Večer japonskega skladatelja Tošia Hosokave

Četrti festival Slowindova pomlad 2017 se je končal s sinočnjim koncertom gostujočega japonskega ansambla oziroma njegovih solistov Takefu Ensemble z večerom, posvečenem sodobnemu japonskemu skladatelju Tošiu Hosokavi (r. 1955) – Toshio Hosokawa. Eno delo pa so japonski gostje uvrstili v program kot hommage sodobni slovenski skladateljski ustvarjalnosti, to je Vitu Žuraju.

IMG_2666.jpg

Tošio Hosokava med nagovorom občinstvu v Kozinovi dvorani SF, vse fotografgije Marijan Zlobec

Tošio Hosokava je v nagovoru občinstvu v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije poudaril tradicijo sodelovanja z ljubljanskim festivalom, konkretno z ansamblom Slowind, ki je pred dvema letoma gostoval na Japonskem na festivalu Takefu, ki ga sam umetniško vodi. Prav tako pa je spomnil, da so sami že gostovali v Ljubljani pred tremi leti, to je na festivalu Slowind leta 2014. Kot je omenil, se je s tem že stkalo pristno sodelovanje in prijateljstvo, česar si japonski glasbeniki želijo še naprej.

IMG_2673.jpg

Violinist Takajasu Hemmi

Hosokava pa je ob nedavni smrti svojega profesorja kompozicije Klausa Huberja spomnil, da sta pri njem v Švici študirala skupaj s slovenskim skladateljem Urošem Rojko in celo oba hkrati pri Huberju delalal sprejemni izpit. Hosokava je za sprejem na akademijo napisal kompozicijo za flavto solo. Hosokava je z odra sporočil, da bodo v spomin na profesorja Huberja izvedli kompozicijo Elegija za solo violino.

IMG_2651.jpg

Majumi Mijata igra na šo

Izvedel jo je violinist Takajasu Hemmi z vso občutljivostjo, po nagovoru skladatelja pa smo jo razumeli in dojeli  kot žalno glasbo, s poudarkom na dolgih linijah na istem tonu, ki pa jih sekajo briljantni, tehnično zahtevni izbruhi, sunkoviti, tako kot so včasih dialogi med Japonci in mi Evropejci nikoli ne dojamemo, kakšno je emotivno “ozadje” teh konverzacij, ki so se tokrat prelile v violinsko igro visoke zahtevnostne stopnje.

Tomek_Otto_privat.jpg

Otto Tomek

Sakura ali Češnjev vrt  (2008) je bila uvodna skladba, ob nastanku kompozicije posvečena osemdesetletnici Otta Tomeka (1928 – 2013), Dunajčana, muzikologa, publicista, urednika Nove glasbe pri  radiu WRD v Nemčiji, čigar delo je pustilo neprecenljiv pečat na področju premocije sodobne glasbe, nastale v obdobju po drugi svetovni vojni (Stockhausen, Ligeti, Penderecki, Cage, Zimmermann).

IMG_2650.jpg

Ritual v belem

Sakura je ena najbolj znanih japonskih ljudskih pesmi, peta v počasni, preprosti pentatonični lestvici. Skladatelj Hosokava pravi, da je v njegovi priredbi melodija skrita globoko v harmoniji in da se ta način imenuje Choshi, kar pomeni starodavno melodijo za šo solo. Inštrument šo je nekakšna ustna harmonika, ki jo je izvajalka Majumi Mijata držala navpično, zvočni vtis pa je, da se nad osnovno melodijo,  skoraj kot pesem, dviga ves spekter harmonij in ustvarja posebno subtilno razpoloženje, pomirjujoče, kontemplativno. Pri solistki pa se je ustvaril še poseben vtis, kot da je zraščena s samim inštrumentom v nek ritual skoraj verskega karakterja.

IMG_2654.jpg

Harfistka Takako Macumura

Pri japonskih solistih je bil prevladujoč ravno ta vtis “pravilne” ali prave izbire inštrumenta. Podobno je bilo pri harfistki Takako Macumura v skladbi Gesine (2009) za harfo solo. Čeprav je bila skladba napisana po naročilu Mednarodnega glasbenega tekmovanja ARD v Münchnu, se zdi, kot da je kompozicija bolj šolska kot koncertantno močna. Solistke dandanašnji igrajo zahtevnejše kompozicije, močnejšega izraza in vsebine, kot je bila Gesine.

IMG_2662.jpg

Tošija Suzuki s kljunasto flavto

Kljunasta flavta v rokah Tošija Suzukija je predstavljala posebni ritual, kot ga je pokazala nekajkrat položena noga na sedež za pianista. Kaj v zvočnem smislu to pomeni, ne vem, je pa efekt bolj ekspresiven in skladbi Vertical Song Ib/ Vertikalna pesem Ib (1995/1996) primeren. Veliko je posebne japonske zvočne “afektiranosti”, sunkovitosti, ki izvira iz globine notranjih doživetij. Suzuki je gotovo izvajalski mojster.

IMG_2679.jpg

Violončelist Tomoki Tai

Violončelist Tomoki Tai je med igranjem  Small Chant/Kratka pesem (2012) gledal v note, položene kar na tla, ne pa na pult, kar je morda celo bolje kot se ukvarjati z obračanjem strani. Tudi ta skladba je nastala po naročilu; ob praznovanju sedemdesetletnice slavnega violončelista Tsujošija Tsutsumija in mu je skladbna posvečena. Veliko je pizzicatov, dolgih linij, hitrih pasaž in kombinacij vsega tega s ponavljanjem, a je sklabna kratka in ne razvije kakšnega posebnega izpovednega loka.

IMG_2688.jpg

Tošija Suzuki

Nekaj posebnega je bila kombinacija Birds Fragments IIIb/ Ptičji fragmenti IIIb (1990/1997) za šo in kljunasto flavto, tu še posebej kot dialog v naravi. Skladatelj opominja, da če primerjamo kljunasto flavto z ljudmi in pticami, je inštrument šo mati narava, ki jih obkroža. Hosokava je to skladbo posvetil skladatelju Toruju Takemuciju ob njegovem šestdesetem rojstnem dnevu.

Poleg skladb v natisnjenem programu so na koncertu dodali še skladbo SEN I, v kateri so prišle do izraza kljunaste flavte.

IMG_2685.jpg

Nozomi Ueda in Takako Macumura

Arc – Song/Lok – Pesem (1999) smo namesto v izvirni zasedbi za oboo in harfo slišali s klarinetom v izvedbi klarinetistke Nozomi Ueda in harfistke. Od tu skladateljeva razlaga, češ da gleda podobno kot v drugih svojih skladbah na vsako posamezno noto kot na poteg čopiča v kaligrafiji. Takšne poteze se rodijo iz praznega prostora, iz tišine, in se vračajo v prazen prostor, v tišino. Vsaka od črk se oblikuje v lok. Skladatelj si predstavlja, da tisti, ki poje, dejansko z lokom seže iz sveta, v katerem živimo, v nek drug svet. Ta svet pa je budistični “drugi breg”, ki ga v času svojega bivanja na tem svetu ne vidimo. To je svet tišine, kaosa pred našim rojstvom in kaosa, v katerega bomo odšli po smrti. Hosokavova glasba naj bi poizkušala povezati kraje, v katerih živimo, s tistimi “kraji”, ki jih ne poznamo. Tu smo pred hudo preizkušnjo, kaj se v sami skladbi dejansko od tega sliši ali občuti.

IMG_2738.jpg

Tošio Hosokava in Vito Žuraj skupaj na odru

Vito Žuraj je spet ugodno presenetil s svojo skladbo Krizantema iz let 2014/2015 za klarinet, violončelo in klavir. Klavir je tu uporabil s posebno tehniko dušenih strun, a ne čisto vseh; nekaj nizkih tonov lahko zazveni pianistično, medtem ko so vse ostale tipke bolj kot tolkalo, podobno kakemu bongu. Pianistka igra vse kot da bi igrala klavir, a tega tako ne slišimo in se ustvarja poseben zvočni dialog s “pravima” klarinetom in violončelom. Žurajeva prispodoba iz rastlinskega sveta ima hkrati nekaj simbolike iz rituala dneva mrtvih iz krščanskega praznika, bi morda lahko pomislil, ne bi pa se strinjal s predstavitvijo kompozicije Bernda Künziga v programu, da je v skladbi čutiti določeno simpatijo do Puccinijeve čutne in bujne zvočne sfere. Ravno tega v kompoziciji ni, je pa marsikaj drugega, ker igrata na posameznih mestih pridušeno še oba druga inštrumenta, ne le prepariran klavir. Značilno je nenehno stapljanje zvoka in počasno prehajanje iz enega “sola” na drugega, zelo subtilno, piano in pianissimo. Žuraj postaja najbolj profiliran slovenski skladatelj z veliko mednarodno reputacijo, kar dokazujejo številna tuja naročila za nova dela, menda vsaj za naslednja štiri leta z zagotovljenimi izvedbami na tujih odrih.

IMG_2705.jpg

Skladba Vita Žuraja je bila vrhunska

Ob ta Žurajev vrhunec koncertnega večera sodita še predzadnja kompozicija Vertical Time Study I/ Študija vertikalnega časa I (1992) za klarinet, violončelo in klavir, in zadnja kompozicija Stunden – Blumen/ Rože enournice (2008) za klarinet, violino, violončelo in klavir Tošia Hosokave. Močnejša je bila zadnja skladba. Pomen rož in cvetja na Japonskem je sploh svet zase, ki ga Evropejci pogosto ne dojamemo v vseh razsežnostih, niti se nam ne zdi, da je ta svet potreben kakšne večje pozornosti. Že pojem “rože enournice” je nekaj posebnega, težko dojemljivega, saj je jasno, da roža v eni uri ne more vzcveteti. Hosokava misli na preneseni pomen vzcvetelega sveta, kot kakšna aranžirana ikebana. Vendar nastopi dilema živosti ali živega sveta, ki je v naravi prav tako občutljiv kot na primer živalski svet. Premalo se zavedamo, da naravo, torej tu rože, ravno tako boli in lahko roža zajoče. Bolj problematično je vzporejanje ali aluzija te zasedbe s slavnim Kvartetom za konec časa Olivierja Messiaena. Tega tu ni, še posebej ne tedanje taboriščne tragičnosti, socialnega in družbenega okolja, protesta in kritike, upora taboriščnikov. Kompozicija Hosokave je en sam lirizem, pedanten, filigranski, tako kot je ta ornamentalika sicer značilna za japonski glasbeni svet. Nekoliko več dinamike je proti koncu skladbe, a se konča pomirjujoče tiho.

IMG_2728.jpg

Japonski gostje v Slovenski filharmoniji

Dočakali smo redek japonski glasbeni večer in prav je, da se napovedana in že dosežena izmenjava med Slowindom in Takefu Ensemble, seveda pa še posebej japonskimi in slovenskimi skladatelji, nadaljuje.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s