Zolajev roman Umetnina končno v slovenščini

Pri Založbi Beletrina je izšel prevod romana Umetnina slavnega francoskega pisatelja in publicista Emila Zolaja. Zakaj se je ravno Umetnina znašla nekako na koncu prevajanja obsežnega pisateljskega opusa, je morda skrivnost, najbrž pa pomeni zbiranje moči za vstop v težko razvozljivo francosko kulturno, intelektualno in družbeno situacijo v nekaj osrednjih desetletjih 19. stoletja, ko je prišlo do temeljnega umetniškega preobrata, kot ga še najbolj pokažejo polemike, zavračanja in afirmacija francoskega slikarskega impresionizma, dogajanj okrog Salonov, še posebej Salona zavrnjenih, iz glasbene kulture pa se v romanu vsaj bežno pojavi fenomen Richarda Wagnerja, za katerega sta se vnela tako Zola kot slikar Cézanne in seveda še številni drugi. Roman je po več kot štiridesetletnem prevajalskem ustvarjalnem delu (Zola – Zemlja, 1972) v slovenščino prelil Jaroslav Skrušny, spremno besedo pa je prispeval dr. Tone Smolej.

IMG_3753.jpg

Jaroslav Skrušny in dr. Tone Smolej (desno) na tiskovni konferenci, foto Marijan Zlobec

Dr. Smolej je na tiskovni konferenci opozoril na več vidikov Umetnine, predvsem na to, da gre za roman ključ, tako da se za romanesknimi junaki ali v njih skrivajo konkretne osebe iz francoske zlasti likovne zgodovine, kot Paul Cézanne, Claude Monet, Edouard Manet, (poleg nekaterih manj znanih, kot sta slikarja Frédéric Bazille in Henri Fantin – Latour ali karikaturist André Gill). Zanimiva je kombinacija opisov slik v romanu, iz katerih bi lahko prepoznali tako Manetov slavni Zajtrk na travi kot prav tako slavno Olimpijo. Hkrati pa gre v Umetnini še za tezni in avtobiografski roman, kar je prav tako logično, saj je bil Zola aktivno vključen v tedanje umetniško dogajanje.

Édouard_Manet_-_Le_Déjeuner_sur_l'herbe.jpg

Édouard Manet – Zajtrk na travi, 1862/1863

Roman Umetnina je literarna kritika zelo pohvalila, slikarji sami, kot so se videli v knjigi, pa malo manj. Smolej je omenil, da se je zgodilo to, da so imeli (slikarski) bohemi zelo “buržoazne” predsodke.

the-artist_s-studio-in-the-rue-de-la-condamine.jpg

Frédéric Bazille – Moj atelje, 1870

Roman Umetnina (o pravilnosti ali nepravilnosti prevoda naslova L’Ouvre je več napisanega v spremni besedi) je v svojem glavnem osnutku, kot ga je pisatelj leta 1885 začel pisati, vseboval celo aluzijo na Jakobov boj z angelom iz Svetega pisma, je povedal Smolej, ki je opozoril še na zapleten realni prijateljski in konfliktni odnos med Zolajem in Cézannom. Zola je namreč nekje zapisal, da je Cézanne genialen, a faliran slikar.

henri_fantin-latour_006.jpg

Henri Fantin – Latour – Atelje v Batignollesu, 1870

Smolej je omenil še literarni lik pisatelja Sandoza, ki naj bi vplival celo na Sigmunda Freuda.

TannhauserPosterPARIS545x371.jpg

Plakat za Tannhäuserja v Parizu 1861

“Osrednji lik romana, nadarjeni slikar Claude Lantier, ki prihaja iz Provanse in je močno zaznamovan z njeno divjo krajinsko lepoto in barvitim mediteranskim značajem, je vseskozi plen lastne fiziološke hendikepiranosti, zato nikakor ne more do kraja razviti svojih ustvarjalnih potencialov in se uveljaviti v svetu novonastajajoče umetnosti – impresionizma.

45B504E200000578-5021119-image-a-1_1509114098539.jpg

Paul Cézanne – Paul Alexis bere Zolaju

Zola se je pri kreaciji Claudovega lika močno navdihoval pri svojem intimnem prijatelju in sorojaku iz Aix-en-Provencea Paulu Cézannu, roman velja za verno sliko in literarno upodobitev tedanjega (šestdeseta leta 19. stoletja) prevratnega vrenja na umetnostni sceni, ko se je skupina mladih umetnikov, privržencev slikanja na prostem, uprla tradicionalnemu ateljejskemu slikanju mitoloških, nabožnih ali zgodovinskih motivov in v protest proti zavrnitvi njihovih del na vsakoletni razstavi Salona Šole lepih umetnosti priredila lastni Salon zavrnjenih.

EmileZola.jpg

Étienne Carjat – Emile Zola okrog leta 1862

Tako kot Cézannu so tudi Claudu Lantieru zavrnili sliko na uradnem Salonu, na Salonu zavrnjenih pa je njegova slika gole ženske v družbi oblečenega moškega na gozdni jasi povzročila viharen škandal protestov na eni in odobravanja na drugi strani. V romanu Claude tone čedalje globlje v depresijo in norost, dokler dokončno ne obupa in naredi samomor. Umetnini je žrtvoval svoje zasebno življenje, družino, prijatelje, vse, vendar je bila tudi najvišja žrtev zaman, umetniško delo je použilo svojega stvarnika. ” (iz uredniške predstavitve Umetnine)

463px-Paul_Cézanne_157.jpg

Paul Cézanne – Avtoportret s paleto, 1890

Veliki roman o slikarskem geniju smo dobili v odličnem slovenskem prevodu Jaroslava Skrušnyja. Za Skrušnyja je dr. Smolej dejal, da se prevajalec uvršča v Panteon največjih prevajalcev iz francoskega jezika.

3d_zola-umetnina-copy.jpg

Jaroslav Skrušny je opozoril predvsem na to, da je Zola v Umetnini prestopil meje lastne teorije o naturalističnem romanu in na koncu s simbolistično vizijo že napovedal novo dobo, dekadenco in simbolizem. Osnovni pisateljski problem ni več mimetična reprodukcija narave, ampak na novo ustvarjeni svet. Preraščanje in nadgradnja zgolj realizma je v nasprotju s teorijo naturalizma, tako da se pisatelj podaja na področje literarnega impresionizma.

Ta je kot tretji glavni junak romana sam Pariz s svojimi dnevnimi utripi, svetlobo, kraji ali lokacijami, kot kakšni literarni impresionističnimi orisi, ki pa hkrati že napovedujejo novo dobo.

Skrušny je pojasnil še razplet prijateljstva in konflikta med Zolajem in Cézannom, kot se je pokazal z nedavno najdbo zadnjega pisma, ki ga spodaj objavljamo.

IMG_3758.jpg

Jaroslav Skrušny

Zola je slikarsko romaneskno nekako vpet v čas med letoma 1863, če omenimo letnici obeh velikih Manetovih slik, in 1882, ko se je Cézanne edinikrat uvrstil na Salon s portretom M. L. A.

46350-3.jpg

André Gill – Karikatura Victorja Hugoja v L’Eclipse, št. 357, 1875

Lik Clauda v romanu je delno povezan z osebnostjo znanega karikaturista Andréja Gilla, ki je zasmehoval Manetov portret Zolaja, češ da je pisatelj na njem izgubljen v svojih idejah, kar je sicer res in ni videti, da bi bilo s tem kaj narobe.

10-3fauser.jpg

Tannhäuser v Parizu

S citiranjem Wagnerja v romanu, bi dogajanje časovno postavili še med prvo izvedbo Tannhäuserja 13. marca leta 1861 in tri koncerte leta 1868, ki so pomenili veliko Wagnerjevo afirmacijo in se jih je udeležil tudi Cézanne; tam je bila izvedena uvertura Tannhäuserja, medtem ko je opero v Parizu za kakih štirinajst dni zamudil, a je lahko prebral vsaj kritike in polemike spričo škandala glede baletnega ansambla, pravzaprav baletnic, ki so jih želeli imeti člani Jockey kluba čimprej zase in svoje večerno-nočne zabave… Zola v to problematiko literarno ne “ugrizne”, razen da omenja uverturo k Tannhäuserju, iz česar bi se dalo sklepati, da sta morebiti bila skupaj s Cézannom na enem izmed Wagnerjevih koncertov, kjer je bila opisana uvertura  izvedena. Zola in Cézanne sta se sicer včlanila v Wagnerjevo društvo v Marseillu. Cézannovo občudovanje Wagnerja je najbolj eksplicitno izraženo v njegovi korespondenci.

Zola je bil sposoben hitrih reakcij na umetniško dogajanje, pravzaprav je pisal roman o času, ki je s svojimi najboljšimi umetniki, umetniškimi problemi in izzivi  šele vstopal v ospredje evropske kulturne zgodovine. Zola je bil absolutno suveren in je zato lahko tako samostojno ubesedil like konkretnih osebnosti, ki so že tedaj začele postajati legende.

Émile Zola (1840–1902) je bil eden najpomembnejših predstavnikov francoske književnosti 19. stoletja. Premalo se poudarja, da je bil eden najpogumnejših intelektualcev z močjo in odločnostjo javnega nastopanja. Roman Umetnina sodi v znameniti romaneskni cikel Rougon-Macquartovi, s katerim je Zola v drugi polovici 19. stoletja utemeljil novo smer v romanopisju – naturalistični roman. 

zola.jpg

Pisatelj in publicist Émile Zola

portrait-of-emlie-zola.jpg

Édouard Manet – Portret Zolaja

z-2016-07-09-à-00.04.18-1280x640.jpg

Cézannovo pismo Zolaju

Cézannovo pismo Zolaju 28. novembra leta 1887 dokazuje, da ni prišlo do zloma prijateljstva med Zolajem in Cézannom po izidu Umetnine leta 1886, kot se je dolgo trdilo. Cézanne se Zolaju zahvaljuje za poslano njegovo knjigo Zemlja, ki jo je dobil avgusta 1887. Iz pisma je razvidno, da se je Cézanne želel srečati z Zolajem, da bi mu stisnil roko. « Quand tu seras de retour j’irai te voir pour te serrer la main »

150-69-70.jpg

Paul Cézanne – Paul Alexis bere Émilu Zolaju, 1869/1870

Vsebina Cézannovega pisma Zolaju

Paris, 28 9bre 1887

Mon cher Emile, 

Je viens de recevoir de retour d’Aix le volume la Terre, que tu as bien voulu m’adresser. Je te remercie pour l’envoi de ce nouveau rameau poussé sur l’arbre généalogique des Rougon-Macquart. 

Je te remercie d’accepter mes remerciements et mes plus sincères salutations.

Paul Cezanne

Quand tu seras de retour j’irai te voir pour te serrer la main »

olympia.jpg

Édouard Manet – Olympia, 1863

Pisatelj Sandoz izraža Zolajeve pisateljske ideje in panteistični pogled na naravo. Drugi pogled pa je povezan s prihodnostjo znanosti in umetnosti, še posebej književnosti, ki bo izhajala iz znanosti in porajajoče se demokracije.

Položaj fiziološkega človeka v okolju, o čemer v romanu govori Sandoz, kaže na ogromen vpliv znanosti na spremembe v družbi, pa tudi v umetnosti v onem času. Ne nazadnje do impresionizma v slikarstvu ne bi tedaj prišlo brez znanstvenih analiz barv, barvnega spektra, čisto znanstvenega empiričnega raziskovanja.

Zola pove, da sta znanost in umetnost brata ali brat in sestra v svetovnem družbenem razvoju.

Marijan Zlobec

 

One thought on “Zolajev roman Umetnina končno v slovenščini

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s