Aleš Gabrič o Slovencih in njihovem hitrem kulturnem napredovanju

Na mednarodnem muzikološkem simpoziju v okviru 33. Slovenskih glasbenih dnevov je prvič nastopil novi predsednik Slovenske matice, zgodovinar, profesor,  dr. Aleš Gabrič. Svojemu odmevnemu referatu je dal naslov Ustanovitev Opere Narodnega gledališča v Ljubljani v sklopu izgradnje osrednjih narodnih kulturnih ustanov s podnaslovom Slovenci kot vzgled hitrega kulturnega razvoja. Čeprav Gabrič ni glasbeni zgodovinar, kaj šele muzikolog, se je, za razliko od nekaterih slovenskih strokovnjakov na istem simpoziju, izkazal za pedantnega proučevalca kulturnih in glasbenih razmer na Slovenskem.

Gabrič IMG_7904

Dr. Aleš Gabrič, fotografije Marijan Zlobec

Ob koncu 19. stoletja je na univerzi v Gradcu (Graz) predaval sociologijo Ludwik Gumplowicz, ki je s svojimi deli pustil sled tudi v širšem evropskem prostoru. Ker je bil judovskega rodu in je izhajal iz Krakova, kulturnega središča Poljske, ki je bila po vojnah ob koncu 18. stoletja razkosana med sosednje večje države, je velik del svojega raziskovalnega dela namenil tudi vprašanjem manjših narodov na prepihu zgodovine in močnejših sosedov. Leta 1896 je v pariški Revue internationale de sociologie objavil prispevek o Slovencih s preprostim naslovom La question Slovène. Slovence je poskušal predstaviti izobraženskim slojem zahodne Evrope, ki o tem narodu do tedaj skorajda še niso slišali. S proučevanjem Slovencev je relativiziral v znanstvenem diskurzu 19. stoletja močno prisotne razlike v ocenjevanju zgodovinskih in nezgodovinskih narodov, saj je poudarjal, da Slovenci v zgodovini še niso imeli svoje države, da pa jih povezuje močna sila, ki izhaja iz njihove jezikovne in kulturne specifičnosti. Njuni močnejši sosedi, Nemci in Italijani, zato Slovencev verjetno ne bodo mogli asimilirati, je ocenjeval Gumplowitz, saj so Slovenci že prehodili pot od plemena do narodnosti. (Janez Cvirn – Ludwik Gumplowitz in slovensko vprašanje, Celjski zbornik, 1993) 

Gumplowitz Гумплович

Ludwik Gumplowitz, foto Wikipedija

Ocene graškega sociologa so med tistimi južnimi Slovani, ki so jih poznali, naletele na odličen odziv. Hvaležni so mu bili za to, kar je storil za seznanjanje z njihovimi težavami v kulturno razvitem svetu, h kateremu je začel prištevati tudi nekatere manjše narode. Toda za razliko od Hrvatov ali Bolgarov, ki so skozi zgodovino že imeli svoje države, je kot posebnost izpostavljal Slovence, ki se tej »pomanjkljivosti« navkljub niso odrekli lastnemu kulturnemu razvoju. Zato so v ljubljanski reviji Slovan leta 1906 z veseljem povzeli ta Gumplowitzev poudarek in zapisali njegove besede: »Pravijo, da se dandanes otroci že rode bolj inteligentni; zdi se nam pa, da se godi isto z mladimi kulturnimi narodi. Ne rabijo več stoletij, da se dvignejo na višino starejših kulturnih narodov: danes se to zgodi neverjetno hitro. Za vzgled takšnega hitrega kulturnega razvoja bi lahko navedli tudi Slovence.« (Janez Cvirn, Od Zedinjene Slovenije do združene Slovenije)

Gabrič 6 IMG_7914

Politična kronika

Kaj je bilo tisto, kar je tako navdušilo znanega graškega sociologa, da je Slovence izpostavljal kot primer »nezgodovinskega« naroda, ki po kulturni razvitosti že dohiteva narode z dolgo državno tradicijo? Pri tem vsekakor ni mislil na tiste kulturne ustanove ali društva, ki so v Ljubljani, Trstu, Mariboru, Gorici, Celju ali drugih mestih obstajala že dolga desetletja, a so delovala v nemškem ali italijanskem jeziku. Pogled se mu je ustavil na društvih in ustanovah, ki so jih Slovenci ustanavljali od ustavne dobe v šestdesetih letih 19. stoletja dalje. Nekatere med njimi so si že ob rojstvu društva začrtale delovanje v smeri ustanovitve poklicnih kulturnih ustanov osrednjega narodnega pomena. Njihov cilj je bil doseči to, kar so veliki narodi že imeli. 

Aleš Gabrič je nato orisal nastanek in razvoj ter povezal delovanje Slovenske matice (1864), Dramatičnega društva (1866), Glasbene matice (1872), odprtje Deželnega gledališča (1892), pa vse do prve želje po ustanovitvi slovenske univerze ter rednem državnem financiranju slovenskih kulturnih ustanov.

Gabrič 7 IMG_7913

Razglasitev nove države Kraljevine SHS

Želja po slovenski univerzi pa je (ponovno) vzcvetela ob koncu 19. stoletja in v naslednjih letih je bil v Ljubljani ustanovljen vseučiliški sklad, v katerega so se stekala sredstva za bodočo slovensko univerzo v Ljubljani. In to v času, ko Slovenci nismo imeli še niti ene državno podprte popolne osemletne gimnazije. Prva popolnoma slovenskem gimnazija je namreč začela delovati (šele) leta 1905 kot zasebna škofijska gimnazija v Šentvidu nad Ljubljano. Na državnih gimnazijah pa je bila tudi na ozemljih z veliko večino slovenskega življa slovenščina še vedno podrejena nemščini.

V letih pred začetkom vojne je začela iz deželnega proračuna črtati postavke za kulturne ustanove, ki naj bi jih upravljali njihovi politični nasprotniki iz liberalnega tabora. Na ta način je klerikalna stranka pripomogla k zaustavitvi delovanja tako slovenskega gledališča kot prve Slovenske filharmonije, ki jo je leta 1908 ustanovila Glasbena matica.

Gabrič 3 IMG_7907

Politični in kulturni preobrat

Podoba srednje in vzhodne Evrope se je po 1. svetovni vojni temeljito spremenila. Med tistimi narodi, ki so ob razpadanju Avstro-Ogrske proglasili samostojnost, so bili tudi Slovenci, ki so skupaj z drugimi južnimi Slovani nekdanje monarhije 29. oktobra 1918 razglasili Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu. Za slovenski del države je bil 31. oktobra 1918 imenovana Narodna vlada za Slovenijo v Ljubljani, v njej pa je bilo tudi poverjeništvo za uk in bogočastje. Takšnega organa prejšnja deželna oblast za Kranjsko (Ljubljana je bila središče te dežele) ni imela. Slovenska oblast je prevzela pristojnosti, ki so bile prej pridržane vladi na Dunaju. Do združitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo, 1. decembra 1918, je Narodna vlada za Slovenijo vladala precej samostojno, nato pa je začela ob postopni centralizaciji Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev postopno izgubljati pristojnosti. Poverjeništvo za uk in bogočastje Narodne vlade za Slovenijo (po združitvi v Kraljevino SHS Deželne vlade za Slovenijo) je prevzelo pristojnosti, ki jih je pred tem imelo istovrstno ministrstvo na Dunaju, na šolskem in kulturnem področju. Poverjenik za uk in bogočastje je postal Karel Verstovšek in v času njegovega vodenja tega organa od oktobra 1918 do novembra 1921 sta bila temeljito spremenjena šolsko in kulturno področje na Slovenskem.

Gabrič 2 IMG_7902

Dr. Aleš Gabrič

Izpeljana je bila hitra slovenizacija srednjih šol in nemščina je v kratkem času ostala le še učni predmet. Druga pomembna novost v šolskih prostorih je bilo ukinjanje omejitev za šolanje deklet. Tretja novost v šolskem sistemu je bila izpolnitev dolgoletnih želja Slovencev po pridobitvi ene od temeljnih znanstvenih ustanov, univerze. Že novembra 1918 je bila ustanovljena vseučiliška komisija, ki je ob podpori Narodne vlade za Slovenijo in poverjeništva za uk in bogočastje vodila priprave na ustanovitev univerze v Ljubljani.  

Želja slovenskih gledaliških ustvarjalcev je bila, da bi tako kot za gledališči v Beogradu in Zagrebu država prevzela skrb tudi za ljubljansko gledališče. Na simbolni ravni bi to pomenilo priznanje, da gre za kulturno ustanovo osrednjega državnega značaja, enakovredno sorodnim ustanovam večjih narodov. 

Gabrič 4 IMG_7919

Nemško gledališče je postalo slovenska Drama

V Ljubljani in Mariboru sta pred vojno delovali dve gledališči, slovensko in nemško. Po mnenju Slovencev naj nemškega ne bi rabili več, saj se je velik del nemško govoreče elite po zarisu novih državnih meja preselil na sever v Avstrijo. V stavbi slovenskega gledališča je tako ostala opera, v nekdanje nemško gledališče pa se je vselil dramski ansambel.

Kaj je ta sprememba pomenila na simbolni ravni, so slovenski gledališčniki pokazali s tem, da so za prvo predstavo v nekdanjem nemškem gledališču izbrali in februarja 1919 premierno odigrali dramo Tugomer Josipa Jurčiča. V času Avstrije je bilo njeno uprizarjanje v Ljubljani prepovedano. Leta 1919 pa je predstava dočakal veliko ponovitev in vselej naletela na glasno odobravanje slovenske publike. Igra prikazuje usodo polabskih Slovanov v 10. stoletju, ko so jih zavojevali sosednji Germani. V aktualnih razmerah pa naj bi pokazala, da tisočletje kasneje v spopadu med Slovani in Germani na slovenskih tleh slavijo Slovenci. 

Prav tako ni bil naključen izbor prve povojne operne predstave, Prodane neveste Bedřicha Smetane, saj naj bi ta času primerno simbolizirala novo slovansko stvarnost. Časopis Slovenski narod je 4. decembra 1918, dan po prvi operni predstavi po vojni, zapisal, da je z uprizoritvijo Prodane neveste »slovenska gledališka operna umetnost slavila svoje vstajenje«. .

Sezona 1918/1919 slovenskega gledališča vsaj v organizacijskem smislu še ni prinesla zaželenih premikov in podržavljenje še ni bilo na vidiku. Večjo možnost za uresničenje so imeli tisti načrti, ki so bili že bolj podrobno izdelani in so v veliki meri temeljili na lasnih močeh. Prvi korak k izpopolnitvi glasbene ponudbe na Slovenskem je bila tako ustanovitev konservatorija pri Glasbeni matici v Ljubljani, saj so bile ideje zanj stare že dobro desetletje. Pobudo za realizacijo načrta je po vojni obudil Matej Hubad, ravnatelj glasbene šole Glasbene matice. 

Državna uredba o konservatorijih, ki je začrtala pogoje za podržavljenje tovrstnih ustanov, je bila potrjena januarja 1921. Postopoma je država prevzemala vse večji delež financiranja ljubljanskega konservatorija, leta 1926 pa je bil preimenovan v Državni konservatorij in prešel na neposredno financiranje iz državnega proračuna.

Gabrič 1 IMG_7905

Dr. Aleš Gabrič

Da bi pospešili reševanje kulturnopolitičnih vprašanj, je bila pri poverjeništvu za uk in bogočastje v Ljubljani 7. novembra 1919 ustanovljena gledališka komisija. V gledališko komisijo so bili imenovani dramaturg Pavel Go1ia, ravnatelj Glasbene Matice Matej Hubad in skladatelji Fran Kimovec, Gojmir Krek in Anton Lajovic.

Kritik opernih prireditev v prvih sezonah Marij Kogoj je pri pisanju ocen razmišljal tudi o tem, kaj bi lahko operi doprineslo njeno podržavljenja. V oceni prve polovice sezone 1919/20 je uvodoma zapisal, da so bile slabosti iz prejšnje sezone 1918/19, ki je bila »pač po dolgem molku zopet prva in da morda zato nosi na sebi znake nedoletnosti«, še opravičljive, ni pa nikakršnega vzroka, da bi tudi druga sezona bolehala za istimi pomanjkljivostmi.   

Ljubljansko gledališče je bilo podržavljeno 5. avgusta 1920, pred sezono 1920–21, za prvega upravnika državnega Narodnega gledališča v Ljubljani pa je bil imenovan jezikoslovec in prevajalec Friderik Juvančič. 

Gabrič 5 IMG_7918

Poverjenik za uk in bogočastje Karel Verstovšek

Podržavljenje gledališča so z največjim zadovoljstvom sprejeli gledališki delavci, ki poslej niso bili več odvisni od nezanesljivih in hitro spreminjajočih se pogojev delovanja, kot so jih bili vajeni dotlej. Ponosno so poudarili, da naj bi, medtem ko so v Berlinu in Dunaju zaprli znani gledališki hiši, začelo v Ljubljani gledališko življenje cveteti. V primerjavi z Beogradom in Zagrebom naj bi bila prednost Ljubljane v tem, da ima gledališče dve hiši in da lahko isti večer pripravi dramsko in operno prireditev. 

Ob koncu sezone je vodstvo gledališča z veseljem ugotavljalo, da je bila prva sezona nove razvojne dobe osrednjega slovenskega gledališča neprimerno bogatejša od prejšnjih sezon.

Čeprav je šlo pri ustanovitvi univerze in podržavljenju konservatorija in gledališča za ustanovi Kraljevine SHS oz. »jugoslovanski« ustanovi, so jih Slovenci vedno dojemali kot slovenske in so tudi delovale v slovenskem jeziku. 

Gabrič 5IMG_7923

Po 1. svetovni vojni je bilo ustanovljenih še veliko znanstvenih in kulturnih društev, ki so bila prav tako svojevrsten pokazatelj, da je slovenski kulturni razvoj dobil z vstopom Slovencev v južnoslovansko državo nov zagon. 

Ustanovitev Opere Narodnega gledališča v Ljubljani, ki je dobila lastno gledališko hišo, je bila torej del začetnega procesa ustanavljanja osrednjih slovenskih nacionalnih kulturnih ustanov. Pomen tovrstnih ustanovitev ni bil zgolj v kulturnem ali znanstvenem poslanstvu njihovega dela. Enako pomembno ali za nekatere sodobnike še bolj pomembno je bilo, da je proces oblikovanja teh ustanov pomenil pomemben korak k narodni emancipaciji Slovencev v krogu kulturno razvitih narodov. (Odlomki iz govorjenega referata).

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.