V bistvu je dvakrat zmagal Marjan Šarec

Pravkar končane predsedniške volitve so minile povsem zunaj delegiranja, napovedovanja, komentiranja velike večine slovenskih medijev, ki so najprej napovedovali, povsem brez izjem, gladko zmago Boruta Pahorja že v prvem krogu, potem pa še večjo in še bolj prepričljivo zmago v drugem krogu, z objavljeno anketo 63 % proti 37 % v Pahorjevo korist.

DSC_0194.jpg

Borut Pahor z ženo Tanjo, ki se ji je javno zahvalil za vso podporo in spodbudo, foto Janez Platiše/Seniorske novice

Največje slovenske opice so mediji, na čelu z nacionalko, ki se sicer ima za cvet naroda. Kaj vse so vedeli in znali, če se le spomnim nastopa Manice Ambrožič  tik po zaprtju volišč v prvem krogu, ko je vehementno oznanila prepričljivo zmago Boruta Pahorja s 56% prejetih glasov, kot je za RTVS opravila anketo na voliščih neka agencija. Istočasno pa so začeli teči rezultati Državne volilne komisije, ki so od samega začetka kazali rezultat okrog 47% – istih volitev. Devet odstotkov razlike. To, kar naj bi naredila neka agencija, je nivo štetja kroglic v skrinjicah izpred sedemdesetih let!

Volilno udeležbo so v zadnji uri dvignili ljudje, ki jih je bilo sram rezultatov neudeležbe, objavljenih ob 18. uri.

Ko je Igor Bergant sinoči komentiral, kje pa je zmagal Marjan Šarec, ni videl niti tistega, kar smo mi vsi, namreč da je Šarec zmagal v dveh regijah, ne pa eni, kot je sprva trdil, predvsem pa je zmagal v Ljubljani Center, ki velja za najbolj intelektualno in hkrati družbeno kritično volilno enoto. A tu je obmolknil.

Volitve so največji medijski show in hkrati največja novinarska sramota; lahko se samo čudiš navijaški strasti tako rekoč slehernega udeleženca, in ker so v glavnem to isti ljudje iz notranjepolitičnih redakcij, so vprašanja vedno ista in hkrati vedno manj zanimiva, soočanja kandidatov pa prazna in dolgočasna.

Dobro, to je en vidik.

Volitve so minile povsem  mirno, tako rekoč brez enega protesta, vsaj javnega, kar ni za spregledati, čeprav osrednji mediji tega ne omenjajo, kaj šele pohvalijo. Rekel bi, da je bila podpora nekako uravnotežena ali uravnovešena. Morda so bili nekateri aplavzi ob prvem pojavljanju Boruta Pahorja v Unionu sumljivo veliki za ljudi, ki jih je omenjal, še posebej Ljudmilo Novak, kot da je ona največ prispevala k njegovi zmagi.

Ob teh aplavzih je najbolj judeževska čestitka Janeza Janše, ki se je z odprtim pismom izrecno postavil proti Borutu Pahorju in bi bilo več kot pričakovano, da bo javno pozval naj njegovi volivci volijo kandidata, ki ni Pahor.

Najbolj šokantno je, da Marjana Šarca kot katoličana, ki je dovolj jasno in glasno povedal, da hodi v cerkev, nista podprla ne katoličanka Ljudmila Novak ne katoličan Janez Janša. Iz tega izvira jasen sklep, da sta se oba zbala vsaj možnih, če ne zanesljivih sprememb v državnem vodstvu.

Marjan Šarec lahko ustanovi svojo vsedržavno stranko; to, kar sicer že ima, je le začetek. Če pridobi mlado generacijo, lahko pride vsaj v parlament, vse drugo je odprto.

In kaj naj počne novi stari predsednik? Veliko več nastopati v javnosti s kritiko vsega družbenega, žal škodljivega dogajanja, pa bolj globoko seči s samorazkrivanjem dogajanja v preteklosti, še posebej iz časa, ko je bil sam predsednik vlade… In je Slovenija najbolj nazadovala, kriminal pa se najbolj razbohotil.

V zunanji politiki je Pahor dobival velike lekcije že iz sosednje Hrvaške; vsaj dva posmeha: glede arbitraže in žice. To se bo slej ko prej rešilo.

Večji problem, čeprav se morda tako ne zdi, je Evropska unija. Pahorjevo “priključevanje” Slovenije nemško-francoskemu prvokategornemu vlaku hote ali nehote, vede ali nevede pristaja na hitlerjansko rasistično teorijo večvrednostnih ras; najprej ali najvišje v Evropi so Germani, potem Romani, Slovani pa so, če že ne za iztrebljenje, kar je bil na primer Hitlerjev načrt kompletne potopitve Ljubljane z velikim jezom na Savi, ali pa vsaj za suženjska opravila. Poljaki in Čehi so to takoj opazili, Slovaki malo kasneje, Slovenci pa še ne. Slovanskega zavezništva znotraj EU je premalo.

Ali je Borut Pahor sposoben narediti samostojno ali avtorsko vizijo prenove Evropske unije ali celo ustanovitve Združenih držav Evrope, o kateri je sicer že javno govoril, a še brez podrobnega utemeljevanja, analiz in sintez ter posledično konkretnih predlogov, je odprto vprašanje. Rekel bi, da se bo tega lotil. Morda se bo lotil tudi problema osamosvojitev regij v večnacionalnih evropskih državah in refleksije teh aktualnih problemov v evropski ustavi in posledično vseh ustavah držav članic EU.

Seveda se bo moral obdati v večjimi intelektualni – svetovalci, kot jih je imel doslej. Ni nujno, da so pri njem zaposleni. In bolj odločno podpreti razvoj Slovenije z veliko večjimi vlaganji v znanost in kulturo; obojega kot nacionalno identitetnega ne moreš uvažati, sta pa temelj slovenstva. Slovenci moramo dobiti 8000 znanstvenikov na milijon prebivalcev, tako kot Izrael. Namesto tega poslušamo, kako sta dva kirurga z otroške srčne kirurgije odšla…

Najbolj butaste so bile novinarske nenehno ponavljajoče se trditve o majhnih pristojnostih predsednika republike. Eno so same zakonske pristojnosti, drugo pa potreba in nuja predsednika, da javno pove, kako gleda na dogajanje v njegovi državi. Če te pravice nima, je njegova funkcija in odmevnost v javnosti manjša od  odmevnosti novinarjev. Predsednik republike lahko da izjavo in izrazi svojo misel o vsaki stvari in v vsakem trenutku, lahko celo ustanovi svoj časopis in vanj piše svoj dnevnik, objavlja svoja razmišljanja, javne nagovore, ki so mnogokrat medijsko prezrti, nekako tako kot je to nekoč počel Edvard Kocbek. Spomnimo se, da je po kritiki Premišljevanje o Španiji (1937) ustanovil svojo revijo Dejanje. V njej je takoj začel objavljati Boris Pahor, ki je z Ljubljano publicistično povezan že rekordnih osemdeset let.

IMG_7193.jpg

Primorska rojaka Boris in Borut Pahor ob odkritju spomenika tržaškemu pisatelju v Tivoliju, foto Marijan Zlobec

Prav tako se spomnite situacije, ko je Ljubljano obiskal Bill Clinton; spremljal ga je predsedniški novinarski štab z okrog 135 člani in so najeli celotno Slovensko filharmonijo. CNN je poskrbela, da so besede ameriškega predsednika iz Ljubljane videli in slišali po vsem svetu. Tako je danes z Donaldom Trumpom.

Pahorjev močan adut se je izkazal v želji po narodni pomiritvi ali spravi. S tem bo nadaljeval.

Povezovalna želja med Slovenci iz matične domovine, zamejstva in zdomstva je prav tako močan Pahorjev adut. Slovenci, ki živijo že čisto povsod po svetu, morajo ne le vedeti, ampak čutiti, kje je njihova edina in prava domovina. Borut Pahor je bil ves čas tiho, ko bi lahko spregovoril o problemih nenehnega in več deset tisočglavega zapuščanja domovine mladih nezaposlenih in še posebej strokovnjakov.

Kaj pa je rekla nova predsednica ZSSS (sindikatov) Lidija Jerkič, ste videli in slišali: beseda delavec gre Borutu Pahorju težko iz ust.

Ti delavci na volitve niso prišli.

Marijan Zlobec

One thought on “V bistvu je dvakrat zmagal Marjan Šarec

  1. Ni čisto res, da so vsi mediji napovedovali gladko zmago…na Odmevih sva z Dejanom Steinbuchom že dan po prvem krogu oba opozarjala, da bo imel Pahor težave v drugem krogu, enako sem napisal tudi v Delu…

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s