Stibiljevo Indijansko poletje bolj kot ljubljanska megla

Koncert posvečen že pokojnemu slovenskemu skladatelju Milanu Stibilju v okviru 33. Slovenskih glasbenih dnevov se je neposredno dotaknil avtorja kot soustanovitelja festivala slovenske glasbe. O tem je v Osterčevi dvorani Slovenske filharmonije najprej spregovorila dr. Tjaša Ribizel, ko je v imenu odsotnega dr. Primoža Kureta prebrala njegov zapis o začetkih ali nastajanju festivala.

Slovenski tolkalni projekt, Steven Loy in Jure Ivanušič, vse fotografije Marijan Zlobec

Dr. Primož Kuret je zapisal naslednje: “Skladatelj Milan Stibilj je bil pobudnik slovenskih glasbenih dnevov. Bilo je davnega leta 1983, ko smo se pripravljali za Evropsko leto glasbe 1985. V Ljubljani smo uspešno pripravili vrsto prireditev in zlasti simpozioj o Gallusu/…/ Takrat se je rodila misel, da bi slovenska glasba morala imeti podobno manifestacijo, kot jo imajo druge umetnosti na Slovenskem. Rodila se je misel o Glasbenih dnevih/…/

Milan Stibilj, foto Wikipedija

Hoteli smo povezati strokovno glasbeno misel s koncerti slovenske glasbe, sodobne in pretekle. Sestavili smo odbor, v katerem so bili poleg naju z Milanom še Rok Klopčič, Leon Engelman, Janez Gregorc, Janez Höfler in Marko Munih, organizacijsko pa je Dneve prevzel Festival Ljubljana. Prve Slovenske glasbene dneve smo pripravili leta 1986 v Lutkovnem gledališču/…/ Žal se je Stibilj po nekaj letih od Dnevov poslovil. Vendar: bil je v začetku duša organizacije, saj je kot strokovni sodelavec Sekretariata za kulturo SR Slovenije bistveno prispeval k uspehom te edinstvene glasbene manifestacije pri nas/…/

Dr. Primož Kuret na preteklih Slovenskih glasbenih dnevih

Osebnost Milana Stibilja je eno najbolj vznemirljivih skladateljskih imen na Slovenskem. Z večjo toleranco do svojih kolegov, kakor je je bil deležen sam, je postavljal njihova dela na programe koncertov. Doma so mu mnogi zavidali uspehe v tujini, njegovi kritični spisi so naleteli na nerazumevanje, odpor in celo onemogočanje dela. Težko je prišel do izvajanja svojih del, arhiv je zapustil tujini, vendar sem prepričan, da bo njegov čas še prišel. Slovenski glasbeni dnevi pa mu morajo biti hvaležni za njegovo vizijo, delo in trud, ki ga je vložil v njihovo realizacijo.”

Dr. Tjaša Ribizel

Program spominskega koncerta je zasnoval Slovenski tolkalni projekt oziroma SToP, v njegovem imenu pa ga je na pogovoru med odmorom koncerta predstavil tolkalec Franci Krevh. Med drugim je omenil, da so Stibiljeve partiture zelo natančno napisane in da zahtevajo od izvajalcev, še posebej pa dirigenta zelo dolg in natančen študij ter pogled nad celotnim zapisom. Stibilj mlajšim generacijam od petdesetletnikov, šestdesetletnikov…ni bil znan, zanj niso vedeli, še manj ga osebno spoznali. Vendar pa je iz Stibiljevih zapisov razvidno neverjetno poznavanje in znanje uporabe tolkal. Spomnil je, da je bilo tedaj, ko so ta dela (za tolkala) nastala, pri nas le malo tolkalcev, ki bi bili to sposobni izvesti. Hkrati pa je opazil, da so nekatera Stibiljeva dela kot eno delo Uroša Rojka v koncertnem programu krstno izvedli tolkalci iz Strasbourga.

Jože Kotar in Franci Krevh v Zoom

SToP se načrtno ukvarja s sodobno glasbo, raziskuje novo in so glasbeniki pripravljeni izvajati vse, kar včasih, še posebej pri nas, ni bilo mogoče in so se skladatelji zatekli k izvajalcem v tujini. Tako je Krevh pri Stibilju odkril (na AG) note za Iktus, ki so ga izvedli v Strasbourgu. Skladateljska in izvajalska estetika se je pri tolkalcih ali tolkalih v zadnjem obdobju zelo razvila, a je sam program koncerta pokazal, da so bile drzne ideje prisotne že zelo zgodaj, kot poleg Stibilja še pri Primožu Ramovšu.

Uroš Rojko

Stibilj ni in ne bo več neznanka, kot je opazil Krevh. Seveda pa bo moralo priti do sprememb v vodstvu Slovenske filharmonije kot RTV Slovenija glede odnosa do slovenske glasbe in njene prezrte zgodovine, dodajam. Tega namreč ni in se slovenski skladateljski in izvajalski prostor celo vedno bolj oži.

Steven Loy in SToP

Pri Stibilju je velik problem ugotavljanje konkretnih vplivov evropske, še posebej nemške glasbene avantgarde med njegovim bivanjem in delovanjem v Nemčiji. Očitno so bili vplivi in pozaba na slovenski glasbeni prostor, še posebej pa na glasbeno tradicijo, hipni in totalni. Stibilj se je v Nemčiji kot ponovno rodil in hkrati našel svoj glasbeni jaz, ki ga potem ni zapustil, še več, na slovensko glasbeno okolje je gledal skozi oči “tujca”.

Franci Krevh in dr. Tjaša Ribizel

Na koncertu smo slišali kar štiri njegova dela; uvodno Zoom za klarinet in bongosa sta izvedla Jože Kotar in Franci Krevh. Stibilj je uporabil kombinacijo, na kakršno ne bi dotlej pomislil od naših glasbenikov verjetno nihče. S tem pa je odprl pot svobodni izbiri, kar se je zatem pokazalo še posebej pri razvoju slovenskih skladb za tolkala, ki traja še danes in kot kaže, na primer na večeru izvedena Rojkova skladba, čeprav je prav tako kot vsa ostala dela na programu starejšega datuma, razvoj še zdaleč ni končan. Vtis je le, da se postavitev tolkal v prostoru Osterčeve dvorane vse bolj širi in bo kmalu le še nekaj vrst za zveste obiskovalce njihovih koncertov.

Matjaž Porovne in Jože Kotar v Mondo

Zoom je skladba, ki je dala naslov LP plošči kot Stibiljevemu skladateljskemu portretu pred več kot tridesetimi leti. Skladbo so krstno izvedli v Berlinu leta 1970, leta 1971 pa na Svetovnih glasbenih dnevih v Londonu. Tedaj je slovenska glasba imela malo avantgardistov, pravzaprav le še Vinka Globokarja, za Božidarja Kantušerja bo treba še odkriti, kaj vse je napisal (in rokopise zapustil Ameriki, Stibilj Nemčiji, Globokar pa Švici, le Ramovševi se zdi, kot da se izgubljajo po Ljubljani).

Franci Krevh, Matej Zupan, Matjaž Porovne in Maksim Bogdanov v Indijanskem poletju

Stibilj je sovražil melodijo, tradicijo, klasiko, konvencijo, znano, preizkušeno, že slišano in videno. Skratka vse, razen tistega novega, kar je odkrival in pisal sam, ne glede na slovenski prostor. V njem je bil brezčasen in malo obstojen, kar se kaže v prebledem imenu ali s premajhno težo in prepoznavnostjo v javnosti.

Med soustanovitelji in pobudniki Slovenskih glasbenih dnevov je bil pianist Leon Engelman

Zoom je skladba, v kateri se Stibiljeve skladateljske invencije sproščajo in hkrati realizirajo kot vizija nekega modernega in hkrati sočasnega občutenja sveta; so glasba trenutka, ki ga živi v svoji lapidarni in hkrati aktivni drži. Zoom za izvajalca ni težka kompozicija, kar vendarle kaže na to, da se je skladatelj bolj izogibal t.i. virtuoznosti, iz česar bi se seveda dalo marsikaj sklepati.

Barbara Kresnik

Uroš Rojko je v koncertnem programu prispeval kompozicijo Vtkan v valove za šest tolkalcev. Skladba, ki zveni zelo sveže, je v resnici nastala po naročilu Tolkalnega ansambla iz Strasbourga že pred dvajsetimi leti (1998) in so jo prvič izvedli naslednje leto v Parizu. Rojko jo opredeljuje kot izkušnjo osvobajajočega stika z naravo v današnjih kompleksnih organizacijskih strukturah civilizacije. Delo je imelo vizijo mojstrov izvedbe in se ta ambicioznost avtorja opazi. Kolikšna je razlika v obeh izvedbah, kaj je lahko dala novega slovenska morda ve le Rojko sam, vsekakor skladba ni lahka; vse je natančno, detajlno, mrgoli drobnih zvočnih momentov, ki so bili aktualni v onem času ali še poprej (uporaba vode), a se je videlo, da so glasbeniki delo skupaj z dirigentom Stevenom Loyem, za katerega je Krevh v omenjenem pogovoru rekel, da ima to glasbo rad, jo razume, natančno študira in izvaja, temeljito naštudirali.

Franci Krevh

Primož Ramovš je bil prav tako avantgardist, a je nanj bolj vplival obisk Varšavske jeseni leta 1960, ko se je navdušil nad poljsko avantgardo. No, če bi bil Ramovš Poljak, bi bil že zdavnaj svetovno znan, tako pa je zgolj slovenski skladatelj, na katerega rada pozablja celo bleda mati domovina.

Matevž Bajde

Ramovš je napisal Simpozij za pet tolkalcev in na rokopis napisal datum 19. 12. 1974. To je ena prvih slovenskih kompozicij za tolkalni ansambel, čeprav s še bolj “tradicionalnim” izborom tolkal, kot je to v razvoju samega SToP razvidno danes. Po pričevanju naj bi Ramovš delo napisal za tolkalce prof. Bračka na ljubljanski srednji glasbeni šoli, oni pa so ga najverjetneje izvedli leta 1975. Pravzaprav smo na koncertu videli in spoznali troedinost učlovečenja skladateljske svobode: Ramovš, Stibilj, Rojko.

Tomaž Lojen

Pri treh skladbah Milana Stibilja v drugem delu koncerta se je nekako stopnjeval njegov rahlo cinični profil, ki se je z izborom poezije belgijskega pesnika Henrija Michauxa, še posebej pesmi Skobec (v prevodu Primoža Viteza) v interpretaciji igralca Jureta Ivanušiča, dotaknil tako avtoironije lirskega subjekta (šest tisoč rezil besed imaš v ustih, jaz sem veter v vetru, jaz sem zaplodil bogove) kot njegovih psihoanalitičnih momentov ( po mojem navodilu sin očetu trga moda) – skladba Epervier de ta faiblesse, domine za recitatorja in pet tolkalcev.

Marina Golja

Mondo za klarinet, violino, kontrabas in dva tolkalca se je tu zdela še najbolj “klasična”, medtem ko je v Indijanskem poletju za flavto, violino, klavir, kontrabas in tolkala Stibilj bolj podlegel ljubljanski jesenski klimi zgodnje ali jutranje megle, medtem ko je sam mislil, da se še greje v septembrskem “indijanskem poletju”, ki, kot veste, ga imamo vsi radi, še posebej, če se odpravljamo na trgatev.

Tu kot da je Stibilj popustil v svoji avantgardistični drži in napetosti.

Jure Ivanušič

Niso pa popustili izvajalci koncerta, člani Slovenskega tolkalnega projekta Barbara Kresnik, Marina Golja, Matevž Bajde, Franci Krevh, Tomaž Lojen in Davor Plamberger. Prav tako ne člani Ansambla MD 7, iz katerega so bili na odru flavtist Matej Zupan in klarinetist Jože Kotar, kot gostje pa violinist Matjaž Porovne, kontrabasist Maksim Bogdanov in pianist Klemen Golner. Vsi pa so imeli srečo z dirigentom Stevenom Loyem, ki pa, na srečo, ni slovenski glasbenik. Ali pa vseeno je.

Steven Loy

Marijan Zlobec