Kocbek je očital Rožmanu, da ni z eno besedo obsodil zločinskih umorov nemških in laških krvnikov

Velikonočna poslanica katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942, je bila napisana po likvidaciji Frančka Župca in Jaroslava Kiklja ter govoru ljubljanskega škofa Rožmana na Kikljevem pogrebu. Tik pred veliko nočjo, ki je bila leta 1942 5.aprila, jo je Edvard Kocbek kot ciklostirano brošuro poslal med bralce na začetku velikega tedna.

velikonocna poslan001

Naslovnica Velikonočne poslanice katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942

Kocbekovi očitki Rožmanu, ker je sprejel italijansko odlikovanje, so bili uvod v serijo obtožujočih vprašanj, na katera škof nikoli ni odgovoril in še manj upošteval, tako v neposrednem dogajanju spomladi istega leta kot do konca svoje ljubljanske cerkvene kariere. O odmevih na italijansko odlikovanje Rožmanu zgodovinarji skoraj ne poročajo. Dr. Tamara Griesser Pečar pravi, da “je Slovenec 5. 10. 1941 poročal o podelitvi odlikovanja komturskega reda, ki ga je na Mussolinijev predlog škofu podelil italijanski kralj.” (Rožmanov proces, Ljubljana, 1996, str. 58. Nadaljevanje njenega teksta sem tu že predstavil.

Rožman IMG_3440

Rožmanov rokopis z rahlo prečrtanim stavkom s svinčnikom pušča dvom, kdo je misel črtal, iz Nadškofijskega arhiva

Dalo bi se diskutirati in polemizirati o izvirnem Rožmanovem rokopisu v nemščini, ki je bil pred pripravo tipkopisnega prepisa, verjetno Jožeta Jagodica, rahlo popravljen, in sicer so bili nekateri popravki vnešeni s tintnikom, nekateri pa narahlo s svinčnikom. Če zagovarjamo tezo, da je bistven prvotni zapis, bolj elementaren, spontan in iskren, potem je bil popravek manj verodostojen, še posebej oni s svinčnikom. S tem bi Rožmanu z lahkoto verjeli, da njegovo prepričanje ni naprodaj, na kar je opozorila že dr. Tamara Griesser Pečar, le da ni odprla vprašanja, ali je popravek oziroma narahlo črtanje pomembnejše od Rožmanovega rokopisa in prvega zapisa. Črtani stavek ...ker moje prepričanje ni na prodaj” ni bil objavljen.

Rožman 2 IMG_3438

V tipkopisnem prepisu en stavek manjka

Prvi pa o italijanskem odlikovanju škofu Rožmanu ni poročal Slovenec, ampak Slovenski dom že 4. oktobra 1941. Tretje pa je poročalo Jutro 5. oktobra. Vsi so objavili le kratko notico, vendar le Slovenski dom na prvi strani. Kako je potekala ceremonija, kdo je bil povabljen, kakšna je bila obrazložitev odlikovanja, kdo je odlikovanje v imenu kralja in predsednika vlade Kraljevine Italije – v bistvu so podelili kar tri odlikovanja – ter v katerih prostorih se je to zgodilo, vsi trije dnevniki niso poročali. Iz tega bi se dalo sklepati, da je bilo vse to zelo skromno in zgolj formalno.

7 (1)

Croce di cavaliere della Corona d’Italia

Poleg Rožmana sta bila odlikovana še ljubljanski župan Juro Adlešič in dr. Ivan Ples, a z nižjim odlikovanjem. Adlešič je prejel križ častnega viteza Italijanske Krone, Ples pa je postal vitez reda Italijanske Krone. Če bi za Adlešiča, ki si je sicer rešil življenje s pravočasnim pobegom v Italijo, vedeli in sklepali, za kaj je odlikovanje prejel, pa je bolj vprašljiv dr. Ivan Ples, o katerem ni podatkov, kaj je za fašistične okupatorje dobrega počel.

V zapisu Marijana F. Kranjca berem, da se je “že jeseni 1941 priključil NOG kot član gospodarsko-finančnega odseka OF in vse do osvoboditve aktivno sodeloval pri načrtovanju ekonomskih temeljev bodoče slovenske države.” Podobno piše v Slovenskem biografskem leksikonu. Ivan Ples se je rodil 19. julija 1886 v Devinu pri Trstu, umrl pa je 23.oktobra 1958 prav tako v Devinu. Bil je dobrovoljec jugoslovanskega polka v Sibiriji leta 1918 in zvezni častnik pri francoski vojaški misiji, gospodarstvenik, publicist, pripadnik OF in partizan. O italijanskem odlikovanju v njegovi biografiji ni sledu.

Odlikovanje 1 af72748b-fcf1-4479-8593-fc2e2b31b5b3

Slovenski dom 4. oktobra 1941

O škofu Rožmanu je v svoji knjigi Mojega življenja tek (samozaložba, Celovec, 1974) pisal mons. dr. Jože Jagodic. Zanimiva je že začetna prigoda, ko je Rožman prišel v Ljubljano iz Celovca kot povabljeni predavatelj na Teološki fakulteti ter docent cerkvenega prava in so ga na žaleznici, ko je prihajal v Ljubljano, popolnoma okradli. “Na železnici, s katero se je selil s svojo imovino, mu je bilo iz vagona prav vse pokradeno: oprava, obleka, perilo, knjige, vse spisane pridige in vsa skripta za predavanja, kratko malo vse.” (str. 198). S tem se je začel zanj križev pot, pravi Jagodic.

Jagodic med drugim pripoveduje, kako je v svoji obsežni knjigi o škofu Jegliču obdelal tudi njegov seksualni pouk. Prof. Alojzij Odar mu je svetoval, naj naredi še disertacijo, kljub temu, da je pri dr. Snoju dobil že neko drugo temo, in tako je nastala z naslovom Jegličev seksualni pouk in vzgoja naroda. Neverjetno je, kako podrobno so se s spolnostjo ukvarjali duhovniki in še posebej najvišja avtoriteta škof. Jeglič. Njegova knjižica Ženinom in nevestam Pouk za srečen zakon, je avtorsko podpisana kot Anton Bonaventura škof ljubljanski.

naslovnica006

Naslovnica Jegličeve knjige

Najbolj razložilna so navodila v tretjem poglavju Po poroki.

“Združitev naj se izvrši kar najbolj sramežljivo; dopuščeno je vse, kar je za združitev potrebno. Mož in žena ne grešita, če se dogodi kak pogled po telesu ali kak dotikljaj kamorkoli. Vendar pa naj se mož ozira na nežno sramežljivost svoje žene; saj je sveta sramežljivost največja lepota žene in najboljše zagotovilo družinske sreče in zadovoljnosti. Zato naj mož ne sili žene, da bi se njega dotikovala na spolni del telesa; tudi mož naj ne dotikuje žene na tem delu, ker je nespodobno in bi mogel ženo tam pokvariti, kar bi bilo za oba jako mučno in žalostno.

Sploh naj mož in žena pri združitvi ne bota prestrastna, naj se ne združujeta z nekako silo; marveč naj poprej opravita molitev in se potem približata eden drugemu prav mirno in obzirno. Ko bi bila strastna, brezobzirna in bi si vse dovoljevala, kar bi strast poželela, bi se poželjivost povečavala, pa tudi telo preveč razburjevalo, kar bi utegnilo škodovati zdravju… Res je, kar se trdi, da je otrok odsev stanja staršev v času zaroditve. Zato se združujta iz pokorščine, iz ljubezni, drage volje… Mož in žena se moreta združiti katerikoli čas; svetovala bi se pa bolj zgodnja jutranja ura, ko je spanje povrnilo telesne moči in je tudi duša bolj mirna…Pravico do telesne združitve imata koj po poroki. Vendar se Vama svetuje, da se je prvega dne ne poslužita, ampak odgodita na drugo noč. Prvi dan je prevelika razburjenost duše in telesa, moti vedni nemir, šum in hrum svatov, morda se je malo preveč pilo, zato ni v pravem stanju ne duša, ne telo. Trdi se, da so otroci te noči spočeti bolj slabi in radi pomrjejo…

naslovnica008

Ženinom in nevestam Pouk za srečen zakon, 1910

Doktorirati iz Jegličevega seksualnega pouka in k temu dodati še vzgojo naroda za pisca disertacije, Rožmanovega kaplana, kanclerja in konzistorialnega svetnika, kar tajnika, bi lahko rekli bolj razumjivo, in pisca spominov dr. Jožeta Jagodica, vsekakor ni bilo lahko delo. Je pa Jagodic marsikaj zelo konkretnega glede škofa Rožmana hote pozabil, česar pa Edvard Kocbek ni.

naslovnica007

Jagodic o Rožmanu pravi, da je bil za razliko od Jegliča, ki je bil “trda gorenjska korenina”“mehka koroška duša” in “namenoma ni hotel hoditi po poteh svojega prednika”. O medvojnem Rožmanovem delovanju je Jagodic najprej ugotovil, da se je “izkazal kot pravi narodni voditelj. Ni izšlo vse iz njega – imel je dosti svetovalcev posebno v laikih, ki se je nanje v vsem škofovanju predvsem opiral -, a vzel je nase vso odgovornost. Nič mu ni bilo mar klevet in tudi groženj, da ga bodo obesili na prvi kandelaber pred škofijo. Pogumno je nastopal v pastirskih pismih, neustrašno je pridigal v stolnici – kot govorniku mu ni bil nobeden pridigar kos! – o komunizmu in so mu bile vodilo edinole papeške okrožnice. Moral je zato v pregnanstvo. Zapustil je svoje škofljane v trpeči domovini, kar so mu v Rimu zelo zamerjali, pač zato, ker niso poznali razmer v naši domovini. “ (Mojega življenja tek, str. 240)

portret jagodic

Portret  mons. dr. Jožeta Jagodica, kanclerja škofa Rožmana, v letu 1941 iz knjige Mojega življenja tek

Dr. Jože Jagodic sicer zelo na kratko, pove vsaj troje; da si je škof Rožman pri svojem javnem delovanju pomagal z nasveti laikov, da je glede pridiganja o komunizmu upošteval papeževa navodila ter da je zapustil svoje župljane v trpeči domovini, česar Rim, se pravi Vatikan ni sprejel oziroma mu je zameril. Razlaga, češ da škof Rožman iz Avstrije ni mogel odpotovati v Italijo ali v Rim, ker ni imel urejenih dokumentov, je povezana z angleško sramotno funkcijo do vseh v Avstrijo prebeglih ljudi. Rožman je bil v bistvu angleški interniranec. Ta del Rožmanovega odnosa do Svetega sedeža v času bivanja v Avstriji bo morda pojasnjen, ko se bo odprla dokumentacija v Vatikanu po letu 2028. Vprašanje je, ali je škof Rožman že poprej papeža Pija XII prosil za umik in rešitev v Rim, pa mu je bilo to zavrnjeno ?

velikonocna poslan003

Zadnja stran Velikonočne poslanice katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942

Iz spominov je razvidno, da je škof Rožman “med vojno ob nesrečah, ki so zadevale slovenski narod, večkrat jokal, pa pomagal in reševal slovenska življenja, kjer je le mogel, reševal smrti tudi za tiste, ki so ga sovražili. (Svoji bližnji okolici je večkrat dejal: “Žal mi je za vsakega partizana, ki pade…”). Po vesti se je čutil dolžnega, držati se v zadevi komunizma navodil papeških okrožnic in Svete stolice in delal po programu, ki si ga je zastavil že pred začetkom revolucije: Naš narod ne sme poginiti! Zdrav mora priti skozi vihar evropske vojne in preteče revolucije.” (ibid, 241).

Pulizia-etnica-all-italiana

Etnično čiščenje na italijanski način v Sloveniji, po italijanskih virih

Škof Rožman si je očitno napravil svoj program delovanja kmalu po papeževi okrožnici o komunizmu leta 1937 in se ga je, ne glede na dejanski razvoj dogodkov, še posebej v okupirani Sloveniji in na številne okupatorjeve zločine, nemške proti duhovnikom na Gorenjskem pa absolutne, držal.  Vprašanje je, kaj vse je v onem času pisal v Vatikan in London. Dejstvo pa je, da na pozive in vabila OF ni odgovarjal. Ko so ga komunisti vabili na pogovor zunaj Ljubljane, se je za svoje življenje upravičeno zbal. Ali pa bi dosegli nekakšen strpen dogovor ? Če je pri sebi kot ljubljanski škof, ne civil, sprejel dva najhujša fašista, Maria Roatto in Maria Robottija, medtem ko je bil Emiliu Grazioliju tako rekoč dosegljiv, kadar je fašist hotel, so mu bili komunisti vsekakor manj nevarni. Bi lahko rekli, da s bili zločini fašistov manj zločinski ker so prihajali s strani katoliških Italijanov ? Italijanski zgodovinarji danes z lahkoto pišejo o načrtih za etnično čiščenje v Sloveniji, o izgonu Slovencev v taborišča in naselitvi Slovenije z italijanskim prebivalstvom. Italijanski tisk sam piše o tem, da noben italijanski vojak ne civil nikoli ni odgovarjal pred kakšnim italijanskim sodiščem in bil za svoje zločine kaznovan.

Tu pridemo do Kocbekovih vprašanj škofu Rožmanu tik pred veliko nočjo leta 1942.

rozman005

Profesor dr. Gregorij Rožman, iz knjige Mojega življenja tek dr. Jožeta Jagodica

“Ali ste kdaj nastopili v javnosti proti preganjanju in izseljevanju slovenskega prebivalstva na Štajerskem in Gorenjskem!

Ali ste z eno samo besedo obsodili zločinske umore nemških in laških krvnikov nad stotinami slovenskih žrtev ?

Ali ste kot pastir ljubljanske škofije javno nastopili proti fašistični obsodbi, ki je na zverinski način dala usmrtiti 16 popolnoma nedolžnih žrtev ?

Ali se zavedate, da že zaradi tega, ker te osnovne dolžnosti niste izpolnili, niste imeli nobene pravice, da se kakorkoli potegnete za dva denuncianta, še manj pa za to, da ju proglasite za krščanska mučenika ?” (Edvard Kocbek, Zbrano delo 10/1, str. 98)

Zadnja štiri vprašanja iz Velikonočne poslanice še pridejo na vrsto.

Škof Rožman bi moral kot voditelj ljubljanske škofije obsoditi najmanj nacistično preganjanje in celotno izselitev duhovništva že na začetku okupacije Gorenjske in Štajerske. Kocbek sicer izrecno govori le o prebivalstvu, sicer bi bil njegov očitek glede duhovnikov lahko še hujši.

Gregorij_Rožman_and_Emilio_Grazioli

Ignacij Nadrah, fašistični visoki komisar Emilio Grazioli, škof Gregorij Rožman in Franc Kimovec, 22. aprila 1941

Pri italijanskem streljanju talcev Kocbek omenja zgolj številko šestnajst popolnoma nedolžnih žrtev.

Če pogledamo kronologijo streljanj v Gramozni jami, vidimo, da je umrl 1 talec – 7. februarja 1942 (Milan Šušteršič), 15 talcev – 10. marca 1942 (Franc Babšek, Anton Debevec, Ivan Debevec, Ciril Gabrovec, Ernest Godec, Jakob Krašovec, Franc Letonja, Anton Miklavič, Karel Ogrin, Vinko Ogrin, Alojz Palčič, Mihael Rihar, Martin Tomažin, Franc Vrhovec, Janez Žigman), 3 talci – 30. marca 1942 (Benedik Frakelj, Karel Frangeš, Ivan Zadnikar). Kocbek tako našteje vse njemu znane do pisanja svoje Velikonočne poslanice, medtem ko so zadnji trije talci bili ustreljeni 30. marca 1942, česar Kocbek v svoji številki ni spreminjal, sicer bi navedel 19 talcev oziroma nedolžnih žrtev, saj besede talec ni uporabil.

Ljubljana 7 29-6

Italijanski požig slovenskih hiš 7. julija 1942, (po italijanskih virih)

Naslednji talci spomladi leta 1942 so bili: 6 talcev – 28. aprila 1942 (Franc Kodrič, Ivan Kramar, Ivan Majcen, Franc Šlajpah, Nikola Tatalovič, Franc Turnšek), 2 talca – 1. maja 1942 (Ernest Eypper, Mirko Gašperlin), 10 talcev – 11. maja 1942 (Ivan Fric, Jernej Gasperšič, Ignacij Gregorič, Anton Jaklič, Ferdinand Komarc, Rudolf Rotar, Viktor Rotar, Josip Šeško, Rafael Zakrajšek, Nedelko Zdralovič), 9 talcev – 12. maja 1942 (Florijan Gomišček, Viktor Grašič, Stanislav Kerin, Peter Kogoj, Boštjan Pretnar, Anton Stražišar, Alojzij Puterle, Rudolf Sigulin, Zorko Živec), 2 talca – 13.maja 1942 (Jakob Morel, Stanislav Dobrec), 2 talca – 15. maja 1942 (Karl Ahac, Karl Gorjan)

IMG_68851-718x1024

Devetindvajset mesecev italijanske okupacije Ljubljanske pokrajine (po italijanskih virih)

6 talcev – 16. maja 1942 (Boris Boc, Franc Kirn, Ivan Kočevar, Anton Mrinc, Maks Pintar, Marjan Sigulin), 5 talcev – 17. maja 1942 (Josip Kocijan, Anton Kocman, Viktor Kocman, Alojzij Mesojedec, Anton Vidic), 1 talec – 21. maja 1942 (Tone Tomšič) , 2 talca – 25. maja 1942 (Marjan Ambrož, Anton Trento), 6 talcev 29. maja 1942 (Slavo Barbič, Ludvik Fedran, Martin Gornik, Franc Pihlar, Rudolf Kresse, Miroslav Siegel),, 7 talcev – 2. junija (Ivan Klun, Stanislav Riharič, Franc Rupert, Aleš Stanovnik, Anton Švajger, Dušan Uderman, Lojze Zajc), 1 talec – 5. junija (Jože Novak) 1 talec – 7. junija (Vinko Dovč), 7 talcev – 11. junija 1942 (Jože Cimerman, Maksmilijan Hvalec, Aleksander Matjažič, Franc Murovič, Anton Trtnik, Franc Zelnik, Anton Žerjal), 15 talcev – 13. junija 1942 (Radomir Dubrovič, Franc Kastelec, Ivan Kuhar, Josip Lukovski, Alojzij Lubej, Luka Mastoševič, Jože Mlakar, Anton Možek, Alojzij Pajk, Dušan Podgornik, Ivan Porenta,  Anton Štebi, Josip Toni, Ranko Velebit, Ludvik Velepič), 1 talec – 17. junija 1942 (Ivan Golob) 8 talcev – 23. junija 1942 (Bogomil Drnovšek, Lado Grom, Edvin Lenarčič, Ivan Korenčan, Franc Nagode, Edvard Vidmar, Jožef Vidmar, Karol Vilar).

Ljubljana 29-1-1024x633

Fašistični požig vasi na Dolenjskem (po italijanskih virih)

4 talci – 23. junija 1942 (Marjan Jordan, Josip Koračin, Josip Zorn, Ivan Sintič), 6 talcev – 16. julija (Adolf Benčina, Julij Bizjak, Andrej Cetinski, Ivan Grbec, Bogomir Prašnikar, Nikolaj Šteblaj), 8 talcev – 21. julija 1942 (Bogdan Jordan, Vinko Moškerc, Marjan Oblak, Vinko Omahen, Josip Simončič, Boris Veber, Ingo Vrščaj, Viki Zakrajšek), 7 talcev – 7. avgusta 1942 (Živojin Đurković, Pavel Jelovec, Jože Majer, Ivan Novak, Milan Pavšič, Viljem Prijatelj, Anton Škrajner), 1 talec – 15. avgust 1942 (Franc Smerajc), 1 talec – 28. avgust 1942 (Rudolf Medvešček), 8 talcev – 3. september 1942 (Slavko Demšar, Ivan Japelj, Janez Jelovšek, Anton Jereb, Antonija Kucler, Jernej Kucler, Anton Merlak, Alojz Vrhovec), 4 talci – 29. septembra 1942 (Ivan Japelj, Franc Mausar, Anton Rakar, Rajko Skapin), 1 talec – 1. oktobra 1942 (Hinko Smrekar), 8 talcev – 14. oktobra 1942 (Janko Arnšek, Rudolf Babnik, Branko Božič, Josip Hribar, Vinko Košak, Ciril Nagode, Alojzij Tomažič, Ivan Turk), 2 talca – 1. novembra 1942 (Valentin Bokalj, Franc Ločnik), 2 talca – 6. decembra 1942 (Avgust Erjavec, Avgust Jerman), 1 talec – 26. decembra 1942 (Stanislav Zakrajšek).

Ljubljana 7 29-5-1024x715

Italijanski požig vasi Podpesek pri Vrhniki 2. septembra 1942, (po italijanskih virih)

Kocbek razloži škofov molk ob italijanskih streljanjih talcev in hkrati njegovo proglasitev dveh denunciantov za “krščanska mučenica” (Župca in Kiklja) kot nekaj povezanega ali pogojnega; če ni storil enega (molk), ne bi smel še drugega (mučenika). Kocbek je tu zelo lapidaren, “mučenika” (navednice so Kocbekove) in njuno mučeništvo pa sicer komentira kasneje, ob koncu Velikonočne poslanice katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942.

Bela garda 028

Bela garda ali I sanguinari della Bella Garda (po italijanski virih)

Kocbek med vprašanji oziroma na tem mestu ne omenja belogardizma, ki ga sicer na začetku tega spisa. Kocbek tam pravi:“Najbolj brezčutni pripadniki bele garde naravnost pravijo, da zavračajo slovansko zvezo zato, da rešijo vero, češ bolje v katoliški fašistični Italiji kakor v revolucionarni Sloveniji. Tem grobim izdajalskim agitatorjem odgovarjamo ravno tako naravnost: nihče ne more izdajati in odpadati od naroda pod pretvezo, da rešuje vero.”

Edvard Kocbek je, ne da bi v Velikonočni poslanici katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942, avtorja citiral in identificiral, zavestno uporabil odlomke iz uvodnega razmišljanja teologa dr. Janeza Janžekoviča v reviji ČAS – Revija Leonove družbe, Letnik XXXV, 1941, 1-2. z naslovom Ob odločilni uri. Škof Rožman je vsebino tega razmišljanja prav verjetno poznal.

Kocbek z Janžekovičem direktno ne polemizira, ampak mu pritrjuje, ga dopolnjuje, dialogizira, razlaga, še posebej o sodelovanju katoliške duhovščine z okupatorji, podpiranju italijanskega imperializma in popolnem privzemanju fašistične ideologije (Kocbek, ZD/1, str. 91).

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

2 thoughts on “Kocbek je očital Rožmanu, da ni z eno besedo obsodil zločinskih umorov nemških in laških krvnikov

  1. Slovenci nujno potrebujemo objektivno zgodovino, zlasti tisto med leti 1941 in 1945.
    Takrat je Slovenija bila okupirana in veljali so okupacijski zakoni. Bili so krutui, neizprosni, maščevalni.
    Za vsak najmanjši prekršek je sledila drakonska kazen.
    Za hujša dejanja pa kruta maščevanja.
    Vprašanje je: ali se je splačalo iz zasede ubiti nemškega vojaka in zato plačati kruto kazen, najmanj desetih talcev in požgano vas? Kdo je bil tukaj heroj, kdo junak? Takšnih junakov je bilo med partizani, da med partizani, na tisoče. Zato je bilo na tisoče pobitih Slovencev.
    Recimo, kaj so partizani dosegli z ubojem gauleiterja v Frankolovem? Sto nedolžnih Slovencev je bilo obešenih, med tem ko so napadalci še danes skorajda neznani. Po junaškem dejanju, ki jim je prineslo odlikovanja, so pobegnili in se varno skrili. Koga je tukaj potrebno pohvaliti, koga obsojati?
    Ali se ni nekaj podobnega zgodilo v Dražgošah? Pa jih slavimo. Kdo je tam kriv za poboje Slovencev in požig vasi?

    Všeč mi je

  2. Spori med parizani in domobranci se vlečejo in vlečejo in če prav je minilo že več kot sedemdeset let, sporom ni vdeti konca.
    Vzrok za to je, da Slovenci nimamo svoje zgodovine.
    Po prvi svetvni vojni so nam jo napisali zmagovalci, se pravi Srbi. Ti so jasno povedali, da smo Bakanski narod, neka stranska veja Srbov, ki smo slučajno zalutali do Alp, kjer so nas hodeli ponemčiti. Sicer pa smo čistokrvni Balkanci, ker govorimo podoben jezik kot Srbi in pisali smo cirilico, pa so nam jo prepovedali osvajalni Nemci.
    Po drugi svetvni vojni so postali zamgovalci partizani. Tudi ti so zanikali slovenstvo. Borili so se za boljševiško Sovjetsko zvezo in hodteli postati njen del. Vsaj tako si je orizadeval komunistični primas Edvard Kardelj. Ko je ta iluzija propadla, se je moral zadovoljiti z Balkanom in opustiti željo, da postane Slovenija del azijskih step.Ne eni, ne drugi zmagovalci niso imeli in še danes nimajo nkakršnega odnosa do Slovenije in Slovencev. Žal pa so si s silo pridobili takšno moč, da prevladujejo in vsiljujejo svoje poglede narodu.
    Slovenci tako izgubljamo svojo identiteto, saj nam režejo korenine. Če ravno smo več kot tisočletje bili samostojni in zasidrani v Evropi, smo v zadniih sdemdesetih letih odpotovali na Balkan in izstopili iz kulturnega kroga Srednje Evrope.Danes je Beograd predmestje Ljubljane, Dunaj pa na drugi strani oceana. Danes smo skregani z vesmi sosedi: Italijani so makaronarji in fašisti, Avstrici Jodlarji in podpirajo Nemčurje, Madžari sedaj dobivajo prizvok orbanizacije, fuj in še enkrat fuj, da o ustaški Hrvatski ne govorimo. Ubogi Slovenci se zato moramo zateči v naročje Srbom na Balkan, ali pa nekoliko dlje v Moskvo. Ne Beograd, niti Moskva nista bila del Evrope, tiste Mitleurope, ki smo ji Slovenci pripdlai nad 1.000 let in ki smo jo složno gradili .
    Marsikdaj citirmo Cankarja, prav tist najpomembnejši citat pa skrivamo kot kača nge. Slovenci imamo s tirolskim kmetom več skupnega kot s Srbi na Balkanu.
    Ko bomo Slovnci sposobni napisati svojo zgodovino ne bo deileme, kodo smo in tudi bojev med partizani in domobranci bo konec.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.