Tone Partljič podarjeni grob že ima

Malo je v skladu s črnim humorjem in grotesko; Tonetu Partljiču je danes že pokojni prijatelj, pisatelj Marijan Kramberger zapustil ali podaril parcelo za grob na pokopališču Pobrežje, s čimer je pisatelj preskrbljen za večne času. Drugo pa je, kaj bomo “na večne čase” od njega pridobili mi bralci. V nekem smislu prozo “noči in grobov”.

Partljič 1 IMG_7668.jpg

Tone Partljič, vse fotografije Marijan Zlobec

Tone Partljič se tega zaveda ali ga še bolj skrbi kot oni Krambergerjev grob. Če imaš samo grob, si tam na vekov veke, če pa zapustiš kakšno dobro knjigo, vstaneš iz groba vsaj kot Jezus Kristus in potem pridigaš, kaj vse si opazil, spoznal, slišal, videl, doživel, so ti pripovedovali, pretiravali, lagali…v totem Mariboru in na širšem Štajerskem, pa še v povezavi s Primorsko, Koroško, malo Dolenjsko, in na koncu celo brez Ljubljane ne gre, čeprav preberem stavek:”Prekleta Ljubljana, da nam pošiljajo mladino za tako delo…” Tudi Ozna mora kaj vedeti in znati.

Partljič IMG_7672.jpg

Partljič je humorist in mu vsega ni verjeti, ali pa še več, namreč poleg tistega, kar pove, še marsikaj, kar samo nakaže ali zamolči, ampak tako, da v resnici pove trikrat več.

Partljič IMG_7686.jpg

Katera zgodba je v knjigi najbolj pikantna ?

Že na tiskovno konferenco ob predstavitvi svoje najnovejše knjige Ljudje iz Maribora je prišel ves povezan, tako da imaš vtis, da se je še včeraj s kom tako hudo pretepal, da so ga morali takoj obvezati.

Partljiič 2 IMG_7684.jpg

“Absurdno je, če žena vara svojega ljubimca z možem, ki ga ne ljubi.”

Tone Partljič piše o raznih mariborskih originalih tako, da postane še sam v vsaki zgodbi vsaj pomožni, stranski, ponekod pa celo glavni original. Vse je po svoje nekakšna avtobiografija, če ne neposredna pa posredna, pripovedovana od drugih, z dokumenti od drugih, z zgodbami, ki so čakale na nekoga, da se vtisnejo v spomin in spregovorijo javnosti.

Partljič 4 IMG_7683.jpg

“Ja, pa veš, da me ta stara nemška krava zajebava, da je Titova tašča!”

Pisatelj Partljič je kot kakšen javni mariborski uslužbenec, ki čaka v svoji pisateljski pisarni, da pridejo k njemu na “vizito” pripovedovalci svojih usod, problemov, gorja in nesreč, vse v smislu ali skupne poante povojne obnove, ustvarjanja novega reda “socializma po meri človeka” ter kakšne krepke kritike na račun te “mere”.

Partljič 5 IMG_7680.jpg

“Takoj pojdi nazaj in se opraviči, da ne bomo vsi skup tu v Mariboru najebali !”

Partljič je v nekem smislu pisateljski zajebant, ljudski komik, ki pa se za svoj humor ne trudi preveč, ker ga je v izobilju na vsakem koraku. Ampak ta princip je pričvrščen na kakšne bolj epske usode, kot je bolezen in nasploh vsa usoda pisatelja Prežihovega Voranca, ki je nekoč prijateljeval s tovarišem Titom v Parizu in o njem očitno vedel preveč, da bi bil po vojni položajno bolj povišan. Zato pa ga je v mariborski dodeljeni vili pičil gad. Črna novela z biografskimi komponentami, ki še odpirajo vprašanja, kaj se je z učenci Kominterne in razširjevalci njenih idej sploh v celoti dogajalo (zgodba Pisatelj in gad).

Partljič 6 IMG_7685.jpg

Če preveč govoriš, jih dobiš po prstih

Sijajno je napisana zgodba o Titovi mariborski tašči Priski Haas; materi Titove žene Herte, ki naj bi jo kot Nemko po hitrem postopku s transportom izgnali v Gradec. Partljič je zadevo položil v glavo mladega oznovca Daneta, ki nasede, ukrepa po svoje, dobi lekcijo v pisarni in potem še bolj od same tašče, začuda tako kultivirane, inteligentne, predavateljske, profesorske, da bi jo Tito moral vzeti najmanj v Beograd, če že ne kar v svoj kabinet (zgodba Schwiegermutter).

Partljič 3 IMG_7682.jpg

“Boris Kidrič je rekel, da morajo iz severnih predelov ostanki nemštva izginiti.”

Partljič pisateljsko in očitno še življenjsko stavi na različne usode ali igro usode ali predestiniranost in kar je še sorodnega “okultizma”. Brez tega ni napetih zgodb, izhajajočih iz realističnih osnov, dogajalne identitete, osebnostne prepoznavnosti, lokacijsko popolnoma dešifrirane, opevane, orisane, povzdigovane, kot da je Maribor najmanj Pariz, pokopališče Pobrežje pa Père Lachaise. Štajercem manjka samo še kakšno iz Chopinovega trupla izrezano srce, če se pri tem spomnimo na oni črno humorni prizor iz groba izkopavanja trupla in iz glave izdiranja zoba kot dokaz identitete padlega sina Vladana (Družina in zob).

Partljič 7 IMG_7679.jpg

Precej tantadrujevskega pristopa je v zgodbi Pobreški Prezident; zelo slikovit, reportažno-novinarski po delni metodi srečanja in izpovedi. Precej gogoljska je zgodba Gospa in rukzak, socidealistična Lokalpatriot. pušnikovska Kneginja, najbolj pa zareže Tovarišica ravnateljica, morda najbolj doživeta in verodostojna hkrati.

Manjka pa mi ona zgodba o slavnem kvartopircu Nikoli Tesli v Mariboru.

Sicer pa bo Tone Partljič še dolgo hodil na Pobrežje… Podedoval je grob po Krambergerjevi družini. Parcela ima svojo “hišno” številko, številko “ulice”, ki se nahaja v pokopališki “četrti” frančiškanskega pokopališča…(zgodba Maribor in moja hoja na Pobrežje)

Partljičev grob ima eno samo napako.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.