Wagnerjeva oceanska energija v Siegfriedu potrjena

Dočakali smo začetek druge polovice izvedbe Wagnerjeve tetralogije Nibelungov prstan s slavnim ruskim Mariinskim gledališčem iz Sankt Peterburga pod dirigentskim vodstvom Valerija Gergijeva. Sinočnja predstava Siegfrieda, tretje opere v Prstanu, je trajala skoraj šest ur.

Siegfried by Natasha Razina (C) _hires.jpeg0.jpg

Siegfried (Mime in Popotnik), foto Natasha Razina

Valerij Gergijev se je še enkrat izkazal kot velemojster ne le dirigiranja, ampak občutka za zelo zapletene odnose med velikim orkestrom ter zahtevnimi solističnimi vlogami, za pravi dramski melos in hkrati počasno pevsko naracijo, za počasnost mišljenja in reagiranja vseh mitskih oseb, pri čemer gre ravno v Siegfriedu za spopad vedenja o svetu in preteklosti slehernega posameznika na odru, saj je zgodba že dolga in se junaki med sabo poznajo, razen nevedneža Siegfrieda, ujetega v nerazrešljivo skrivnost tako o svoji materi in še bolj očetu, če rečem najbolj na kratko.

IMG_8532.jpg

Valerij Gergijev po predstavi, vse fotografije Marijan Zlobec

Siegfried je za gledalce v bistvu najtežja opera v Prstanu. Če je gledaš brez predhodnih dveh, to je Renskega zlata in Walküre, marsičesa ne razumeš in ne moreš med sabo povezati. Drugo so potem sami glasbeni motivi, ki pripovedujejo z glasbenimi sredstvi o tem, kar se na odru dogaja in kaj se je spominsko že zgodilo ter celo, kaj se še bo. Tu je Wagner psihoanalitik, tako kot je vrhunec miselnega spopada v Siegfriedu v zastavljanju treh vprašanj med Popotnikom (Wotanom) in Mimejem, potem vedenje Popotnika, kaj se bo zgodilo in hkrati njegova moč, da bi Siegfrieda lahko zaustavil na poti do Brünnhilde.

Razlagalci Prstana se toliko ne sprašujejo, v kakšnih sorodstvenih zvezah sta v resnici Popotnik (Wotan) in Siegfried. A sta sorodnika, saj je Wotan pridno orodjaril po gozdu in rojeval otroke, čeprav glede na to, s kom se je Wotan paril, ne bi smeli biti čisto “človeški”.

siegfried-by-valentin-baranovsky-c-state-academic-mariinsky-theatre (1).jpg

Gozdna ptica v Siegfriedu, foto Valentin Baranovsky

Režiser Nibelungovega prstana George Cipin je med sodobnimi produkcijami Prstana bolj konservativen, z manj drznimi interpretacijami Wagnerjeve partiture in bolj v preteklost zazrtimi vizijami, bolj konservativno epsko razlago, ki še najbolj poudarja pravljičnost celotne zgodbe. Cipin ne išče sodobnih metafor, ne vstavlja opernih likov v sodobnejši svet, hkrati pa se ujame v past spričo ne dovolj dodelane in precej statične scenografije.

Cipin naredi celo vrsto napak, ki bi jih pravilnejša interpretacija Nibelungovega prstana ne bi smela imeti. Na primer slabo je bil režiran celotni del z zmajem Fafnerjem, ki varuje nibelunški zaklad. Razen basistovega glasu po zvočniku, zmaja ne vidimo v taki obliki, kot ga je Wagner želel imeti v Bayreuthu že leta 1876. In zakaj bi potemtakem bili mi danes v slabšem položaju?

Precej naiven je bil prizor Siegfriedovega segrevanja kosov Siegmundovega oziroma Wotanovega zlomljenega meča. Plameni so bili “sestavljeni” iz osmih deklet, ki so s svojim “valovanjem” segrevala jeklo. Ta dekleta so se v tretjem dejanju pojavila kot ogenj okrog Brünnhilde, ki je enostavno prikorakala na oder, da bi se potem ulegla na ogromno lutko ali človeku podobno fioguro in tam spala obdana z večnim ognjem že petindvajset let, kolikor naj bi bil sedaj star Siegfried.

1014151.jpg

Siegfried bo sam skoval meč, foto Valentin Baranovsky

Wagner je bil več kot sodobni antropolog. Znal je razmišljati o “zamrznitvi” ali uspavanju človeka, tu seveda Brünnhilde, ki se bo prebudila taka ali v taki starosti, kot jo je Wotan uspaval, Siegfried pa se tedaj še niti ni rodil. Do te stopnje svetovna znanost še ni prišla, razmišlja pa zelo intenzivno, pri čemer ji Wagnerjeva opera ne bo pomagala kaj dosti.

wagner-siegfried-6-kovka-mecha.jpg

Mime pripravlja ukano, a ne uspe

Prav tako je bil slabo režiram prizor Siegfriedovega prebujenja Brünnhilde; brez pravega dramatičnega vzdušja, prestrašenja, Siegfried se je umaknil, v resnici pa mora biti ves čas ob največjem čudu vsega sveta – ženski, ki jo je končno odkril in z njo strah, ki ga dotlej ni poznal. Siegfried je bil tu ves čas kakih pet metrov stran, ob vznožju “skale”, ko Brünnhilda poje Pozdrav soncu, svetlobi, svetu, življenju…

Prizor med Wotanom in Erdo je bil sicer precej dramatičen, a mora Erda priti iz zemlje, torej izpod odra navzgor. V teh podrobnostih se predstava Siegfrieda vendarle pokaže kot konceptualno premalo dodelana in natančna, nekako površna. Scenski koncept prav tako Georgea Cipina se je v celoti pokazal kot zelo statičen, z nekakšnimi mumijskimi figurami časovno odmaknjen, v bistvu pa z možnostjo preseljevanja in s tem gostovanj še na drugih odrih, kot v Cankarjevem domu, kjer prihaja tako rekoč sleherna scenografija do polne veljave, kakor se hitro vidi, če kaj “manjka”.

1455875644_marsieg.jpg

Konec predstave Siegfrieda

Če bi preletel vsaj teoretične možnosti za gostovanja še kakšnega drugega Prstana v Ljubljani, potem bi bile težave še bistveno večje oziroma ne bi dobili nobene predstave od drugod. Morda edino ono iz Valencie in Firenc v celoviti postavitvi katalonske skupine La Fura dels Baus, ki bi bila za preselitev na naš oder, kaj šele za gostovanja, neprimerljivo zahtevnejša kot je bil sinočnji Siegfried.

Wagnerjega glasba se lahko posluša, kot veste, tudi miže, če lahko rečem najbolj preprosto. Bistveno je, kaj slišim in še bolj, kaj sem v resnici slišal sinoči v preslabo zasedenem Cankarjevem domu. Ljudje se bojijo dolgih Wagnerjevih oper, med katerimi je Siegfried morda najmanj privlačen.

IMG_8530.jpg

Aplavz za Valerija Gergijeva

Valerij Gergijev se je izkazal z izjemno koncentracijo, ki ni popustila od začetka do konca. Predstavo je vodil v zelo počasnem tempu, tako da je poudarjal pevsko naracijo vseh odrskih oseb. Imel je velik orkester, ki se je začel že pri sedmih kontrabasih in končal pri osmih rogovih, štirih pozavnah, klarinetih…Godala so ves čas zvenela mehko, violončeli so pokazali take barve, kot jih zlepa nismo slišali iz te glasbene jame. Mehkoba rogov, tu porazdeljenih na štiri Wagnerjeve tube in štiri rogove, je zvenela v intenzivnem pianu. Zvok Mimejevega nakovala je bil pravi. Dvojna zasedba pavk ni zvočno pretiravala, sijajen je bil solo rog (Siegfriedov), prav tako flavta Gozdne ptice. Na koncu je Wagner uporabil šest harf, tu smo slišali dve, a je efekt slišen.

Gergijev ima v osnovi svoje matične hiše, Mariinskega gledališča celo plejado odličnih glasbenikov, na tokratni turneji in nastopih na šestih festivalih (Škotska, Švedska, Slovenija, Švica, Velika Britzanija, Nemčija) pa je zbral smetano in hkrati vse razpoložljive glasbene moči, saj je program na gostovanjih enormen (na primer že Parsifal , sicer v koncertni izvedbi na Švedskem).

Če bi rekel, da me je glasbena izvedba Siegfrieda bolj prevzela kot poprejšnji dve predstavi (Rensko zlato in Walküra) pred leti, bi hkrati pomislil, da Valerij Gergijev interpretativno zori, wagnerjansko pa še posebej. Verjetno bi bilo naslednje njegovo gostovanje pri nas s Parsifalom ali pa Lohengrinom. Parsifala v živo niso videle cele generacije domačega opernega občinstva, saj je bil nazadnje uprizorjen med vojno.

IMG_8527.jpg

Prihod Valerija Gergijeva na oder po koncu predstave

Gergijev je uspel perfektno uravnovesiti orkestrske zvočne in solistične glasovne razmere predstave; ves orkester je zvenel ves čas tako, da ni preglasil nobenega solista na odru, še več, ves čas smo imeli vtis, kako pevski izraz podpira, ga plemeniti in spodbuja, iz pevca naredi osebnost, ki se lahko izkaže tako glasovno kot karakterno in morda manj igralsko, razen Mimeja in potem njegovega brata Albericha, medtem ko je Popotnik bil ves čas skrivnostno monumentalen s svojim poševnim klobukom in enim očesom, drugega pa bi mu ga Siegfried najraje izdrl, tako da bi se od zunaj videl, kakšen je v resnici.

Ta zvočna perfekcija Valerija Gergijeva je hkrati pokazala, da Galllusovo dvorano operno zelo dobro obvlada, pozna njene odlike in ve, kako se vse dobro sliši, slabo pa še bolj ali prej. S počasnim tempom je dajal prostor čutom in čustvom, dojemanju vsebine in sporočila tako rekoč slehernega petega stavka. Svet pri Wagnerju učinkuje upočasnjeno, a zato nič manj usodnostno. Wagnerjjeva glasba vse ve in hkrati sama vse pove, kar skušajo vsi solisti na odru zamolčati ali povedati samo na pol ali celo lažnivo.

Kostumi Tatjane Noginove so poudarjali patino starodavne epike, iz katere je Wagner črpal snov za svojo dramo. Tu je bila zelo uspešna. Oblikovalec luči je bil Gleb Filštinski; bolj omejen na nekaj lučnih sprememb (modro, oranžno, rdeče) in poudarkov detajlov (Fafnerjevo srce, ogenj na koncu…).

IMG_8507.jpg

Brünnhilde in Siegfried v ljubezenskem duetu na koncu predstave

Med pevci bi lahko pohvalil vse, razen manj izrazite oziroma glasovno že predozorele Brünnhilde, ki bi vendarle ob prebuditvi in godnosti za možitev ne smela imeti več kot petindvajset let. Ta finale je celoviti sijajen solistični vtis precej okrnil, ker je ravno ljubezenski duet na koncu pika na i celotnega Siegfrieda.

IMG_8515.jpg

Roman Burdenko kot Alberich

Čeprav je bila vloga Albericha manjša, je baritnist Roman Burdenko pokazal sijajen glas, dramsko obarvan, temen, artikuliran in pevec še igralsko najbolj ustrezen interpretativni pristop.

IMG_8518.jpg

Andrej Popov kot Mime

Tenorist Andrej Popov je bil škrat Mime. To je težka vloga, ker mora izraziti vse, kar ni niti malo simpatično. Krušni oče Siegfrieda ves čas čuti, da se bo nekaj usodnega zgodilo, usodo sam izziva in se je boji, se bojuje, želi si zmage s smrtjo ali pokončanjem drugega (Siegfrieda), a je sam zaboden. Tu se lakomnost po zlatem zakladu spet tragično konča.

IMG_8521.jpg

Odličen Mihail Vekua kot Siegfried

Tenorist Mihail Vekua je bil odličen, z velikim občutkom za pravo identiteto junaka, za njegov pogum, brezskrbno vizijo v neko še nejasno prihodnost, za vstop v svobodni svet, kjer bo končno lahko spoznal strah, ki se ga dotlej nikakor ni mogel naučiti. Siegfried je bil glasovno na posameznih mestih dobesedno sijajen in se je njegov glas slišal po vsej dvorani kot junaška izpoved. Če bi bil režijsko izraziteje postavljen ali voden, bi bil njegov celovit vtis še impozantnejši.

IMG_8534.jpg

Odlična Ana Denisova kot Gozdna ptica

Prav tako odlična je bila sopranistka Ana Denisova kot Gozdna ptica. Njen glas je bil karakterno pravi, bolj dramski kot lirski; njena vloga je večja, kot se zdi na prvi pogled; pomeni dialog v naravi, med človekom in živalmi, o čemer sicer Siegfried nekje poje. Gozdna ptica je nastopala kot polnokrvna ženska s posebno kostumsko opravo s tančico preko glave in na začetku s flavto, na katero (kot rog), Siegfried ni zmogel zaigrati ničesar.

Basist Mihail Petrenko je bil Fafner. Njegov glas preko zvočnika je nakazal vse, kar bomo danes slišali “v živo” v Somraku bogov v vlogi Hagna.

IMG_8533.jpg

Zlata Buličeva kot Erda

Mezzosopranistka Zlata Buličeva je bila boginja zemlje Erda, vsa v temno rdečem in ogromnem pokrivalu z “rogovi”, kar je bilo kostumsko nekaj posebnega. Ve, kaj vse je njen Wotan dotlej že zagrešil, zato lahko sanja in misli svoje misli ter mu da vedeti, da njegove usode ne bo povedala ona sama, ampak tri sojenice na začetku Somraka bogov. Erda se umakne, ker ve, da bo svojo funkcijo prebujene ženske in žene kmalu prevzela njena in Wotanova hči Brünnhilde.

IMG_8516.jpg

Jevgenij Nikitin kot Popotnik (Wotan) je navdušil

Popotnik (Wotan) je bil basbaritonist Jevgenij Nikitin; ves čas je deloval monumentalno, vsevedno, deluje počasi, ker ve več in na koncu preveč; gre svojemu koncu naproti in temu ne more uiti niti kot vesoljni bog. Spopad s Siegfriedom se je končal z njegovim zlomljenim kopjem, s čimer se pravzaprav pri Wagnerju ponovi prizor iz Walküre, kot Wotan reagira in dovoli Hundingu, da Siegmunda pokonča. Siegfried na odru Wotana ne pokonča, a je z zlomljenim kopjem Popotnika konec ne glede na odrsko realizacijo. Nikitin je imel posebno temno žametno barvo glasu z opaznimi nazalnimi poudarki.

IMG_8544.jpg

Sklepni aplavz za nastopajoče

Sopranistka Jekatarina Šimanovič je rahlo skazila celovit odličen solistični nastop, tako pač je, nekdo mora biti na koncu slabši. Če bi bila sopranistka mlajša, bi bil efekt samega konca večji, a je vendarle glasba tako močna, da kakšen šibkejši trenutek nastopajočim celo spregledaš. Tu so v zelo dolgi predstavi, na gostovanju, v razmerah, ki so zahtevnejše od domačih.

Na koncu je bil dolg aplavz, ovacije in stoječi pozdrav vsem na odru. Solisti pa so nam mahali nazaj.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.