Bomo Carlesu Puigdemontu dali vsaj Bazo 20 ?

Pričakovati je bilo, da bo španska policija v noči na ponedeljek ali takoj zjutraj aretirala predsednika katalonske regionalne vlade Carlesa Puigdemonta, ki je mimogrede rečeno zelo hitro postal najbolj znani politik v Evropi. Aretacija se ni zgodila; premier je še z nekaj ministricami in ministri očitno skrivaj najprej odpotoval z avtomobili v francoski Marseille, od tam pa z letalom v Bruselj, kjer se še pogajajo, ali so dobili politično zatočišče ali pa so tam kot “turisti”. Barcelonsko letališče očitno ni bilo več varno. Puigdemont bo v Bruslju imel predvidoma ob polenih tiskovno konferenco.

DV2207663_20160110174936-kOI--992x558@LaVanguardia-Web.jpg

Carles Puigdemont išče politični azil v Belgiji, v Barceloni pa trdijo, da je “v izgnanstvu”

Kam stopa Evropa, koliko desetletij nazaj? Kdaj nazadnje so politični liderji stopali v ilegalo ali se skrivali? V Sloveniji med italijansko okupacijo na Kočevskem, v Bazi 20, kjer je še muzej in ohranjene lesene barake, tako da lahko naša oblast, če si že ne upa takoj priznati neodvisne in samostojne Republike Katalonije, ponudi zatočišče svojim katalonskim prijateljem, lahko pa jih, še raje, kdo vzame kar na svoj dom.

img_edefrutos_20171030-130221_imagenes_lv_propias_edefrutos_fiscal_general_7-kakG-U432496317687vLC-992x558@LaVanguardia-Web.JPG

Državno tožilstvo očita Puigdemontu, Junquerasu in sodelavcem ustvarjanje nestabilnih ekonomskih in pravnih razmer, nezakonitega prisvajanja državnih sredstev ter upor

Puigdemont je v Barceloni ali doma pustil svojega namestnika Oriola Junquerasa, tokrat za zvezo, da bo očitno kot lakmusov papir testiral politične ter od sinoči še tožilske, sodne in policijske postopke.

S Carlesom Puigdemontom so v Belgijo odpotovali še notranji minister Joaquim Forn, ministrica za finance Meritxell Borràs,  minister za zdravje Antoni Comín, ministrica za delo Dolors Bassa in ministrica za kmetijstvo, ribištvo in prehrano Meritxell Serret.

O pravnih vidikih azila in bivanja v Belgiji se je Puigdemont pogovarjal z odvetnikom Paulom Bekaertom.

Primerjalno se spominjam  poznega večera 26. junija 1991 po razglasitvi samostojne Republike Slovenije na Trgu republike in potem srečanja v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma, ko so se politiki “dražili”, kdo je v katerem bunkerju. Najbolj široka usta v nasmehu je imel zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, pa tudi obrambni minister Janez Janša, notranji minister Igor Bavčar, minister za informiranje Jelko Kacin in član predsedstva Ciril Zlobec. Bilo je že ob enih zjutraj. Niso vedeli, da so tanki iz Istre že zapeljali čez mejo proti Kozini? Ni minilo nekaj ur, ko so te bunkerje dejansko potrebovali.

Kako je s sorodnimi bunkerji v Barceloni, ne vem. Najbrž jih nimajo. Niso bili tako pametni kot graditelji Cankarjevega doma.

Kar najbolj preseneča, je skromna dejanska, fizična, strukturna in upravljalsko-birokratska pripravljenost katalonske oblasti na zavzetje položajev v skladu z razglasitvijo Republike Katalonije. Kakšna je ta razglasitev, če niso napisali niti ustave in ti takoj po “neodvisnosti” Madrid zamenja vodstvo v policiji, v vojski vso komando itak ima, oblast hitro emigrira…

Slovenci lahko vse to spremljamo in zastavljamo ter potem rešujemo rebuse: kako bi bilo s samostojno Slovenijo, če ne bi takoj pokrivali vseh segmentov oblasti, kljub taktičnemu umiku s sporazumom na Brionih, ki pa je trajal zelo malo časa, kot se spominjate.

Naš časopis Delo je natisnil posebno številko o razglasitvi samostojne Republike Slovenije nekaj ur pred samo razglasitvijo v parlamentu. Eden izmed poslancev je v parlamentu vzel časopis v roke in nam očital, da prehitevamo dogodke in kdo nam to dovoljuje, namreč da lažemo? Če bi bil pameten, bi bil tiho.

Podobnih posebnih izdaj barcelonskega katalonskega dnevnika LaVanguardia nisem opazil.

Slovenija je dejansko vojaško zmagala. Slovenci smo zmagali kot bojevit narod. Potem ko je naš narod v vojnah in njihovih posledicah imel v dvajsetem stoletju najmanj sto tisoč smrtnih žrtev.

Katalonci bi se morali bolj učiti na Balkanu; zgodovino osamosvajanja, ki za nekatere predele očitno še ni končana. Naši mediji ne poročajo o hudem srbskem protestu proti visokem predstavniku Združenih narodov v Bosni in Hercegovimi spričo njegove naklonjenosti Bošnjakom. To pa je naš dragi znanec in prijatelj dr. Valentin Inzko, ko je bil pred to najvišjo funkcijo ZN veleposlanik republike Avstrije v Sloveniji.

Sam ne verjamem, da bo Katalonija dosegla dejansko osamosvojitev brez vojne. Kot tudi ne verjamem, da so protestni shodi s tisoči zastav kakšno vojaško merilo ali pripravljenost mladih ljudi na umiranje za neodvisnost.

V Sloveniji je bil trenutek kolektivne pripravljenosti zgodovinsko osupljiv, še posebej, ker smo se na udejanjenje slogana Dajte nam Slovenijo, zapeto in izgovorjeno že od Vižmarjev in tamkajšnjega prvega narodnega in ljudskega slovenskega tabora, na katerem se je zbralo trideset tisoč ljudi, do končno doseženega cilja pripravljali kakih 120 let.

Katalonija je v hudi preizkušnji dejanskega političnega in tradicijskega, zgodovinskega dogajanja, družbene klime, nacionalnih čustev, frankistične in rojalistične in še kakšne (inkvizitorske ali inkvizicijske) preteklosti, samo po sebi umevne španske nadoblasti in simbolne kraljevine, dominantne Cerkve…

To je en vidik, drugi pa se zdi, kot da je ob osamosvajanju bil slovenski narod močnejši, bolj drzen, če hočete divji, dokončni, plenilski…Beograd je v zadnjem trenutku spoznal, da se bomo Slovenci dejansko vojaško borili. Samo oni zvočni preboj reaktivcev nad Ljubljano – ker nisem odšel v  Delovo zaklonišče, ampak ostal v četrtem nadstropju na Kulturi in slišal pok kot pravo bombardiranje najlepšega mesta na svetu, je sicer veliko več od tistega, kar so doslej doživeli v Barceloni.

Je Madrid to vojaško osamosvojitveno voljo prepoznal v Kataloncih ? So to v sebi prepoznali Katalonci sami?

Pred dobrim tednom sem na ljubljanski tržnici srečal kolego Toneta Hočevarja, desetletja aktivnega novinarja v zunanji politiki, najprej še na TV Slovenija in potem na Delu, med drugim je bil dopisnik v Rimu. Bil je kratek:“S tem Puigdemontom ne bo nič.”

Meni se tudi zdi bolj nekakšen rocker kot jasen politik s strategijo in praktičnim scenarijem, po katerem se snema najbolj resničnostni film, to je konkretna zgodovina in nastanek nove samostojne države. Takega “rockerja” Slovenci junija 1991 nismo imeli. Je bilo pa nekaj “karaokarjev” (Janša, Bavčar, Kacin, Krkovič).

Ali bi z dejansko samostojnostjo Republike Katalonije Evropa stopila v nov krog nastajanja evropskih držav? Kaj bi lahko še dobili ?

Jean Claude Juncker je omenil, da bi nastalo ali  bi na koncu imeli 90 evropskih držav in kako naj to dovolimo, če jih ne moremo obvladati niti dvajset?

Poleg Republike Katalonije bi dobili razpad Belgije na Frandrijo in Valonijo, Španija bi razpadla še najprej na najmanj skupaj štiri države; poleg Kastilje z Madridom še na Baskijo in Špansko Galicijo (poleg še šest manjših državci, kot menda kažejo namere). Škotska bi postala prav tako nova samostojna država. Na zemljevidu so še razna otočja, ki bi se osamosvojila, pa Wales in Severna Irska.

Bretanja, Normandija, Oksitanija in Provansa  bi nastali v Franciji, Bavarska, Severna Šlezija, Prusija in Šlezija v Nemčiji, Moravska na Češkem, pa sedanja Vojvodina v Srbiji, neodvisni otok Korzika, pa italijanska otoka Sardinija in Sicilija, Ligurija, Lombardija, Južna Tirolska, Padanija, pa Hrvaška Bosna in Hercegovina, Sandžak, Republika Srbska, Severni Epirej v Grčiji, Frizija kot sedaj razdeljena med Nizozemsko in Nemčijo, pa Skadeland med Švedsko in Dansko, Samogitia ali Žemaitija v Litvi, Latgale v Latviji, Karelija med Finsko in Rusijo, Ingrija prav tako med Finsko in Rusijo, Sapmija na Norveškem, Švedskem, Finskem in v Rusiji, celo Alandski otoki v Baltskem morju, dežela Szekely v Romuniji… Poseben problem bi bile, še posebej, če bi se Rusija pridružila Združenim državam Evrope, npr. Donbas, Krim, Transnistrija, Gagauzija, Adigea, Kalmikija, Karačaj – Čerkezija…

Stanja v Evropi ne poznamo, ker se v 99,9 % ukvarjamo sami s sabo.

Je Evropa v resnici nekje drugje ali pa so Evropejci neki drugi ljudje ?

V Evropi je menda kar osemnajst narodov ali ljudstev s svojim jezikom in ozemljem, ki še nimajo svoje samostojne države. Ne vem natančno. O tem se nikoli podrobno ne piše, kaj šele razpravlja.

Bomo kaj rekli čez deset let.

Marijan Zlobec

2 thoughts on “Bomo Carlesu Puigdemontu dali vsaj Bazo 20 ?

  1. Pa le ni v Kataloniji tako kot v Sloveniji.
    V Sloveniji se je za samostojnost odločil narod, v Kataloniji politika.
    Narod ostaja, politika se menja.
    Slovenci smo še vedno Slovenci in bomo ostali, dokler bo Slovenija.
    V Kataloniji so samostojnost proglasile politične stranke, ki so sedaj na oblasti in imajo v parlamentu večino.
    Lahko se zgodi že jutri, da to večino izgubijo. Kaj bo potem konec Katalonie vse do takrat, ko bo parlament zasedla večina, ki bo za samstojnost?

    Všeč mi je

Odgovorite Jurij Dobrila Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.