Večer finske glasbe ob jubileju države

Drugi abonmajski koncert iz cikla koncertov Kromatika v sezoni 207/2018 je imel pomenljiv naslov Finske harmonije. V resnici pa je šlo za koncert posvečen stoletnici finske neodvisnosti ali samostojne države.

IMG_2758.jpg

Harmonikar Klemen Leben, vse fotografije Marijan Zlobec

Vprašanje sicer je, koliko je kakšna slovenska kulturna ustanova ali javni zavod dolžan proslavljati politične dogodke in jubileje, saj kakšne recipročnosti ob petindvajsetletnici samostojne Republike Slovenije po svetu nismo opazili, vsaj ne tako, da bi take dogodke financirale tuje države, ne pa mi sami. Slovenija vedno plačuje za vse, bodisi tuje bodisi domače “zadeve”. Torej smo najbogatejši na svetu. Finska pač ni več, saj je ukinila svoje veleposlaništvo v Sloveniji in je tako prišel proslavljat k nam finski veleposlanik v Budimpešti, pristojen tudi za Slovenijo Petri Tuomi – Nikula.

IMG_2782.jpg

Sprejem ob finskem jubileju z nagovorom Petrija Tuomija – Nikule

Kot razberemo iz spletne objave Simfonikov RTV Slovenija, je med finskimi skladatelji našega časa med najbolj uveljavljenimi  Kalevi Aho (r. 1949). Sklada predvsem velike forme, kot so simfonije, koncerti in opere, pa tudi komorno glasbo. Po neoklasicističnem obdobju je začel posegati tudi po sodobnejših ustvarjalskih prijemih. Koncert za harmoniko, godala in fagot je nastal leta 2016, krstno so ga izvedli 17. februarja 2017 v sklopu Harmonikarskega festivala v Kokkoli, slovenskemu občinstvu pa ga je krstno predstavil Klemen Leben. Kot smo slišali v nagovoru na sprejemu med odmorom, je bila to prva izvedba koncerta zunaj Finske.

IMG_2766.jpg

Kalevi Aho na ljubljanskem odru

Prišel je skladatelj in se predstavil po izvedbi na odru, kar je sicer zaželjeno, ko se izvaja delo ali dela kakega tujega sodobnega skladatelja. Koliko jih je že bilo pri nas, bi težko naštel, če pomislim, da smo imeli dvakrat Svetovne glasbene dneve. Ljubljano je prav gotovo obiskalo sto in več tujih skladateljev. En dan poprej je imel avtorski večer v SF slavni japonski skladatelj Tošio Hosokava.

IMG_2789.jpg

Simfoniki RTV Slovenija

Mladi slovenski harmonikar Klemen Leben se je šolal v Ljubljani, Weimarju ter na Sibeliusovi akademiji za glasbo v Helsinkih. Trudi se za uveljavitev harmonike kot koncertnega glasbila. Zanj so ustvarjali številni slovenski skladatelji, med njimi Lojze Lebič, Črt Sojar Voglar, Nina Šenk in Nana Forte.

IMG_2755.jpg

Koncert za harmoniko

Klemen Leben je z izvedbo koncerta Kalevija Ahoja morda doslej pokazal celo največ. Kompozicija je bila v programski knjižici predstavljena kot Koncert za harmoniko in orkester, v resnici pa je napisana za harmoniko, godala in en fagot, ki dodaja svojski, da ne rečem zanimiv zvočni kolorit, ki ni tako oddaljen od godal, kot bi se zdelo. Je kot kak “feferonček” v pasulju, brez katerega jed ni prava. To je znak skladateljeve inteligence, izziva in ne nazadnje ustvarjalne svobode ali svobodomiselnosti.

Koncert je napisan v šestih stavkih: Introduzione, Allegretto, Presto.Furioso, Cadenza, Tranquillo in Coda:Mosso. To se zdi rahlo preveč, še posebej, ker sta prva dva stavka nekako okorna, s precej ponavljanji istih ritmičnih in melodičnih vzorcev, najraje na istem tonu kot kakšno “žaganje”, kar ni ravno znamenje kompozicijske invencije. Sijajna pa sta zlasti tretji in četrti stavek, ki dajeta koncertu vrhunski pečat tako za samega solista kot za spremljavo godal. Potem pa se koncert počasi umirja in potrebuje spet dva stavka za iztek ali finiš.

IMG_2779.jpg

Nastopajoči dirigent, solist in skladatelj

Skladatelju je kompozicija nedvomno uspela; ni premoderna in hkrati ne preveč tradicionalistična, poleg tega mora skadatelj poskrbeti za melos, ki se ne bo želel spogledovati s kakšno južnoamerišjko tradicijo harmonike, skratka da ne bo papagajski ali epigonski, ampak se vrnača domov, na Finsko.

Klemen Leben je koncert izvedel zelo suvereno, avtonomno, izkazal se je tako v Presto.Furioso kot v kadenci. Lahko ostaja izvajalec tega koncerta še kje in za naprej. Dirigent Ville Matvejeff je izpeljal interpretacijo korektno, morda je bilo preveč poudarka ravno na tistih elementih kompozicije, kjer ta ni najbolje napisana in bi jo kazalo še malo premisliti.

IMG_2802.jpg

Ville Matvejeff

Manj sreče so imeli vsi skupaj z uvodno kompozicijo samega dirigena Villeja Matvejeffa (r. 1986) Ad Astra. Poznamo sorodno kompozicijo, simfonično pesnitev našega skladatelja Primoža Ramovša, samo da je on uporabil ves izrek Per aspera ad astra (prek trnja do zvezd) in je nastala ob slovenski osamosvojitvi 25. junija 1991. Težko bi rekel, da je bilo v slišani finski kompoziciji kaj “zvezd”. Skladatelj je premalo pogumen za pot do zvezd, ki ostajajo daleč, daleč. Sklicevanje na finskega slikarja Akselija Gallena – Kallele, ki so ga spoznali naši modernistični slikarji ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, še posebej, ko je s freskami opremil finski paviljon na Svetovni razstavi v Parizu, v Ad Astra ni bilo slišano kot kakšno prenašanje barv v zvok. Preprosto povedano: kljub mladosti je Matvejeff skladateljsko konservativen in bi bilo zanj bolje, ko bi ustvarjal iz lastne notranje občutljivosti kot iz zunanjih vplivov.

IMG_2815.jpg

Dirigentove rože za koncertno mojstrico

Namesto Sibeliusa bi raje slišal kakšno kompozicijo Kaie Saariaho kot najuspešnejše finske sodobne skladateljice v svetu. Sibelius je zguljen, dolgočasen, bil je precej površno izveden, tako da se je orkester prebudil šele na koncu.

IMG_2787.jpg

Rogovi

Simfonični orkester RTV Slovenija je precej pomlajen, v njem nastopajo glasbeniki in še več glasbenic povsem brez kilometrine in izkušenj. Njihovo igranje je premalo intenzivno in brez smisla za podajanje glasbene snovi, simfoničnega soka, kot ga je pri Sibeliusu bistveno več. Nobene vzhičenosti, ponosa, napetosti, dramatike, naboja. Zamenjava generacij bo le počasi dajala rezultate. Nekaj več samozavesti je bilo pri rogovih, trobentah in največ v pozavnah. Seveda je za precej mlačno izvedbo kriv še dirigent Ville Matvejeff, ki je ves večer dirigiral bolj “urokavičeno”.

IMG_2799.jpg

V simfoniji so bile najboljše pozavne

Gallusova dvorana je bila skoraj polna, veliko je bilo mladih, ki pa so očitno bili prvič na koncertu, sicer ne bi aplavdirali kar med stavki simfonije. Na koncu so bili zadovoljni, tako da so bili aplavzi že kar skandirajoči.

Marijan Zlobec

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s