvezdniku, kar je pravzaprav ameriški način razmišljanja, filmski pa še posebej; industrija uspeha.

Alfred Šnitke se nikoli ni srečal z Malkovichem, niti ni naš gost čutil kakšne potrebe, da bi se z avtorjem in seveda še posebej dediči, tu vdovo, ki je še kako aktivna, pogovoril in dobil ustrezne avtorske pravice za uporabo Klavirskega koncerta kot zvočne kulise za svoj recimo temu gledališki nastop. To, da je bil Koncert izveden v celoti in neokrnjeno, je bolj prazen izgovor. Vstop Johna Malkovicha v tak program meče nanj precej čudno luč. Vsekakor bolj izgubi kot pridobi. Lahko bi naročil monodramo zase, če potrebuje odrske deske, in izvirno glasbo, napisano prav zanj, kot spremljavo, tako kot se to dogaja v gledališčih.

Malković 2 IMG_2441.jpg

Pred dnevi smo v Ljubljanski operi videli monodramo Brezmadežna v izvedbi Nataše Matjašec-Rošker, dramatizacijo romana Marijin testament irskega pisatelja Colma Toibina, kot sta jo opravila Tomaž Pandur in njegova sestra Livija ter z izvirno glasbo dua Silence. V isti Unionski dvorani, kot smo bili sinoči, smo predlani obiskali predstavo Melanholični croquis po motivih filma Smrt v Benetkah Luchina Viscontija in novele Thomasa Manna v konceptu, režiji in scenografiji Mateja Filipčiča ter z nastopom Borisa Cavazze (Umetnost) in Jožice Avbelj (Filozofija)…ter glasbeno obdelavo Mahlerjevih motivov iz Pete simfonije (Adagietto) Anžeta Rozmana. Oba projekta sta bila boljša in izvirnejša ter bolj avtentična od tistega, kar nam je sinoči prikazal John Malkovich. A on je svetovno znan in na to naše občinstvo pada v nezavest. No, predvsem pa je njemu treba reči, da smo celo na naših odrih in z našimi gledališkimi igralci doživeli veliko večje odrske stvaritve od onih dveh strani iz enega poglavja romana, ki sicer govori o argentinski tragediji izginulih ljudi v diktaturi. Interpretirana paranoja romanesknega junaka Fernanda Vidala Olmosa, njegov dvom o obstoju Boga in pravičnosti (Bog je in je baraba) ter vladavini Sekte slepcev je še najbolj prepričljiv v stavkih, ki govore o tem, da “so moji dnevi šteti in me smrt že čaka…. Morda boste nekateri rekli, da sem baraba. Odkrito vam povem, da imate popolnoma oprav. Sam sebi se zdim baraba in nimam niti trohice samospoštovanja. Sem nekdo, ki je preiskal svojo zavest, in kako bi se lahko kdor koli, ki je temeljito preiskal vse skrite kotičke in špranje svoje zavesti, sploh spoštoval”. Kako pri Malkovichu vse to zveni avtobiografsko!

Malković 3 IMG_2422.jpg

John Malkovich je tu želel biti hkrati režiser, scenograf, avtor luči, kostumograf (nastopil je v ponošeni sivi obleki, kot da bi prišel s ceste), dramaturg ali avtor izbora besedila, pa še avtor izbora glasbe, izvedene v živo z odličnimi glasbeniki, člani ansambla I Solisti Acquilani ter prav tako odlično rusko pianistko Anastasijo Terenkovo, ki pa je ves večer delovala malo odtujeno, kot da se z vsem, kar se s Šnitkejem na odru dogaja, ne strinja. Že njeno zvončkljanje v temi pred samim začetkom koncerta ji je moralo marsikaj povedati.

Malković 6 IMG_2490.jpg

Če mene vprašate, kaj si o tem mislim, potem bom rekel naravnost, da je to ena velika nastopaška uzurpacija, da ne rečem blef, s katerim me žali. Malkovich ima gladko tekočo naracijo, ki jo s posameznimi precej afektnimi potezami v obliki dviganja in širjena rok ter malo povečano artikulacijo skuša dramatizirati v nekakšno “grozovitost”, potem pride do klavirja, udari nanj (kot da bi bil to kakšen udarec usode pri Mahlerju) in se vrne nazaj pred svoj pult z listi iz knjige. Pol igra na pamet, manj bere, ker gre za zapiske Poročila o slepcih. In seveda ni res, da je to besedilo za Koncert za klavir in godala skladatelja Alfreda Šnitkeja. To je dvojna manipulacija: s tekstom Ernesta Sabata in koncertom Alfreda Šnitkeja.

Malković 4 IMG_2467.jpg

Pianistka Anastasija Terenkova in John Malkovich

Šnitkejev koncert bi raje slišal samega, tako kot se za koncert spodobi in bi skozi poudarek njegove celovite in primarne glasbene avtentike dojemal in spoznal skladateljeve stiske, refleksije na družbena dogajanja in kompozicijske razrešitve in zvočna udejanjenja aktualnih tem, tako kot so pomenili svoj dialog s časom klavirski koncerti v ruski tradiciji že poprej (Čajkovski, Rahmaninov, Prokofjev, Šostakovič, Hačaturjan, Rodion Ščedrin). Ne nazadnje smo pred dvema tednoma v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma videli in poslušali Martho Argerich s Šostakovičem. A si sploh upate primerjati Malkovichev sinočnji nastop z njeno umetniško pojavnostjo? John Malkovich bi se moral bolj zavedati, da je to, kar počne, v njegovi dolgi filmski in gledališki karieri pravzaprav najmanj in nekaj najlažjega. Z videzom “družbene angažiranosti” in kritičnosti se bolj kot ne turistično sprehaja v tem trenutku po Sloveniji, Italiji in Hrvaški, dokler ne bo odletel kam drugam, novim dogodivščinam naproti.

Malković 5 IMG_2487.jpg

Sklepni aplavz za nastopajoče

In kjer ga bo občinstvo, iz hvaležnosti, da ga lahko vidijo od blizu, nagradilo s stoječimi aplavzi.

Trotovšek IMG_2327.jpg

Violinistka Lana Trotovšek z Bachom za uvod

V smislu pričakovanja dogodka (v mestu Gogi) je tako prvi del koncerta minil najprej v precej nedoživeti, skoraj šolski interpretaciji Bachovega Violinskega koncerta z našo solistko Lano Trotovšek. Zavest, da gledalci niso prišli “zaradi mene”, ampak “zaradi njega”, za solistko niti malo ni prijetna. Igrala je korektno, prav taka je bila spremljava godalcev pod dirigentskim vodstvom Alvisa Casellatija, a brez poudarjene osebne note, vizije in dialoga s slavnim skladateljem. V solistki bi morala nastopiti zavest premoči, tako kot v godalnem ansamblu in dirigentu, ki je bil tu bolj mlačen.

Trotovšek 1IMG_2352.jpg

Zadovoljstvo po koncertu

Bolj izrazita, napeta, izpovedna (uvodni Largo, tretji stavek Allegretto), kontrastna (drugi stavek Allegro molto) je bila interpretacija Šostakovičeve Komorne simfonije op. 110a za godalni orkester v priredbi njegovega Godalnega kvarteta št. 8 violista in dirigenta Rudolfa Baršaja. S tihim, napetim končnim Largom smo pravzaprav že vstopili v prostor Šnitkejevegaa glasbenega horizonta. I Solisti Aquilani so tu pokazali svoje resnične sposobnosti skupnega miziciranja, kot smo ga sicer pričakovali.

Solisti 1 IMG_2376.jpg

Dirigent Alvise Casellati

Veselim se vrnitve v “normalo”.

Marijan Zlobec

4 thoughts on “Bolj priložnostni koncept kot pravi umetniški dogodek

  1. Nisem šel na koncert, Malkovicha sem občudoval v nekaterih njegovih filmih (Of mice and men npr.), za deklamacijo pa nisem bil tako zainteresiran. Predvidevam pa, da na koncertnih odrih še vedno ‘kraljujeta’ Egmont in Peter in volk, kjer sta že skladatelja predvidela deklamatorsko težo dogodka in zato deluje kot celota.
    Glasbi je uspelo ‘vtikanje’ v literaturo, slednji je ta dejavnost precej omejena in je v primeru Malkovicha mejila na zgolj spektakel.

    Všeč mi je

  2. Marijan ostaja svoboden in sebi zvest. Eden redkih kritiških sopotnikov na Slovenskem, ki je še sposoben in voljan javnosti otroško neposredno razkriti, kadar je “cesar nag”.
    Prav takega potrebujemo – vedno bolj in bolj!

    Všeč mi je

  3. Torej arhitekt te stavbe ( Hotel Union s koncertno dvorano) je znani sarajevski arhitekt Josip pl.Vancaš ( 1859-1932 ), kateri je, in to je manj znano, bil tudi odličen skladatelj in dirigent zborov ( Prvi moški zbor, katereg je tudi ustanovil po prihodu v Sarajevo z Dunaja in iz Zagreba ! ). Izhajal je iz glasbene družine- njegov brat Antun ( 1867-1888 ) je bil tudi skladatelj, žal je živel premalo, študiral skladanje v Zagrebu, na Dunaju in v Parizu, umrl za tuberkolozo, za njim je majhen, ampak pomemben opus. Josip pl.Vancaš je v času življenja imel obsežno korespondenco z več znanimi skladatelji in glasbenimi osebnostmi tega obdobja. Ni torej presenečenje, da sta dvorani v Grand hotelu Union in v Nadškofijski gimnaziji v Šentvidu akustični- projektiral ju je zapriseženi ljubitelj glasbe !
    Ognjen Tvrtković London/Sarajevo

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.