Kocbek je marca 1942 strahovito napadel škofa Rožmana

Edvard Kocbek je silovito reagiral na obe justifikaciji sredi marca 1942: Frančka Župca in Jaroslava Kiklja. V svojih dveh spisih je napadel tako civilno klerikalno oblast kot samega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, in to še predno se je na škofa spravila komunistična partija, ki je v Slovenskem poročevalcu kot Izvršni odbor OF 28. aprila 1942 na škofove nastope reagirala z odprtim pismom.

Ljubljana IMG_2981

Medvojna Ljubljana je bila na hudi preizkušnji

Levi in desni zgodovinarji bi se veliko bolj in seveda bolj natančno ter s tem vzročno-posledično morali ukvarjati z obdobjem pred samim začetkom vojne 1. septembra 1939, za nas pa seveda fašistično in nacistično okupacijo. Dve skrivnosti ali problema sta v bistvu največja; kako je možno, da je Cerkev, ki se je zavedala nevarnosti brezbožnega komunizma in s tem v zvezi šolala mlado generacijo v utrjevanju vere na vse možne načine, na koncu izgubila, in kako, da je peščica komunistov na koncu zmagala na vseh frontah. Odgovor daje Edvard Kocbek sam. Še več, odgovor je že leta 1942, in to kar v dnevniku Slovenec, dal katoliški intelektualec, kulturni urednik Slovenca in sodelavec Doma in sveta, kasnejši begunec v Argentini Tine Debeljak. Sredi okupirane Ljubljane je namreč zapisal, da ima vsak narod pravico do lastne države. To seveda ni napisal manifestativno, ampak je izraženo v recenziji prevoda neke knjige iz poljščine. Kocbek je prav tako zagovarjal načelo nacionalne svobode in slovenske države, čeprav ne tako stoodstotno jasno. Mu je pa bilo jasno, da nam “zgodovina narodov priča, da je sodelovanje z okupatorjem najusodnejši korak podjarmljenega naroda.” (Velikonočna poslanica katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942, ZD 10/1 str. 91).

Kikelj 2 IMG_2992

Poročilo o zadnjem slovesu od akademika Jaroslava Kiklja v Slovencu 24. marca 1942

Slovenska Cerkev na čelu s škofom Rožmanom tega ni dojela, ni želela dojeti in je ravnala tako, kot da je vera nekaj sicer zelo konkretnega, hkrati pa od naroda, tu seveda slovenskega, organsko ločena. Lok okupacije, odpora, bratomorne vojne…je pokazal, da so ljudje samoobrambno veliko bolj odločno reagirali kot ideološko obrambno.

Kakšen bi bil potek zgodovinskega dogajanja, če bi škof Rožman drugače reagiral na vse poslanice Osvobodilne fronte že v letu 1942 (vsaj štiri zelo jasne), če bi se udeležil predlaganega pogovora s predstavniki OF zunaj Ljubljane, če bi sprejel ponudbo Borisa Kidriča, ki je vse nasprotnike OF v posebni poslanici malo pred kapitulacijo Italije rotil, naj se pridružijo odporu, ker bo po padcu Italije nemški okupator še vedno tu in bo nujen skupni boj vsega slovenskega naroda za osvoboditev… je seveda odrto vprašanje. Cerkev ni dojela, da z molitvijo okupatorja ne moreš premagati, prav tako pa ne prevzgojiti brezbožnih komunistov, čeprav že v prvi številki novega tednika Mi mladi borci preberem, da bi v Španiji, ko bi bila imela Katoliško akcijo, “danes zapeljani požigalci in morilci bili Kristusovi borci”. (18. september 1936).

Rožman IMG_2977

Del Kocbekove Velikonočne poslanice slovenskih katoličanov v Osvobodilni fronti,  objavljen v Slovenskem poročevalcu 31. marca 1942

Vsekakor žrtev ne bi bilo toliko, kot jih je bilo in bi Cerkev dobila močnejši in boljši družbeni položaj, za kar si je v Vatikanu julija in avgusta 1944 kot Titov odposlanec za srečanje s papežem prizadeval ravno Edvard Kocbek kot avtor v zgodovinopisju domala prezrtega Memoranduma. Dr. Andrej Inkret o tej Kocbekovi misiji piše v svoji  knjigi o Kocbeku na komaj dveh straneh, čeprav je ravno Kocbekov rokopis prve verzije, ki jo je moral še pred izročitvijo papežu poslati Titu in Kardelju na Vis v revizijo, pokazal pot, ki bi bila za Cerkev in njen položaj v novi Jugoslaviji bistveno boljša, ne glede na določene Titove popravke, ki so bili v Kocbekov Memorandum vnešeni, prevedeni in vročeni Svetemu sedežu, medtem ko papež Pij XII. Kocbeka ni želel sprejeti, saj ni predstavljal kraljevine Jugoslavije, niti v London pobegle vlade, ampak le člana odporniškega gibanju, takrat že NKOJ – Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije, ki bo sicer zmagalo.

kikelj003

Jaroslav Kikelj leta 1942

Prav tako zgodovinska ironija je, da se je slovenski katoliški svet vsaj že od leta 1936 organizirano pripravljal na spopad s komunisti, o čemer govori neverjetno veliko število različnih revialnih objav, knjig, odprtih pisem, enciklik, organizacij…, ki so se med sabo celo borile za prevlado ali oblast (Tomec, Ehrlich), ko KPS še ni bilo in je bila KPJ v povezavi s slovenskimi komunisti povsem nebogljena, hkrati pa so, vsaj nekateri že poznali Stalinov politični teror, ki so ga z molkom prikrivali. redki zavračali. Na Hrvaškem književnik Miroslav Krleža, ki se je sicer komunistom sprva pridružil, s Titom spoznal že leta 1920, a se kasneje komunistom ni želel pridružiti in ni odšel v partizane, čeprav ga je Tito še kako vabil. Krleža je ostal v Zagrebu, imel je Srbkinjo za ženo in se je bal, da jo bodo ustaši ubili, če bi odšel v partizane. Tito je kasneje to Krleževo razlago sprejel.

kikelj001

Jaroslav Kikelj s strelnimi ranami na obrazu leži na parah v kapelici na Plečnikovih Žalah

V knjigi Jaroslav Kikelj Pričevalec vere in veselja je nekaj podrobnosti, ki jih še moramo osvetliti. Kikelj je bil umorjen 18. marca, pogreb pa je bil šele 22. marca. Več dni je ležal na mrtvaškem odru. Študentje so se menjavali pri odru na častni straži. “Jaroslavovo obličje je bilo lepo in spokojno, čeprav je dobil več krogel prav v obraz. Strelne rane so se močno videle, vendar miline obličja niso zmanjšale. Venci in cvetje, ki so to obličje obdajali, so ga delali še lepšega…Da bi bil pogreb kar najbolj veličasten, da bi ohrabril nasprotnike KPS in njene OF ter zmanjšal njun vpliv, je vodstvo mladčevske organizacije razdelilo starejše mladce v delegacije in določilo, koga naj obiščejo in mu razložijo vzrok, zakaj je bil Jaroslav umorjen, ter jih povabijo na pogreb s prošnjo, naj vsak od njih povabi na pogreb še koga.” (str. 173).

sbi125569_Adlesic_Juro

Juro Adlešič je bil imenovan za župana Ljubljane leta 1935

Delegacija je obiskala tudi ljubljanskega župana dr. Jurota Adlešiča, ki se je Kikljevega pogreba udeležil, a je kmalu zatem kot župan odstopil. Adlešič je 11. aprila 1941 ob prihodu italijanske vojske v Ljubljano v skladu z vojnim pravom na Viču okupatorju izročil mestne ključe. Čez dobro leto je prosil za razrešitev in 2. junija 1942 je bil mestni svet pod njegovim predsedstvom razpuščen. Jeseni 1942 se je umaknil v Merano v Italiji. Leta 1949 se je odselil v ZDA, kjer je živel v državi Kansas in kot fizični delavec delal na posestvu rojakinje iz Bele krajine. Nekaj let pred smrtjo se je vrnil v domovino in umrl v rojstnih Adlešičih leta 1968.

“Kakor je bil pogreb Župca krasen, pa je bil Kikljev pogreb prava manifestacija katolištva in slovenstva. Sodijo, da je bilo pri pogrebu navzočih okrog 5000 ljudi….” (ibid. 176)

Pred samim napadom na škofa Gregorija Rožmana v  Velikonočni poslanici katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942 je Kocbek zlasti v Slovencu prebral marsikaj, kar ga je ziritiralo, da je moral reagirati. Zlasti pomembna sta škofova poslanica v nedeljo, 22. marca 1942, na dan Kikljevega pogreba, ter škofov govor na pogrebu.

Rožman 3 IMG_2989

Uvod iz govora škofa Rožmana na pogrebu, objavljen v Slovenskem domu 23. marca 1942

Slovenec je oba teksta; poslanico in govor, objavil istega dne, to je 24. marca 1942. Kocbek v bistvu napada škofov govor na pogrebu, medtem ko le omenja Rožmanovo poslanico kot njegovo pridigo v stolnici. Malo je možnosti, da Kocbek škofove poslanice v Slovencu ni prebral, če je bral in citiral škofov govor, objavljen na isti, to je tretji strani. Zanimivo da Slovenec teh aktualnih tem ni objavljal na prvi strani, ali ni smel ali pa je štel za manj pomembno, kljub dejstvu, da so se Kikljevega pogreba udeležili tudi visoki italijanski predstavniki okupatorjev oziroma italijanske fašistične oblasti, kot poroča Slovenec, med njimi šef kabineta in viceprefekt  dr. Bisia,  zaupnik vseučiliške organizacije inž. Carra in vicekvestor Ferrante… Knjiga Jaroslav Kikelj Pričevalec vere in ljubezni teh udeležencev pogreba ne omenja, kot ne vseh drugih vidnih Slovencev, razen škofa Rožmana in župana Jurota Adlešiča. Slovenec omenja še bivšega bana Marka Natlačna, rektorja Univerze v Ljubljani dr. Milka Kosa, generalnega vikarja Ignacija Nadraha, dekana Teološke fakultete dr. Alojzija Odarja, kolektivno pa člane stolnega kapitlja, profesorje univerze, celotno osebje uredništva listov Slovenec, Slovenski dom in Domoljub…

Ljubljana 1 IMG_2984

Ljubljansko Tromostovje je bilo žalostno

O podobni udeležbi konkretnih ljudi je 24. marca poročalo Jutro, a njihovih urednikov in novinarjev Slovenec kot udeležencev pogreba ne omenja. Slovenski dom je udarno na drugi strani zgoraj poročal o pogrebu že 23. marca. Slovenski dom in Slovenec sta objavila škofov govor povsem neokrnjeno, česar ni niti večkrat omenjena knjiga o Kiklju, ki je cenzurirala dva odstavka, ne da bi to skrajšavo omenila, čeprav povzema po objavi v Slovencu.

Kikelj IMG_2987

Poročilo o Kikljevem pogrebu v Slovenskem domu 23. marca 1942

Edvard Kocbek se je lotil pisanja svoje Velikonočne poslanice katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942, očitno takoj po pogrebu oziroma še nekaterih komentarjih, kot Ob škofovih besedah, 26. marca 1942 in Soglasna obsodba 29. marca 1942, oboje v Slovencu, a nepodpisanih. Kocbek je napadel samo škofa Rožmana in njegov pogrebni govor. Ni pa se dotaknil drugih govorov ali govorcev. Iz analize Kocbekovega spisa bi se dalo sklepati, da je tekst pisal še pred drugim komentarjem v Slovencu, to je pred 29. marcem. Iz objave enega dela Velikonočne poslanice slovenskih katoličanov v Osvobodilni fronti v Slovenskem poročevalcu že 31. marca bi se dalo sklepati, da je bila možnost upoštevanja omenjenega komentarja majhna, pa tudi vsebina tega komentarja se v Kocbekovem tekstu ne pokaže. Kocbekova poslanica je bila najprej napisana na pisalni stroj, nato pa objavljena v ciklostirani obliki na kar devetih straneh večjega formata od A4., v NUK je to format II. V ZD 10/1 ima poslanica osemnajst strani.

kikelj002

Govor škofa dr. Gregorija Rožmana na Kikljevem pogrebu

Kocbek sredi poslanice ugotavlja, da se je slovenska duhovščina “poslužila mladine in jo poslala v ogenj”; očita jim, da so mladeniče vede poslali v smrt.

“To so storili samo zato, da bi z njihovo smrtjo do brezumja razvili vsa čustva verske prizadetosti, da bi lahkoverne kristjane zvabili na pot verskega odpora, da bi s tem močnim in elementarnim sovraštvom lažje dosegli svoje politične cilje ter kakorkoli že uničili novo politično stavbo, ki si jo je danes zgradilo slovensko ljudstvo.. Tiste dni so jim kar zažareli obrazi od notranjega zadovoljstva nad potekom dogodkov. “Slovenska verska mučenika” sta med nepoučenimi kristjani začela vžigati. Toda niti v govorih, ki so jih imeli na grobu, niso mogli prikriti. Naravnost zahvaljevali so se Previdnosti božji za politično milost njune smrti. Pod spretno simboliko, postavljeno po vseh pravilih cerkvene retorike, je nedvomno čutiti nezadržano veselje nad tem, kar se je zgodilo. Poslušajte izraze “krščanske” hvaležnosti in sodite:”

Rožman 4 IMG_2991

Škofov govor(uvod) na Kikljevem pogrebu, objavljen v Slovencu 24. marca 1942

Kocbek najprej komentira in obsoja duhovščino, predvsem tisti njen del, ki je bila zadnja desetletja nosilka klerikalne oblasti in so jo zanimale lastne posvetne pozicije, kot dobesedno piše, zatem citira dele Rožmanovega govora in spet komentira, pri čemer najbolj napade “blagoslovljen uspeh”, ker sta padla dva mlada katoličana.

Kocbeka je najbolj razburila šestkrat ponovljena škofova dikcija “Zahvaljen bodi…” To zahvalo Bogu, da je kdo lahko umrl zanj, je Kocbek razumel, sprejel, razlagal in napadel kot največjo hinavščino in farizejstvo.

Govor ljubljanskega škofa, Slovenec, 24. marca 1942,  Besede škofa dr. Rožmana, Slovenski dom, 23, marca 1942

“Večni Bog, čigar “modrost z močjo sega od od kraja do kraja in vse koristno urejuje”, sprejmi našo molitev, ki ti jo pošiljamo od tega svežega groba.

Zahvalen bodi, Gospod, za prvega mučenca, ki si ga blagoslovil dati naši Katoliški akciji, ker si nam s tem dal poroštvo blagoslovljenega uspeha.”

Edvard Kocbek  že na tem uvodnem mestu škofovega pobrebnega govora ponori, ko pravi: ” Ali slišite ? Uspeha. Gre torej za uspeh, za blagoslovljen uspeh, in ta je po njihovo nelaj drugega od narodnega uspeha. In kako spretno so svoje veselje preložili na svojega mučenca.” Za temi svojimi besedami Kocbek nadaljuje z objavo Rožmanovega govora, a ne kot nadaljevanje, ampak preskoči kar tri odstavke. Ti so:

“Zahvaljen bodi za prelepo dušo našega Jaroslava, ki si jo z vsakdanjim angelskim kruhom ohranil v bleščeči lepoti svoje milosti med vsemi boji viharnih mladih let.

Zahvaljen bdi za vso ljubezen in radost in za svetal zgled, ki si ga izžarjal iz njegove duše med vse, katere si pripeljal v njegovo družbo.

Zahvaljen bodi, Gospod, da si njega in njegovega tovariša Frančka, ki tu zaeno počivata, priličil svojemu Sinu, našemu Odrešeniku, krivično obsojenemu, osramočenemu in še po smrti oklevetanemu. Verujemo, da dopuščaš to zaradi tega, da jima moreš nakloniti vso brezmejno blaženost, ki jo je Jezus obljubil:”Blagor vam, kadar bodo vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih.”

En stavek Kocbek citira na koncu, zato ga bom uvrstil in ponovil tam.

“Zahvalen bodi za največjo milost, ki si mu jo skazal, da si mu dal popolno vdanost v nedumljive sklepe tvoje svete volje, da je zagroženo mu smrt pričakoval z veseljem in s hrepenenjem po nebesih, kakor čaka ženin na poroko.”

Kocbek je tu še bolj oster. Ni pa neopazno, da on piše Tvoje svete volje z veliko, medtem ko imata obe objavi tvoje z malo začetnico. Kocbek tu pravi: “Novo najavljeno odkritje! Fant je bil torej opozorjen na posledice svojega ravnanja. Toda on se je raje odločil za smrt, čeprav vemo, da je od fašistov sprejel za varstvo in spremstvo osebnega detektiva.”

grazioli_nel_1942_a_koc48devje (1)

Pozdrav fašističnih okupatorjev v narodnih nošah (po italijanskih virih)

Nadaljevanje Rožmanovega pogrebnega govora:

“Zahvaljen bodi za ta košček zemlje, ki je posvečena z njegovo nedolžno, od bratske roke prelito krvjo. Zahvaljen bodi za to svetišče, ki ga nam puščaš v tolažbo in upanje.

Prosimo te, ponovi tudi zdaj, kar si tolikokrat storil v zgodovini svojega kraljestva, da bo mučeniška kri vnetega apostola Katoliške akcije vzbujala vedno številnejše in vnetejše vrste mladih apostolov, ki bodo ob svetlem zgledu našega mučenca v moči evharističnega kruha živeli s Teboj povezani močno nadnaravno življenje, pripravljeni na vse žrtve, v veliik ljubezni do Tebe in v očiščeni ljubezni do svojega naroda, da bo zaživela mladina, ki ne b iskala rešitve v nemoralnih zablodah brezbožnih voditeljev, ampak v Tvojih postavah in v Tvoji volji.

Pravični Sodnik, ki si maščevanje sebi pridržal, rotimo Te, maščuj se za nedolžno prelito kri. Maščuj se tako, kakor si maščeval kri svojega prvega mučenca Štefana, da si spreobrnil preganjalca Savla v svojega najgorečnejšega apostola.. Gospod, maščuj se nad neznanimi samozvanimi krivičnimi sodniki, nad brezvestnimi morilci in nad vsemi, ki od strasti zaslepljeni njihove zločine podpirajo in odobravajo in še po smrti lažnive klevete v opravičilo zločina širijo, maščuj se tako, da jim snameš mreno zablode raz zaslepljenih oči, da zagledajo svetlobo Tvoje resnice in ljubezni in se iz preganjalcev Tvojega kraljestva spreobrnejo v Tvoje zveste služabnike. To bodi prvi sad mučeniške krvi!

campagna-di-jugoslavia-truppe-italiane-a-lubiana (1)

Italijanski fašistični okupator v Ljubljani (po italijanskih virih)

Gospod! Blagoslovi ta prostorček, kjer počivajo telesni ostanki naših mučencev, daj, da bo nam in zanamcem to svet kraj, kamor bomo pobožno romali, da se ob spominu na njuno žrtev vedno znova napijemo veselja za žrtve, poguma za trpljenje, neustrašenosti v boju za Tvoje kraljestvo, stanovitnosti in zvestobo do smrti in neomajnega zaupanja v Tvojo končno zmago.

Še enkrat, Gospod, bodi tisočkrat zahvaljen za svojega zvestega služabnika Jaroslava, ki v Tebi živi na veke. Amen.”

Kocbek tega dela Rožmanovega govora ni citiral, ampak je nadaljeval:“Kdo še more po teh izrazih dvomiti nad pristnostjo njihove hvaležnosti ? Kako daleč jih je zavedlo neprikrito veselje nad dejstvom, da so po enem letu spet zajahali političnega konjiča, pa priča sledeči odlomek iz istega nagrobnega govora, kjer se nesrečna fanta, ki sta po njihovi zaslugi zagrešila Judeževo dejanje nad slovenskim narodom, bogokletno primerjata s samim Jezusom Kristusom: “Zahvaljen bodi Gospod, da si njega in njegovega tovariša…priličil svojemu Sinu, našemu odrešeniku, krivično obsojenemu, kruto umorjenemu, osramočenemu in še po smrti oklevetanemu.”

Edvard Kocbek neposredno ne komentira Rožmanovega poziva k maščevanju nad neznanimi samozvanimi krivičnimi sodniki, nad brezvestnimi morilci in vsemi, ki jih podpirajo, in odobravajo…, ampak njegove besede postavlja v konkreten slovenski prostor in čas.

“V teh besedah je viden skrajni napor, da se pozornost ljudi odvrne od pravega političnega dogajanja na Slovenskem in od političnega smisla narodne justice ter obrne v nepravo smer, to se pravi roti zakonitemu razvoju, ki teži po popolni politični in socialni svobodi slovenskega naroda. V teh bogokletnih besedah je razvidno, kako daleč je današnji duhovnik oddaljen od resničnega evangelija in od zdrave človečnosti. To so besede, ki sramotno žalijo slovenski narod…

Slovenski kristjani moramo kratko in malo sprejeti dejstvo, da se je ljubljanski škof popolnoma udinjal protiljudskim silam in da je v polnem obsegu sprejel vlogo, ki mu jo je odredila narodna in socialna reakcija. Ob tem slučaju se je to pokazalo v žarki luči.” (ZB 19/1, str 96/97)

Kocbek trdi, da je “ljubljanski škof javno izpovedal, da je bil on tisti, ki je oba fanta poslal v protinarodno fašistično organizacijo.”

Rožman 5 IMG_2990

Rožmanov nagrobni govor objavljen v Slovenskem domu, 23. marca 1942

V knjigi Rožmanov proces dr.Tamare Griesser Pečar in dr. Franceta Martina Dolinarja (Družina, Ljubljana, 1996) ta del obravnava najprej avtorica.

“Najmanj štirikrat se je OF obrnila neposredno na ljubljanskega škofa. Prvič 30. novembra z željo, da bi navezali osebne stike. V daljši spomenici so razložili delo OF in njihove cilje. Rožman pa je odklonil vsak stik. V “velikonočni poslanici katoličanov v Osvobodilni fronti” so škofu v Slovenskem poročevalcu zastavili nekaj, po mnenju ljudi iz OF, neprijetnih vprašanj. Šlo je za njegove stike z okupatorjem, za njegov molk v javnosti ob priliki izseljevanja na Štajerskem in Gorenjskem ter za to, da ni obsodil nasilja okupatorjev. Pisci so mu oporekali pravico, da bi se zavzel za dva “ovaduha” – menili so Župca in Kiklja – ker se menda ni zavzel za nedolžne talce, ki jih je morila okupatorska oblast. Evangelij je obrnil v njegovo nasprotje in slovenski Cerkvi vtisnil pečat sramote, so pisali. S tem so želeli doseči, da bi Cerkev ostala vsaj nevtralna…”

Domobranska zgodovinarka dr.Tamara Griesser Pečar ne ve, da je avtor omenjene velikonočne poslanice en sam, Edvard Kocbek, pozna pa očitno le krajši del njene objave v Slovenskem poročevalcu, pa še to se boji predstaviti v taki obliki in s takimi vprašanji, kot so tam zapisana in škofu Rožmanu neposredno zastavljena. Poleg tega je v Slovenskem poročevalcu poslanica predstavljena pod naslovom  ODGOVOR SLOVENSKIH KATOLIČANOV, tekst pa je predstavljen kot Velikonočna poslanica slovenskih katoličanov v Osvobodilni fronti. V Kocbekovih Zbranih delih 10/1 je tekst naslovljen z Velikonočna poslanica katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942. 

Prav tako domobranski zgodovinar dr. France Martin Dolinar v isti knjigo ugotavlja, da Rožmanov govor na pogrebu ubitega Jaroslava Kiklja “ni bil političen. Tokrat ne obsoja, ampak se zahvaljuje Bogu “za prvega mučenca ” in za “prelepo dušo našega Jaroslava”. Kliče sicer po maščevanju “nad neznanimi in samozvanimi krivičnimi sodniki, nad brezvestnimi morilci in nad vsemi, ki od strasti zaslepljeni njihove zločine podpirajo in odobravajo in po smrti lažnive klevete v opravičilo zločinov ščitijo, maščuj se tako, da jim snameš mrežo zablode raz zaslepljene oči, da zagledajo svetlobo Tvoje resnice in ljubezni in se iz preganjalcev Tvojega kraljestva spreobrnejo v Tvoje zveste služabnike. To bo prvi sad mučeniške krvi.” (iz Dolinarjevega citata Rožmanovega govora).

Dolinar pa potem sklene s svojim komentarjem:“Nobenega maščevanja v duhu zob za zob torej. Nobenih pozivov k nasilju, pa četudi za obrambo lastnega življenja.” (Rožmanov proces, str. 230).

Klic po maščevanju najvišjega predstavnika Cerkve v Ljubljanski pokrajini, ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana nad vsemi nasprotniki pomeni napoved totalnega spopada z drugače mislečimi in delujočimi (znotraj istega slovenskega naroda), česar Rožman ne omenja, kot da Slovencev v Sloveniji ni več, ampak so lahko le še Cerkvi zvesti in ponižno vdani, poslušni katoličani, in vsi drugi, ki to ali taki niso.

Prav tako domobranski zgodovinar dr. Matija Ogrin pa v svojem komentarju h Kocbekovim Zbranim delom ugotavlja, da je “to besedilo za katoličane še posebej obžalovanja vredno, saj je že pridevnik velikonočna v naslovu zloraba največjega krščanskega praznika: v poslanici namreč ni niti besede o veliki noči, o njeni krščanski vsebini in o tem, kako misel na Jezusovo vstajenje od smrti umestiti v težke vojne dni. Pač pa vsebuje obilo obtoževanja z narodnim izdajstvom in opoja nad lastno udeležbo v OF.” (Dr. Matija Ogrin Memento k Deseti knjigi Kocbekovega zbranega dela, 2017, ZD 10/2. knjiga, str. 448/449).

Tu sedaj Ogrin citira delček iz Kocbekove poslanice:“Delo OF je postalo eno samo mogočno gibanje, ki so pred njim vsi drugi poskusi le še smešne klike in sekte. Bistvo OF je prav v aktivnosti, v razgibanosti slovenskega človeka in v prevzemanju narodne in človeške usode v svoje lastne roke. Aktivizacija ljudstva je najvidnejši znak gibanja OF in obenem najvišja stopnja zrelosti, ki jo je kdaj dosegel slovenski človek.”

To je vse, kar zna in predvsem želi dr. Ogrin citirati iz Kocbekove osemnajst strani dolge poslanice. Hote in vede zamolči vso najpomembnejšo vsebino, da potem pride do sklepa v zadnjem odstavku, s katerim je osramotil celotno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (274. knjiga). O Kocbeku v nadaljevanju citata iz njegove poslanice dobesedno pravi: “Ob napuhu, ki veje iz teh stavkov, njihov avtor ni mogel videti realnosti. Slovenski človek v OF ni dosegel zrelosti, o kateri govori Kocbek, ampak dno zločinov zoper človečnost…”

Za doktorja znanosti Matijo Ogrina je bila vojaška italijanska in nemška okupacija, fašistična in nacistična, totalno vojaška, s tisoči zločini vseh možnih oblik in vrst, bi se dalo sklepati, navaden “turistični obisk”.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.