Slovenska filharmonija zlepa ne bo izplavala

Prva dva abonmajska koncerta Slovenske filharmonije nista bila bogve kako uspešna; prvi za Modri abonma je bil spričo znanega pianista Simona Trpčeskega, ki je izvajal Tretji koncert Sergeja Rahmaninova, za občinstvo še atraktiven, sinočnji  prvi za Oranžni abonma s solom slovenskega flavtista Mateja Grahka s koncertom Andrea Joliveta pa že bistveno manj.

IMG_1032.jpg

Prvi koncert za Modri abonma, vse fotografije Marijan Zlobec

Spet smo bili priče odsotnosti slovenske glasbe in smo namesto kakega domačega dela poslušali slabo izvedbo suite št. 2 Arležanka Georgesa Bizeta. Kot da bi bilo to kakšno odkritje ali, še slabše, negovanje tradicije, identitete in inovativnosti slovenske glasbene kulture z državno Slovensko filharmonijo.

Še enkrat se pokaže, kako z levo roko je bila pripravljena sezona in kako nič odgovornosti ne prevzemata ne direktor Slovenske filharmonije ne njegov pomočnih, šef dirigent, ki je medtem že odšel in ga “njegovi” koncerti ne zanimajo več. Direktorja pa tudi ne, saj ga obakrat na petkovih koncertih ni bilo, tako kot še marsikoga iz SF. Ob vsesplošni notranji ignoranci bi pa navzven Slovenska filharmonija rada naredila vtis in prepričala obiskovalce, naj ji čim bolj množično sledijo in hodijo na njihove koncerte. Naj povem, da se je število abonentov SF znižalo, medtem ko se je število abonentov Simfonikov RTV Slovenija zvišalo.

IMG_1030.jpg

Pianist Simon Trpčeski

Pri Slovenski filharmoniji se nadaljuje praksa dirigentovega izbora del in njegovega ali njihovega oblikovanja programov po lastni želji oziroma po tistem, kar dirigirati sploh znajo. Slovenska filharmonija ni nič drugega kot učilnica dirigentov na njihovi začetni ali začetniški poti v domnevni mednarodni karieri. Tako rekoč “valilnica kadrov”. Mi od tega nič nimamo; Slovenska filharmonija za svojo umetniško rast potrebuje ustreznega direktorja in umetniškega vodjo ter dirigente, ki s svojo umetniško osebnostjo lahko osmislijo sleherni koncertni večer in vsak program. Vse drugo je glasbeno mlatenje prazne slame. Seveda tega ne boste prebrali v kratkih vljudnostnih kritikah v kakšnih lokalnih časopisih tipa Kleine Zeitung in Kronen Zeitung, ki si jih Filharmoniki sami jemljevo za zgled in svarilo drugim piscem.

IMG_1053.jpg

Slovenska filharmonija je po enem mesecu dela zmogla javno predstaviti en koncert za Modri abonma in enega za Oranžni abonma, pri čemer se je delno struktura ali zasedba v pihalih in s koncertnim mojstrom celo zamenjala.

Ali smo na dveh večerih dočakali kakšno vrhunsko interpretacijo? Obakrat smo imeli na koncertnem odru nekakšna manekenska dirigenta brez osebnostne zmožnosti interpretacije del.

IMG_1114.jpg

Aleksandar Marković

Aleksandar Marković se je na svojem koncertu lahko samo zahvalil makedonskemu pianistu Simonu Trpčeskemu, da je sam opravil svojo koncertno nalogo s čisto, tehnično brezhibno interpretacijo Rahmaninova, vseskozi bolj lirsko kot rusko epsko, dramatično, s precej kontemplativno in počasno kadenco v prvem stavku, a spet ohranjeno spevnostjo brez mogočnih dramskih poudarkov na koncu koncerta, ko se izpoved zgosti in želi dosečo domala ekrazitski zvočni vrh, kar smo sicer doživljali v vseh poprejšnjih izvedbah pri nas, začenši z Dimitrisom Sgourosom pred kakimi tridesetimi leti, ko je nabito polna dvorana kar eksplodirala od aplavzov, ki so se stopnjevali do ognjevitega skandiranja, pa do lanskega Denisa Macujeva.

IMG_1085.jpg

Simon Trpčeski

Če potem vzameš še Peto simfonijo Petra Iljiča Čajkovskega in upaš na kakšno “presenečenje”, se to ne zgodi ne po zmožnostih orkestra ne dirigenta.

IMG_1073.jpg

Simon Trpčeski in violončelist Andrej Petrač

Sinoči je bil, kot rečeno, Bizet šolski primer slabega programiranja in nepotrebno mašilo za uvod v sledeči koncert za flavto. Pri Bizetu sta se odlikovala edino flavtist Aleš Kacjan in harfistka Urška Križnik Zupan v njunem solo dialogu, medtem ko je bila “udarna” Farandole brez krvi in mesa.

IMG_1636.jpg

Flavtist Matej Grahek na Oranžnem abonmaju

Koncert za flavto in godala Andrea Joliveta je malokrat na sporedu; menda ga je doslej izvajala le Irena Grafenauer. Tokrat je bil solist iz vrst orkestra Matej Grahek. Očitno Filharmonija še ima nekaj internih solistov, ki sploh lahko nastopajo sami (npr. še Aleš Kacjan, Matej Šarc, oba koncertna mojstra: Janez Podlesek in Miran Kolbl ali še kak trobentar, hornist, klarinetist, fagotist, violončelist, violist, a zelo, zelo redko).

Medtem ko so slovenski pianisti na naših abonmajskih koncertih redkejši kot zlato v rudnikih. Koga vzgaja in na koncu vzgoji Akademija za glasbo v zadnjih štiridesetih letih, če ni na koncu ali z diplomo v žepu zmožen igranja niti na abonmajskih koncertih Slovenske fiharmonije? Ni neopazno, da profesorji AG ali Konservatorija za glasbo in balet v veliki večini sploh ne hodijo na osrednje abonmajske koncerte, prav tako ne študenti in dijaki. Tako ni ne debat ne analiz, kaj so videli in kako doživljali koncerte…Ubogi Luka Dončić, kaj bilo bilo z njim, če bi moral hoditi v kakšno šolo v Ljubljani. To omenjam zato, ker je slovenska športna scena lahko svetovna ali vsaj mednarodna in zmagovita, glasbena pa, kot sami veste in se odločite, ali je ali ni.

IMG_1622.jpg

Flavtist Matej Grahek z Jolivetom

Matej Grahek je bil dober, z lepim temnim tonom zlasti na začetku sola, igra polno in zaokroženo, morda v niansah z manjšo dinamiko, a s poudarkom nekaterih stilnih elementov v koncertu, ki Joliveta postavljajo ob bok tedanjega evropskega neoklasicizma, a francoskega esprita, tako v strukturi štiristavčnega koncerta kot po njegovem izrazu.

IMG_1642.jpg

Igor Stravinski je bil v drugem delu koncerta močnejši. Boljša izvedba je bila manj znanega Scherzo fantastique op. 3, ki že sam po sebi pokaže zgodnjo skladateljevo nadarjenost, če že ne kar mojstrstvo. Tu je bil vrh sinočnjega koncerta.

IMG_1643.jpg

Baletna suita Ognjeni ptič (verzija iz leta 1919) je bila že manj intenzivna, čeprav se je bolj v orkestru kot pri volji samega italijanskega dirigenta Jaderja Bignaminija čutilo, da bi si upali več “ognjenosti” ali ognjevitosti.

IMG_1660.jpg

Dirigent Jader Bignamini

“Moj črni konj, ne rabi uzde, uboga me, brez vajeti”, poje ona znana popevka. Čas je že, da stopi pred orkester Slovenske filharmonije kak “črni konj”, ne pa kljuseta, ki v poslušalcih ne izzoveta kurje polti, če zaključim najbolj razumljivo.

Marijan Zlobec

2 thoughts on “Slovenska filharmonija zlepa ne bo izplavala

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.