Vloga nacionalnih opernih gledališč na Dunaju, v Sankt Peterburgu in Bratislavi

Osrednja tema mednarodnega muzikološkega simpozija Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju: ob 100. obletnici odprtja opere Narodnega gledališča v Ljubljani se je iz splošne problematike nekako razcepila na parcialne, nacionalne ali mestne prikaze. Pri tem pa ni ostala neopažena odsotnost napovedane pozdravne besede direktorja SNG Opere in baleta Ljubljana Petra Sotoška Štularja. Direktor je namreč pred dnevi odstopil in se umaknil v bolniško nego, s tem pa zadal ministru Antonu Peršaku, pa tudi ansamblu, še dodatne težave vodenja tega najdražjega slovenskega kulturnega javnega zavoda.

Krones 3 IMG_7105

Dr. Hartmut Krones, vse fotografije Marijan Zlobec

Hartmut Krones z Univerze za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju je predaval o Dunajski ljudski operi v vlogi “marodnega prizorišča”.

Leta 1897, proti koncu tako imenovanega obdobja »Ringstraßenzeit«, je bilo ustanovljeno Društvo za cesarjevo jubilejno mestno gledališče (KaiserjubiläumsStadttheater-Verein).
Njegova naloga je bila ustanovitev gledališča za uprizarjanje nemških predstav v Währingu ob prihajajoči 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa I v letu 1898. Le 10 mesecev pozneje je bilo leta 1898 ustanovljeno Cesarjevo jubilejno mestno gledališče
(Kaiser-Jubiläums-Stadttheater) kot zaveden »nemški« oder, ki pa je že leta 1903 zaradi stečaja prenehalo delovati. Od jeseni leta 1903 so pod novim vodstvom uprizarjali tudi ljudsko veseloigro s petjem in plesom, v sezoni 1904/05 pa se je hiša dokončno preimenovala v
Ljudsko opero. Nova organizacija je bila najprej nadvse uspešna in je kmalu začela izvajati tudi »veliko«, vendar še vedno pogosto nacionalno obarvano opero, dokler ni zaradi povojne inflacije zašla v finančne težave, tako da so jo julija leta 1928 zaprli.

Krones 4 IMG_7119

Dr. Jernej Weiss in dr. Hartmut Krones

Režiser Otto Preminger, ki je pozneje zaslovel v Hollywoodu, je jeseni 1929 poskrbel za ponoven vzpon, vendar je gledališče, potem ko je nacistična Nemčija okupirala Avstrijo in so odpuščali vse nezaželene (predvsem židovske) delavce, prešlo pod okrilje mesta Dunaj in med drugim služilo kot prizorišče nacionalsocialistične organizacije »Kraft durch Freude« (Moč skozi veselje). V zadnjih letih druge svetovne vojne, ko so bila vsa gledališča zaprta, je hiša delovala kot kino, po vojni pa je bila najprej nadomestni prostor za uničeno dunajsko Državno opero, dokler ni v sezoni 1946/47 spet
postala samostojna. Vsekakor je bila več let (pod skupnim vodstvom) tudi neke vrste podružnica dunajske Državne opere. Ko je leta 1998 dokončno postala neodvisna, je Ljudska opera poudarila pripadnost Dunaju in zelo pronicljivo gojila opereto ter s tem spet pokazala svojo posebno domačo, morda celo »nacionalno« (trenutno vsekakor avstrijsko) usmerjenost.

Zvara IMG_7132

Dr. Vladimir Zvara

Vladimir Zvara z Univerze Comenius v Bratislavi je govoril o Iskanju smisla v operi: ponovni pregled zgodovine Slovaškega narodnega gledališča.

Naslov avtorjevega predavanja se zgleduje po objavi Zápas o podobu a zmysel SND [Boj za ustanovitev in smisel Slovaškega narodnega gledališča] (ur. Ladislav Lajcha). Raison d’être gledališča, njegov obstoj kot izraz jasno opredeljenega javnega interesa, je pojem, ki se je postopoma uveljavljal skozi zgodovino gledališča. Na razvoj Opere Slovaškega narodnega gledališča in njenega občinstva sta vplivali dve obdobji totalitarnih režimov: leta Prve slovaške republike in obdobje petdesetih let prejšnjega stoletja. Vpliv politike in ideologije na opero pa se večinoma ni kazal v obliki cenzure in prepovedi.

Zvara 1 IMG_7143

Bratislavska opera

Repertoarji in sprejemanje opere po letu 1948 razkrivajo ostanke stereotipov malomeščanskega pojmovanja opere, kar kaže na izrazito apolitičnost te umetniške oblike. Namen sociološke raziskave, ki jo je v letih 1968 in 1969 opravil Michal Hruškovic, je bil ugotoviti vzroke za slabo obiskanost Opere Slovaškega narodnega gledališča (v šestdesetih letih). Še vedno velja za izjemno raziskavo družbene strukture obiskovalcev opere in specifičnega položaja opere v Bratislavi, mestu, v katerem je družbena funkcija kulture »mešanica« stereotipov podedovane malomeščanske kulture in elementov novejših ideologij, natančneje nacionalistične ideologije.

Zvara 2 IMG_7144

Oskar Nedbal

Zvara je med velikimi opernimi skladatelji na Slovaškem posebej omenil Eugena Suchona in Jana Cikkerja, med direktorji Oskarja Nedbala, ki je v Zagrebu storil samomor, med inovativnimi režiserji pa Viktorja Šulca in Josefa Tröstera. Po drugi svetovni vojni v Bratislavi nasploh ni bilo premalo občinstva, razen krize šestdesetih let. Za polnitev dvoran je poskrbel sistem sindikalnih delavskih vstopnic (podobno kot pri nas), ko so podjetja preko sindikalnih organizacij kupovala veliko število vstopnic, potem so jih brezplačno razdeljevali delavcem, ki pa večkrat v opero niso odšli.

Zvera 3 IMG_7146

Nemci pred bratislavsko opero 14. marca 1941

Anketa o obisku opere je pokazala, da se je obiskovalcem opere zdela brez prepoznavnega obraza. Z odpiranjem mej se je hitro pokazalo, da so nekateri najvidnejši in hkrati najboljši pevci in pevke slovaške nacionalnosti odšli v tujino, kjer so dosegli mednarodno uveljavitev in celo svetovno slavo, kot sopranistka Edita Gruberova, tenorist Peter Dvorsky ali sopranistka Lucia Popp.

Gurevič IMG_7152

Dr. Vladimir Gurevič

Vladimir Gurevič z Ruske državne pedagoške univerze A. Herzen v Sankt Peterburgu je svojemu prispevku dal naslov  Med preteklostjo in sedanjostjo. Marijino gledališče – 21. stoletje.

Marijino gledališče deluje letos že svojo 235. sezono. V Evropi se le redka gledališča lahko ponašajo s tako dolgim obstojem. Gledališče je v tem času uprizorilo številne operne in baletne predstave – dejansko celoten klasični repertoar. Preživelo je različna zgodovinska obdobja, kar trikrat je zamenjalo naziv ali ime; bilo je Teater Kirov,  toda še vedno je v središču splošnih razvojnih smernic ruske umetnosti.

Gurevič 1 IMG_7163

Nova opera v Sankt Peterburgu

V 21. stoletju je gledališče pridobilo tudi nove vloge. V razmerah lastniške družbene ureditve današnje Rusije s personifikacijo družabnega življenja se pri dejavnostih Marijinega gledališča križajo umetniške izrazne oblike in kulturno-politične paradigme. Ravnatelj in glavni dirigent gledališča Valerij Gergijev je dobil posebno možnost neomejene razširitve repertoarja in njegovih slogovnih inkarnacij, kar ne bi bilo mogoče brez precedenčne
odločitve zasebno-javnega financiranja.

Gergijev img_9186

Valerij Gergijev je lani prijel visoko slovensko državno odlikovanje

Omeniti je treba še dejstvo, da gledališče zaposluje štiri tisoč ljudi. V treh ločenih stavbah sta dvorani za operne in baletne predstave, tretja pa je koncertna dvorana, poleg tega so še številne manjše dvorane za koncerte komorne glasbe. H gledališču spadajo še koncertne dvorane v Vladivostoku in Vladikavkazu ter koncertna dvorana na obrobju Sankt Peterburga. Prostih dnevov brez koncertov ali predstav ni.

Po plačilu dajatev gledališče prednjači v mestu, kjer je veliko največjih tovarn, ki proizvajajo številne izdelke za civilni in vojaški namen. Te razmere omogočajo, da gledališče v repertoar vključi kar največje število predstav. Trenutno jih je okrog sto: 70 opernih in 30 baletnih. Po pripadajočem osebju je na svetu brez primere.
Denimo število članov orkestra. V skupini prvih violin je 21 notnih stojal (ali 42 glasbenikov), v skupini drugih violin 18 (36), 16 viol (32), 16 čelov (32), 16 kontrabasov (32), 21 flavt, 20 oboj, 20 klarinetov, 16 fagotov itn. Država zagotavlja del proračuna, denar za plače in deloma financira nove produkcije. Znesek se vrti okrog štiri milijarde rubljev ali 57 milijonov evrov. Preostala sredstva gledališče črpa iz svoje blagajne. Gledališče je privlačno tudi za pokrovitelje, med drugim ga podpirajo ruska in tuja podjetja. Kljub izrednim telesnim in duševnim obremenitvam sodelavcev Marijinega gledališča je Valerij Gergijev v 30 letih delovanja na čelu gledališča dosegel zelo visoko raven vodenja ter vsekakor visoko glasbeno (strokovno) raven v večini predstav. To seveda ne pomeni, da v gledališču vse poteka brez težav. Težave so prisotne in poročilo je pretežno namenjeno analizi premagovanja teh težav.

Gurevič IMG_7180

Dr. Vladimir Gurevič

Gurevič je omenil in razčlenil štirikratno zasedbo orkestra, pri čemer sta nekako prva in druga bolj elitni, tretja je namenjena izvajanju baletnih predstav, četrta pa je mladinski orkester. Podobno je zelo velik operni zbor (156 člano), imajo pa še otroški zbor. Velik je solistični ansambel, naprimer 31 sopranist, 21 mezzosopranistk, 26 tenoristov, 24 basistov… A ob njih imajo odprta vrata za ruske pevce in pevke, ki večinoma gostujejo in nastopajo na tujih odrih, kot Ana Netrebko, Olga Borodina… Gurevič je omenil pomanjkanje režiserjev za tako veliko operno produkcijo, prav tako pomanjkanje koreografov. Glede repertoarja pa je omenil, da Gergijev naroča nastajanje novih opernih in baletnih del.

Ni pa bila neopazna ugotovitev, da v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu ni demokracije.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.