Razprodana in ponatisnjena Tržaška knjiga

Slovenska matica je pravkar predstavila ponatis sicer že  nekaj časa razprodane Tržaške knjige, ki je kot tretja izšla v seriji monografij mest; za Ljubljansko knjigo in Mariborsko knjigo. Ta serija se je izkazala za več kot pomembno, upravičeno, zaželjeno, koristno, vsebinsko in programsko kar se da celovito… Knjigo je predstavila njena avtorica dr. Marija Pirjevec.

IMG_3847.jpg

Dr. Marija Pirjevec na predstavitvi Tržaške knjige v Slovenski matici, foto Marijan Zlobec

Kar po svoje najbolj razveseljuje, je pravzaprav tisto, kar je povedala na koncu predstavitve, namreč da se odnos italijanskega Trsta do Slovencev, slovenske kulture in jezika, slovenske tisočletne prisotnosti v Mestu v zalivu…sicer opazno, a hkrati počasi spreminja.

Italijanska demokracija je bila nekaj desetletij po vojni vse prej kot demokratična glede svojega odnosa do Slovencev v zamejstvu oziroma kar v svoji državi. Intelektualni premik in preobrat je nastal šele s pisateljem Claudiom Magrisom in njegovo izjavo, da Trsta brez Slovencev ni.

1280px-Valvasor_-_Trst.jpg

Janez Vajkard Valvasor – Slava vojvodine Kranjske, mesto Trst

Marija Pirjevec ni pozabila omeniti, da je na začetku 20. stoletja imel Trst več slovenskih prebivalcev kot jih je bilo v Ljubljani. To je bilo še pred začetkom prve svetovne vojne in še posebej fašizma, ki je aktivno trajal od požiga Narodnega doma 13. julija 1920 pa do konca druge svetovne vojne, v Trstu se nadaljeval še naprej do dokončne ureditve meje med Republiko Italijo in FLRJ, potem  pa so nastopili “demokratični odnosi” na ravni nenehnega zatiranja slovenske manjšine…, ki po svoje traja še danes na način zmanjševanja sredstev za obstoj in delovanje Slovencev v Italiji.

Slovenska oblast se za Slovence v zamejstvu kaj dosti ne zmeni, kaj šele da bi kaj investirala. Danes smo slišali še posebej potrebo in željo po turistično-informativnem ter kulturnem središču s samostojno slovensko galerijo, ki bi nagovarjala domače ljudi, Tržačane, pa tudi širšo okolico, o čemer je sicer bolj govoril Marko Kravos.

pencoND.png.jpeg

Maks Fabiani – Narodni dom v Trstu

Marija Pirjevec je spomnila, da se je preobrat zanimanja za Slovence začel z italijanskim prevodom Nekropole, ki je v več izdajah dosegel sto tisoč izvodov, poleg še cele vrste prevodov drugih njegovih knjig v italijanščino (menda jih ima v tem trenutku kar devet). O Pahorju je pisal ves italijanski tisk, bil je na nacionalni televiziji, prejel celo vrsti nagrad, imel nekaj sto javnih predavanj, srečanj z bralci, še posebej z mladino.

Ivan_Cankar.jpg

Ivan Cankar je v knjigi zastopan s tržaškim predavanjem Očiščenje in pomlajenje

Tržaška knjiga ima podnaslov Pesmi, zgodbe in pričevanja. Literarni del je v celoti uredila dr. Marija Pirjevec, likovni izbor del tržaških umetnikov pa je izbrala in s spremnim tekstom predstavila Jasna Merkù. Knjiga je zelo atraktivno urejena in privlačna, z naslovnico Avgusta Černigoja Veliki kanal, olje na lepenki, 1915. Nasploh je že likovna podoba slovenskega Trsta nadvse miklavna, pomembna, aktualna, zgodovinska, še posebej če pomislimo, da je gradiva še veliko veliko več, kot ga je bilo mogoče objaviti. Z nekaj izjemami (avtorji italijanskega rodu, kot Giulio de Franceschi (19. stoletje), Benedetto Carpaccio (16.stoletje), Sante Lucas (20. stoletje), ki so slikali prizore oziroma vedute mesta, povezane s slovenskiom življem, ali pa topografijami (Trsta) Janeza Vajkarda Valvasorja, imamo opraviti kar z antologijo Slovencev, ki so zaznamovali slovensko likovno ustvarjalnost v Trstu, vključno s fotografijo, kot jo je desetletja profesionalno ustvarjal Mario Magajna. Seveda je vključen še arhitekt Maks Fabiani kot velik slovenski arhitekt, avtor Narodnega doma in še nekaj palač v Trstu. Med slikarji naj omenimo Alberta Sirka, Roberta Hlavatyja, Avgusta Černigoja, Milka Bambiča, Jožeta Cesarja, Lojzeta Spacala, Bogdana Groma, Deziderija Švaro Klavdija Palčiča in Borisa Zuljana. Žal manjkajo nekateri, ki sicer motivno niso tako vezani na Trst, so pa nedvomno pomembni slovenski likovni umetniki, kot Marjan Kravos, Franko Vecchiet, Franko Volk, Robert Kozman ali Edi Žerjal. Vendarle gre za antologijo odprtega tipa, čeprav je naslov izbora Likovni portreti Trsta.

Poseben problem je prezrtje Ivana Groharja in njegovih slik Devinskega gradu ter okolice.

02603918m.jpg

Lojze Spacal – Krematorij v tržaški Rižarni, 1972

Dr. Marija Pirjevec je napisala spremno študijo Tržaška zgodba. Njena ugotovitev, da se je slovenska literatura na Tržaškem začela z Lepo Vido, nastalo med Trstom in Devinom nekje med devetim in enajstim stoletjem, dosegla prvi vrh že v času Trubarjevega bivanja v Trstu (pri tržaškem škofu Bonomu), brez česar Trubar ne bi bil to, kar je, in prav tako ne bi naredil tega, kar je. V osemnajstem stoletju je avstijski cesar Karel VI. z dekretom Trst opredelil kot svobodno luko, v 19. stoletju pa je mir med Slovenci in Italijani trajal vse do marčne revolucije leta 1848, ko so se Slovenci nacionalno prebudili…

Pirjevec je posebej omenila, da Tržaška knjiga ni zgolj literarna, ampak prinaša še druge zvrstne tekste, povezane s Trstom ali o njem. Avtorji so na primer Josip Vilfan, Simon Rutar, Ivan Regent, Jože Pirjevec, Jakob Ukmar, Pinko Tomažič, Dorče Sardoč, Vekoslav Španger…

V literarni zgodovini slovenskega Trsta so seveda vsa velika imena, od najstarejših še živečih, Borisa Pahorja in Alojza Rebule, nekoliko mlajše in še mlajših zrele srednje generacije (Miroslav Košuta, Zora Tavčar, Filibert Benedetič, Marko Kravos, Aleksij Pregarc,  Marij Čuk, Ace Mermolja, Boris Pangerc, Dušan Jelinčič, Dušan Lipovec, Marko Sosič, Irena Žerjal, Igor Škamperle…), do onih, ki so oblikovali bolj kulturno-politično podobo (Rudolf Golouh, France Bevk, Lavo Čermelj, Henrik Tuma, Engelbert Besednjak, Karel Širok, Lino Legiša, Virgil Šček, Stanko Vuk,  Jože Peterlin…).

002-sirk02.jpg

Albert Sirk – Avtoportret

Poseben seznam bi morda veljal avtorjem iz matične Slovenije, ki pa so imeli v svojih literarnih delih tržaške motive, od Janeza Vajkarda Valvasorja, Franceta Prešerna, Janeza Ciglerja, Josipa Jurčiča, Simona Gregorčiča, Ivana Tavčarja, Antona Aškerca, Zofke Kveder, Dragotina Ketteja, Otona Župančiča, Ivana Cankarja, Alojza Gradnika, Srečka Kosovela, Mimi Malenšek, Cirila Zlobca…do Marjana Tomšiča, Draga Jančarja in Tomaža Šalamuna.

IMG_3820.jpg

Dr. Marija Pirjevec, foto Marijan Zlobec

Avtohtoni že pokojni tržaški avtorji so vsaj nekateri zelo znani, verjetno v svetu še najbolj Vladimir Bartol, ki bo v Zbranih delih za urednika z Alamutom, njegovimi prevodi v več kot dvajset jezikov in nepreglednim številom tujih kritik verjetno predstavljal velik zalogaj. Seveda so v knjigi tudi pesnik Igo Gruden, pisatelj Bogomir Magajna, pesnica Marija Mijot, pisateljica Marica Nadlišek Bartol…

Vprašanje je, ali je bil natančen ali identičen ponatis najboljša rešitev, ali pa bi se dalo knjigo še malo ažurirati, dodati še kakšnega mlajšega avtorja in njegovo literarno delo. Prva izdaja je namreč izšla že leta 2001.

Odprta je tema neupoštevanja tistih avtorjev, ki so s svojo politično esejistiko pisali o nekoč prepovedani temi: Slovenija kot samostojna države. Vsaj Franc Jeza bi že sodil v Tržaško knjigo. Ne nazadnje je bil vsestranski tržaški literat.

Tu Tržaška knjiga ni najbolj pravična, zato pa bolj oportunistična. Prastrah slovenski, kaj bodo rekli, ostaja.

Marijan Zlobec

One thought on “Razprodana in ponatisnjena Tržaška knjiga

  1. “To je bilo še pred začetkom prve svetovne vojne in še posebej fašizma, ki je aktivno trajal od požiga Narodnega doma 13. julija 1920 pa do konca druge svetovne vojne, v Trstu se nadaljeval še naprej do dokončne ureditve meje med Republiko Italijo in FLRJ, potem pa so nastopili “demokratični odnosi” na ravni nenehnega zatiranja slovenske manjšine…, ki po svoje traja še danes na način zmanjševanja sredstev za obstoj in delovanje Slovencev v Italiji.”
    K temu je potrebno dodati divjanje udbe, ki je usodno razdvajala Slovence in Italijane, saj je le v tako sovražnem ozračju mogla delovati. Sedaj se počasi odstira njena dejavnost in ve se, da je bila pobudnica kriminalne trgovine in pranja denarja, kar pa je lahko počela le, če se je skrivala za nacionalno nestrpnostjo. To je seveda škodilo Slovencem, ki so se distancirali od kriminala in niso nasedali gojeni nestrpnosti. Mnogi so se umaknili in se raje poitalijančili, kot pa da bi sodelovali s kriminalci, ki so imeli zatočišče v slovenskem partijskem vodstvu.
    Žal so komunisti zapravili Trst zato, ker so paktirali s Sojetsko zvezo. Predvsem zaradi boljševističnega divjanja pa so pokazali Tržačanom, kakšno gorje jih čaka, če se oblasti polastijo podivjani krvoloki, ki se izdajajo za rešitelje zatiranih.
    Kljub izgonu, krvoloki niso popustili in so preko udbe pričeli s kriminalnim trabantom ne meneč se za manjšino. To so razcepili na pravoverne komuniste in ostale. Počasi so ostali samo še pravoverni komunisti, ki so uživali privilegije, tako kot v matični domovini in ostali, ki jih samo še narodna zavest veže na Slovenijo in domovino onstran meje. Manjšina se je prav zaradi komunističnega boljševizma in zaradi delovanja udbe drastično zmanjšala. Verjetno so komunisti naredili Slovencem več škode, kot fašisti. Fašisti so Slovence poenotili, komunisti pa razcepili, razdvojili in jih oslabili.
    Komunisti narekujejo Slovencem, da so politično v Italiji ves čas v opoziciji, kar avtomatično zmanjšuje njihove možnosti za vidnejše uspehe, to pa komunisti izkoriščajo za propagando češ, kako krivično Italijani ravnajo z manjšino in kako zatirajo Slovence.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s