Pianist Ilia Lomtatidze k visokim ciljem

Na prvem koncertu Mladih virtuozov je v drugem delu nastopil štirinajstletni pianist Ilia Lomtatidze. O njem sem že pisal v napovedi; zlasti o njegovi bleščeči dosedanji pianistični poti (!) in zmagoslavju na mnogih mednarodnih tekmovanjih, o čemer mimogrede rečeno pričajo video posnetki na youtube in si jih vsakdo lahko ogleda. Naši mladi glasbeniki imajo vsega tega premalo, saj zanje ni prave skrbi, kaj šele vneme. Razkorak med razpoložljivostjo tehnologije in onimi, ki bi sprožili na gumb, je enostavno prevelik, ker ni nikogar, ki bi pritisnil na gumb v glavah. Oba nastopa obeh gruzijskih pianistov sta bila posneta zelo enostavno: na pametni telefon.

IMG_3073.jpg

Ilia Lomtatidze v Viteški dvorani Križank, vse fotografije Marijan Zlobec

Pričakovanja ob nastopu Ilie Lomtatidzeja so bila zato visoka, da ne rečem najvišja. Za svoj koncert si je izbral glede na starost zelo zahteven in zrel program, precej virtuozen, izzivalen, kar je kazalo na to, da bi rad pokazal svoje tehnične sposobnosti.

IMG_3061.jpg

Tudi on je, tako kot Ekaterina Nikoladze, začel svoj program s skladbami Michela Sognyja, pianista, skladatelja, filozofa in pedagoga. Izvedel je Tri Prolegomene h glasbeni eidetiki in Tri Etude. O njih preberem v koncertnem, programu, da so to iz Etud v madžarskem slogu. Z njimi da je Sogny želel “izzivati domišljijo in združiti glasbeno estetiko z didaktičnimi rezultati.” No, ta hommage je bil boj ali manj nepotreben, ker je Lomtatidze svojemu profesorju že “ušel iz vajeti” in si izbral težji program z bolj profiliranimi estetskimi značilnostmi in zahtevami.

IMG_3079.jpg

Beethovnova Sonata št. 14 v cis-molu V mesečini op. 27, št. 2 v treh stavkih (Adagio sostenuto, Allegretto in Presto agitato) je že pokazala resen pristop k interpretaciji, ne pa še povsem zrel in v celoti urejen, obvladan in vrhunski. Lomtatidze je v starosti znanega viharništva, notranjih fantovskih prebuj, ki se jim ne da izogniti. Njegova priprava na koncert je nekako hitra, premalo umirjena, skoncentrirana, saj ga nihče nikamor ne sili. O vsem odloča le sam. POčasi, samozavestno, smelo…kot se spominjamo prihodov na oder Iva Pogorelića, ki mimogrede rečeno sedaj na Dunaju študira Lisztove Transcendentalne etude.

IMG_3098.jpg

Lomtatidze je pri Beethovnu interpretacijsko počasi popuščal in v tretjem stavku že začel delati napake. Gradnja celote ali celovitosti interpretacije in podajanja glasbene vsebine je morda še problem. Beethoven je imel v sebi, v svojem izrazu tako elemente klasicizma kot romantike. Pri mladem pianistu bi pričakoval več romantike, a je bil bolj vtis, kot da se “sentimentalizma” boji ali se mu raje izogne. če bi malo “popustil”, bi imela njegova interpretacija Beethovna več vsebine.

IMG_3112.jpg

Lomtatidzejeva hitra koncertna reakcija, kot da bi koncert potekal po “tekočem traku”, se je pokazala potem najprej pri Scherzu v cis-molu št. 3, op. 39 Frederica Chopina. Pianist se še premalo zavedal, da je to biser že sam po sebi in da je nujen pristop k interpretaciji s popolno koncentracijo in pozabo vsega poprejšnjega na programu. Lomtazidze je Chopina vzel prehitro, dal mu je premalo igrivosti, pa tudi notranje vsebine, prevešanj iz enega občutka v drugega. Lomtazidze je bil preveč mehaničen ali tehnični, premalo pa se je znal poglobiti v poseben chopinovski karakter, ki je spevnejši, sentimentalnejši, hkrati pa po karakterju inovativen, drzen, orje nove brazde v razvoju pianizma, ki je ravno tedaj prihajal v izjemno fazo s koncem Beethovna in Schuberta, vstopanjem Schumanna in Liszta, medtem ko je kakšen Ignaz Moscheles danes že pozabljen…Chopin je vse to vedel, Lomtatidze, pa se zdi, da mu tega ambientalnega duhovnoevropskega dogajanja njegovi pedagogi še ne znanjo predstavljati, kar pa je po svoje razumljivo, saj je za študij Evrope v onih izjemnih desetletjih potrebno veliko let. Če samo pomislimo, kaj vse se je zgodilo v desetletju med 1830 in 1840, (Scherzo je bil napisan leta 1839), še več med 1840 in 1850. Pariz je imel tri opere.

IMG_3095.jpg

Virtuoznost, h kateri je Ilia Lomtatidze pravzaprav najbolj stremel, je pokazal v Lisztovem Mefistovem valčku št. 1, S. 514. To je izziv za mlade virtuoze, kot je naslov že petindvajsetega cikla koncertov v organizaciji Festivala Ljubljana. Liszt bo vedno aktualen, čeprav se izvajanje njegovih skladb bolj omejuje le na najboljši del celotnega opusa, medtem ko marsikaj tone v pozabo.

IMG_3116.jpg

Pri variacijah na temo Bizetove Carmen, kot jih je legendarni pianist Vladimir Horowitz osnoval na ciganski pesmi iz drugega dejanja opere, izvajal pa kar po spominu, brez notacije, to so kasneje opravili drugi, je Ilia Lomtatidze pozabil, da je ta aranžma v bistvu avtorski in neponovljiv. Horowitz, ki se ga spominjamo po njegovih zadnjih koncertih; malo pred smrtjo jih je imel po vsem svetu, med njimi v dunajskem Musikvereinu, ne more imeti posnemovalca, ne da bi padel v sfero epigonskosti. Horowitz je zgodovina evropskega in ameriškega koncertnega pianizma, a tudi kulture in celo politike.

IMG_3122.jpg

Mladi pianist ne more vstopati v škornje, ki so zanj preveliki. Iskati mora obuvalo, ki je primerno zanj in na način udobne hoje.

Ko se je usedel po koncu rednega programa, da bi zaigral dodatek, se mi je kar zdelo, da bo ponovno segel po Chopinu. Izbral je Polonezo v As-duru, op. 53, imenovano Herojska, ki je spet aludirala na interpretacije velikih pianistov preteklosti, tokrat morda Arthura Rubinsteina.

1024px-Chopin_polonaise_Op._53.jpg

Rokopis Poloneze v As-duru

Poloneza v As-duru, op. 53, “Herojska”, je eno od najbolj občudovanih del Fredericka Chopina za klavir. Glasba je navdihujoča, od izvajalca pa skladba zahteva izjemne pianistične sposobnosti in visoko stopnjo virtuoznosti.

Chopin je skladbo napisal leta 1842. To je bil za Francijo čas napetosti pred revolucijami leta 1848, ki so močno vznemirjale množico, med drugim tudi Chopinovo dolgoletno prijateljico George Sand. In ko je ta prvič slišala Chopinovo Polonezo, je ta nanjo naredila močan vtis, ki ga je sporočila Chopinu v njuni osebni korespondenci.

V enem od pisem je strastno zapisala:

Navdih! Moč! Energičnost! Brez dvoma mora biti takšen duh prisoten v revoluciji v Franciji. Od sedaj bi morala biti Poloneza simbol, simbol heroizma!”

Čeprav je imel Chopin odpor do opisnih imen za njegove skladbe, so glasbeni poznavalci in koncertni pianisti polonezo poimenovali “Herojska”. (Iz najave izvedbe poloneze na Youtube v Novi Akropoli).

IMG_3086.jpg

Mladi gruzijski pianist Ilia Lomtatidze vstopa v starost hudih notranjih preizkušenj, hkrati pa ga že dosedanje izkušnje mednarodnega koncertnega prostora in moč glasbe ženejo naprej. To pa je kot nebo, na katero mladi glasbenik naslanja svojo neskončno lestev in počasi pleza navzgor, klin za klinom. Bistveno je, da ne stopi niti en klin nazaj ali navzdol.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.