Dvanajst krstnih izvedb slovenskih skladb za klavir

Noč slovenskih skladateljev v okviru 33. Slovenskih glasbenih dnevov je bila zelo uspešna, odmevna, manjkal je le  sklepni napitek, da bi skupaj s skladateljicami in skladatelji, pianistkami in pianisti nazdravili krstu kar dvanajstih novih slovenskih skladb za klavir solo. DSS ni poskrbel za prijetno skladateljsko in pianistično druženje, čeprav je volja obiskovalcev koncerta v Viteški dvorani Križank vsekakor bila. Ni malo dočakati same nove izvedbe.

Noč IMG_6540

Skladatelj in pianist Igor Dekleva, vse fotografije Marijan Zlobec

S tem pa sem že želel reči, da se mi je slovenski pianizem pokazal kot ustvarjalno in izvajalsko živ, živahen, stilno zelo raznolik, morda ne pri vseh skladateljih že prepoznaven kot osebna poetika, ampak prizadevanja so bila pri vseh avtorjih na programu očitna. Ustvarjalna platforma je bila skupna vsem, čeprav so nekateri v svojih skladbah uporabili že poprej napisane osnutke, združevali in obnavljali skladateljske spomine, kar pa je po svoje logično, saj je bil generacijski razpon med najmlajšim (Matija Marčina, 1989) in najstarejšim (Igor Štuhec, 1932) kar sedeminpetdeset let.

Noč 1 IMG_6597

Skladateljica in pianistka Tina Mauko

Nasploh bi lahko zapisal, da se v aktualnem slovenskem pianizmu ne kaže kakšen pretirani ali posnemovalni vpliv evropske glasbene avantgarde iz petdesetih in šestdesetih let, niti ni bilo vtisa, da skladatelji vse to poznajo ali da so preštudirali kot kakšen “pogoj”.

Noč 2 IMG_6682

Skladatelj in pianist Žiga Stanič

Za slovenske skladatelje je bistvena lastna izpoved ali ustvarjanje iz svoje notranjosti, kot bi rekel Marij Kogoj (Moja notranjost sem). Ves večer sem imel občutek iskrenosti napisanega in izvedenega, osebnostne zavzetosti in sporočilne, komunikacijske želje nekaj povedati.

Noč 3 IMG_6712

Skladatelj in pianist Bojan Glavina

Če bi izpostavil tri kompozicije, ki so bile po svoji vsebini in avtorski izvedbi najbolj tehtne in hkrati različne, bi začel že s prvo kompozicijo na programu Igorja Dekleve, nadaljeval z drugo Tine Mauko in prvo iz drugega dela koncerta Žige Staniča.

Noč 4 IMG_6622

Skladatelj in pianist Pavel Mihelčič

Igor Dekleva je zaigral Sonato brevis za klavir v enem stavku, ki pa je vendarle razdeljena na dramatičen prvi del, osrednjo sporočilno misel s citatom in Trubarjevega Katekizma in pianistovim petjem Nu puite puite vsi ludje ana pejsen v drugem in viharnim zaključkom v tretjem, tako da je treba oznako brevis vzeti z rezervo. Dekleva se je izkazal z zanj značilno suverenostjo. Posebnost je bila uporaba črnih usnjenih rokavic v posameznih delih kompozicije, pri čemer ni šlo zgolj za divje udarjanje po več tipkah hkrati, ampak je skladatelj to uporabil zgolj kot delni zvočni efekt, sicer gre za čisti pianizem z vsemi izpisanimi notami. Poudarek je na zvočni drami in zgodovinski perspektivi samozavedanja ali nacionalne slovenske prebuje s Trubarjem, ki pa je hkrati še glasbena, vokalna. Morda je Dekleva pel pretiho glede na dinamično igranje; artikulacija in prepoznavnost Trubarjevega sporočila je bila s tem precej bleda.

Noč 7 IMG_6599

Tina Mauko

Tina Mauko je napisala Scorpio. Za skladbo pravi, da ima škorpijon v astrologiji izredno moč preobrazbe. V skladbi ga iz nebesnega znamenja prelevi v žival. Njegova kultiviranost, eleganca, strast, moč, odločnost jo ganejo, tako da škorpijona vrže v prazen, brezčasen prostor, kjer nima odseva, nima s kom deliti strasti, še posebej podtalnih, negativnih lastnosti. Tako se začne njegova preobrazba… To je bilo v kompoziciji slišati z močnim, virtuoznim, zelo dinamičnim začetkom do umirjenega, a še vedno izzivalnega konca, ko ostaja sporočilna odprtost: ali se je škorpijon s svojim negativizmom in strupom preobrazil v nekaj boljšega, višjega kot je konica njegovega repa ali se ni? Bistvena je vsebina, njeno razumevanje in sposobnost razumljivega podajanja pianistične zgodbe. Vprašanje pa je, zakaj ravno Škorpijon in ali je mogoče pianistično zasnovati cel cikel nebesnih znamenj. Možno je, vprašanje pa je, ali skladateljica tak izziv čuti, ali pa je nemara ujeta v svoje znamenje in še kakšnega “za povrh” ali v astrološkem ujemanju, kot se reče.

Tina Mauko je nastopila zelo suvereno, v odlični pianistični formi in je skladbo skoraj v celoti izvedla na pamet.

Noč 8 IMG_6651

Žiga Stanič

Žiga Stanič je bil na sinočnjem večeru najbolj avantgarden, divji, inovativen, drzen… V skladbi 18 + za preparirani klavir je Stanič počel marsikaj. Na strune je polagal tresoče se spolne vibratorje, ki so namesto ženskih vagin vzburjali klavirske strune, tako da je klavir pravzaprav igral kar sam, deloma pa je pianist z določenim “manipuliranjem” ter uporabo tolkalskih paličic dodatno prispeval k zvočni panorami. Vibratorji imajo različno moč in proces zvočnega spolnega občevanja med pianistom in klavirjem se pričakovano konča z orgazmom, ko iz klavirja eksplodirajo pinkponk žogice, ki so bile dotlej skrite v klavirju. Ker pa je skladba nekako zvočno pornografska, jo je v skladu z zakonom o spolni nedotakljivosti mladostnikov poimenoval z 18 + in se s tem zaščitil pred tožbo kakega poslušalca.

Noč 9 IMG_6697

Bojan Glavina

Bojan Glavina je morda v našem glasbenem prostoru manj ali premalo znan. S svojo Suito devetnajstih barv za klavir pa je dokazal svoj poglobljeni pristop do glasbene snovi v niansiranju barv in barvnih odtenkov po lastni intuiciji dojemanja in občutenja sinestezij, s čimer se v bistvu navezuje na francoski pesniški simbolizem v drugi polovici 19. stoletja.

Čeprav je izvedel le izbor iz sozvočij, med njimi Snežno belo, Sinje modro, Citronasto limonadno, Pomarančno oranžno, Rožnato, Deževno sivo, Barvo cvetočega lokvanja, Vulkansko žarečo, Srebrno in Indigo/Sončno, če dodam naslove iz cikla, pa je deset izmed devetnajstih barv vendarle dovolj prepričljivo potrdilo pianistovo sposobnost ne le barvnega zvočnega razlikovanja, ampak predvsem sestave določene barvne dramaturgije s kombinacijo harmonij, prepletanjem tonskih zaporedij, uporabo različnih tempov in hitrosti izpeljave posameznih zvočnih pasaž, določenih registrov inštrumenta, dinamike. Kot sam pravi vse skupaj potem sestavi v določeno živo asociacijo barve, ki ga popelje v kreiranje zvočne slike. Slika pa je v bistvu podoba lastnega notranjega občutenja zunanje narave. Tudi če pogledamo še enkrat naslove, vidimo, da brez narave ni ničesar.

Mihelčič IMG_6625

Pavel Mihelčič

Skladatelj in pianist Pavel Mihelčič je predstavil pet skladb Iz zimskega vrta. To so mladostne skice, nastale še pred začetkom študija glasbe oziroma kompozicije. Ostale so v spominu, napisal ali izpisal pa jih je pred nedavnim, kot da bi jih prinesel iz zimskega vrta, kjer so bile dolga leta, če ne kar desetletja na varni in stalni toploti rastlinjaka. Kot pravi so zdaj tu kot posušene, kot spomin na zimski vrt, malo obdelane in staromodne. Prav ta oznaka pa je rahlo pretirana: v skladbah ni staromodnosti, ampak nek iskren, precej emotiven refleks na čase osebnostnega prebujenja in razvoja.

Skladbe drugih skladateljev so izvedli drugi pianisti, po tri Beata Ilona Barcza in Klemen Golner, eno pa še Aleksandar Serdar.

Noč 5 IMG_6610

Pianistka Beata Ilona  Barcza

Skladateljica Urška Orešič Šantavec je napisala Variacije na otroško temo za klavir ter z izrecno pomislijo na svoja sinova, zato jo smemo razumeti kot določeno glasbeno avtobiografijo in skladbo za mladostnike.

Noč 14 IMG_6633

Ljubo Rančigaj

Skladatelj in pianist Ljubo Rančigaj je morda imel nekoliko manj sreče s svojo kompozicijo Lepljenka, ki že z naslovom kaže na raznorodnost tako po vsebini kot času nastajanja osnutkov (leta 1965 in 1980). Kot pravi skladatelj, je skladba tako poimenovana, ker jo sestavljajo trije organsko precej različni deli, umetno “zlepljeni” v celoto, ki sloni na glasbeno logičnem poteku in zaporedju… Vtis v izvedbi Beate Ilone Barcza ni bil ravno tak, bolj se je občutila nekakšna hibridnost.

Noč 12 IMG_6755

Ljubo Rančigaj in Uroš Rojko

Podobno odprta (nedokončana ?) ostaja skladba Uroša Rojka Improvizacijska etuda št. 1 za klavir. Skladateljeva razlaga s prispodobo o drevesni skorji je slaba, prav tako opravičilo, da je od dvanajstih skladb uspel izpisati, torej sploh napisati note, le za eno, torej prvo, ostalih enajst pa še pride… To je bolj finta kot obljuba, bi utegnil pomisliti. Klemen Golner je poizkušal iz skladbe izvabiti čim več zvoka, a je bil vtis precej neizrazit in neprepričljiv.

Noč 12 IMG_6749

Klemen Golner in Igor Štuhec

Mladi Matija Marčina, ki že nekaj let študira, poučuje klavir in živi v New Yorku, je o svoji kompoziciji Sequent zapisal, da predstavlja majhen vzorec trenutne osebne estetike v trajnem procesu raziskovanja sodobnejših sozvočij. V izvedbi Beate Ilone Barcza se je kompozicija izkazala ravno tako, kot jo je skladatelj označil, a hkrati zastavlja vprašanje, zakaj ni ubral raje tisto, v preteklosti že nakazano in bolj izrazito skladateljsko naravnanost, to je povezavo klasike in jazza, klasičnega in jazzovskega pianizma, ki mu je kot stil bližji.

Noč 11 IMG_6739

Slavko Ludvik Šuklar

Zelo korektne so bile še ostale kompozicije: Nedokončanost za klavir Petra Kopača, Malinconia e ballo in modo barbarico Slavka Ludvika Šuklarja in Sonata A za klavir Igorja Štuheca.

Noč 16 IMG_6736

Aleksandar Serdar

Šuklar je imel srečo z odlično interpretacijo Aleksandra Serdarja, ki se je izkazal z zelo suvereno igro, Klemen Golner pa bolj z interpretacijo zelo zahtevne Štuhečeve skladbe, kot pred njo Kopačeve.

Noč 15 IMG_6639

Klemen Golner

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.