Antološki klavirski trii Johannesa Brahmsa

V kratkem času smo na 66. Ljubljana Festivalu spremljali dva Brahmsova komorna koncerta. Oba sta pokazala različni podobi slavnega skladatelja, in sicer tako, da bi skorajda lahko podvomili (na prvem koncertu), ali je Brahms res tako velik skladatelj, kot je njegova slava vse do danes, ali pa vendarle je. Na dveh koncertih smo bili nehote priče nekakšnemu “vzgojnemu principu”, po katerem nekaj lahko dokažeš z različnimi primeri. Sinoči smo se prepričali, da je Brahms velik, a terja prav take interprete. Kot vedno. Skladatelje in njihova dela osmislijo interpreti.

Trio IMG_3007

Trio, vse fotografije Marijan Zlobec

Vprašanje, zakaj so se tako individualni solisti kot so pianist Nikolaj Luganski, violinist Sergej Krilov in Aleksander Knjazev združili v klavirski trio, aludira na podobno možno vprašanje, zakaj pa se nekateri naši najvidnejši glasbeniki nikoli ne izražajo komorno. Odgovor je preprost: komorna glasba je najvišja oblika dialoga v glasbi, sožitje, podreditev glasbeni materiji za to, da bi se izjemne posameznikove lastnosti in zmožnosti še potencirale. Gre za medsebojno ujemanje, občudovanje, glasbeno druženje in skupno dajanje občinstvu. Mogoče je to na tujem lažje doseči kot doma ?

Trio 1 IMG_3015

Sergej Krilov

Klavirski trio s sinočnjimi ruskimi glasbeniki pravzaprav nima imena, kar je tudi logično, saj noče in ne more izpostaviti eno ime ali glasbeno osebnost, prav tako pa mu ne more prevzeti imena nekega skladatelja, ker na primer ne izvajajo samo Johannesa Brahmsa, tako kot so ga v Slovenski filharmoniji.

Trio 4 IMG_3034

Nikolaj Luganski

So individualisti, a združeni po svojih najboljših interpretativnih močeh v skupno muziciranje. Tega je bilo veliko ali ves večer v izobilju. Natanko čutijo, kako se prilagajati, dialogizirati, se stapljati v eno, prevzemati pobude in jih predajati naprej, pri čemer je ves večer prevladoval dialog med violinistom in violončelistom, medtem ko je pianist prevzemal pobude bolj redko, a v najboljših pasažah, še posebej v  Scherzo-Allegro molto, drugem stavku Klavirskega tria v H-duru št. 1 op. 8 v drugem delu koncerta, ki se je kot prvi pojavil na koncu programa, kot da so glasbeniki želeli poudariti nekoliko več ali večjo Brahmsovo emotivno plat osebnosti, medtem ko sta Klavirska tria v c-molu št. 3, op. 101, ki je koncert začel, in Klavirski trio v C-duru št. 2, op. 87, ki je zaključil prvi del večera, bolj poudarila moč in izraz, germanskost, ki seveda ni tuja ruski naravi, tako da se s kakšno “rusko dušo” tu nismo srečali.

Trio 3

Aleksander Knjazev

Občudovanja vredna je bila zlitost vseh treh glasbenikov, členitev v skladu s skladateljevimi zahtevami, sposobnost skupnega branja in ujemanja v odločitvah, kakšna bo gradacija dinamike, kakšno barvno zvočno niansiranje, ujemanje oznak tempa s prav tako igro, skratka vse v funkciji celovite predstavitve vseh treh Triov.

Trio 7 IMG_3036

Zadovoljstvu na koncu

Glasbeniki so poudarjali vse tako, kot je Brahms zapisal; Allergo energico že v uvodu je bil res tak in potem smo dobili celo galerijo različnih oznak, ki jih pri skladatelju ne manjka in je z njimi bi rekli kar malo “kompliciral” in jih variiral, kot Presto non assai ali Presto.Poco meno presto…Tu moraš biti mojster, da dojameš bistvo triov kot skladateljevo avtobiografijo in hkrati dialog znotraj sočasnih drugih njegovih komornih del in celotnega opusa. Pravzaprav smo slišali trie, ki so nastali precej skupaj, če pomislim, da je št. 1 v dveh različicah, iz leta 1854 in 1889, kot smo jo slišali sinoči, medtem ko sta tria št. 3 iz leta 1886 in trio št. 2 iz let med 1880 in 1882. Malo let za tako zrela dela, a se je vendar pokazalo, da je bil Brahms na začetku pisanja svojih klavirskih triov še “viharniški”, kasneje pa vedno boj precizen; želel je idealnost vsebine in oblike. To pa znajo pokazati samo tako odlični glasbeniki, kot smo jih poslušali sinoči.

Trio 8 IMG_3062

In še po dodatku

Občinstvo je ruske goste nagradilo z navdušenimi aplavzi in ovacijami.

Marijan Zlobec

One thought on “Antološki klavirski trii Johannesa Brahmsa

  1. Res je, da skladatelje oz. njihove skladbe okarakterizirajo interpreti, in pri Brahmsu še je to posebej očitno. Zakaj? Brahms je bil znan po tem, da je le določil oznako tempa s karakterizacijo (npr. Vivace assai), a ni dodal nobene metronomske oznake k svoji označitvi tempa, ker je bil mnenja, da morajo izvajalci sami interpretirati njegovo določitev tempa (Poglejte si pogovor Paava Järvija, ki je s svojo Kammerphilharmonie Bremen gostoval na lanskih Promsih v Londonu, v katerem je ravno govoril o Brahmsu in, relativno prosti, interpretaciji njegove druge simfonije). Zato je Brahms pogosto zelo drugačen od Brahmsa in Bartok ni tako pogosto drugačen od Bartoka. Verjetno veste, da je slednji bil obseden z dolžino svojih del in je celo na koncu vsakega stavka, dejansko svojih del nasploh, označil celotno dolžino svoje skladbe.
    No, bili ste na dveh različnih koncertih. Če bi bil izjemno direkten, če že ne nesramen, bi lahko rekel, da je prvi večer Brahmsa bil koncert amaterjev, drugi večer pa koncert profesionalcev. Seveda je to samo primerjava obeh zasedb, tako da nikakor ne mislil reči, da je prva bila slaba.
    V prvem večeru so nastopili Claude Hauri, Eddy Vanoosthuyse in Corrado Greco (izjemno pomemben, ker širi delo SKLADATELJIC (z velikimi črtami, ker še je glasbena kritika in skladateljsko preveč testosteronsko naravnana) dvajsetega stoletja. Prvega in zadnjega sem približno leto dni nazaj slišal na enem radijskem prenosu, v katerem sta igrala Koncert za klavir, violino, čelo in godalni orkester Bohuslava Martinuja. Z njima še je bila Hana Kotková, violinistka, ki je s svojo interpretacijo rešila koncert (poglejte si sijajno izvedbo Franckove sonate za violino in klavir z britanskim pianistom Simonom Mulliganom). Zdelo se je, da je to koncert za violino ob spremljavi solo violončela, klavirja in godalnega orkestra. Torej, Hauri in Greco sta se pokazala v dokaj korektni luči, ampak nista zmožna biti leaderja, le spremljevalca. Isti problem vidim pri Vanoosthuyseu, ki se išče: Poskuša prikazati romantičnost svojega klarineta , ampak tudi biti malo bolj “jazzy” (Bernstein, Gershwin). Skupno gledano pa je korekten, a žal povprečen.
    Ni čudno, da je Brahms pri treh korektnih glasbenikih zvenel solidno, ampak dokaj prazno, brez neke interpretativne moči, kar pa Brahms, kot sem že napisal, še posebej potrebuje in zahteva.
    V simboliki dneva in noči, so v drugem večeru nastopili Nikolaj Luganski, Sergej Krilov in Alexander Knjazev. Kje naj začnem? Gremo kar po vrsti. Torej, o širini in briljanci Luganskega mi ni treba izgubljati veliko besed. Dejansko igra vse možno. Poleg vsega tega pa še je super aranžer (poglejte si njegov aranžma Wagnerjevega Somraka bogov). Krilov je violinist, ki zna zelo dobro in občutno izvesti skladbe ruskega repertoarja (Čajkovski in Šostakovič), ampak mu nemški tudi ni tuj. Slišal sem že njegovi odlični izvedbi Mendelssohnovega in Bruchovega koncerta. Knjazev pa že kar nekaj časa sodeluje z Luganskim v triu, v katerem še je z njima pred nedavnim bil Vadim Repin. Z njimi sem slišal zelo dobro in šolsko izvedbo Beethovnovega Triple koncerta. Videlo se je, da se razumejo. Za zanimivost pa še naj povem, da so kot dodatek izvedli tretji stavek (Scherzo: Presto) iz Brahmsovega Klavirskega tria št. 2, op. 87.
    Na koncertu ste torej imeli moč uživati v dveh glasbenikih, ki se že kar nekaj časa dobro razumeta (Luganski in Knjazev), katerima se je pridružil še en vrhunski glasbenik, ki pa se je, zelo verjetno, že dodobra “poštekal” z njima.
    Torej h koncertu: Izbrali so zanimiv program. Vse Brahmsove klavirske trie, ki, če upoštevamo originalno verzijo prvega, predstavljajo tri različne skladateljeve podobe. Na žalost tega niste slišali. Prvi (1854; predelana verzija 1889), ki je v svoji originalni verziji bil napisan, ko še je Brahms bil pod močnim vplivom Roberta Schumanna in je tehnično najbolj drzen. Predelana verzija je pa dokaj konservativna. Zakaj? Mogoče spet Hanslick pri delu? V bistvu so igrali Brahmsov četrti klavirski trio, ker originalna verzija in predelana verzija sta zame dve popolnoma različni deli. Drugi klavirski trio (1882) je bil napisan v Brahmsovem srednjem obdobju, med drugo in tretjo simfonijo, ko je že bil pod močnim vplivom konservativnega kroga Leipzigškega konservatorija, Clare Schumann in, predvsem, Eduarda Hanslicka (ki je bojda imel celo direkten vpliv na Brahmsovo pisanje). Tretji klavirski trio (1887) pa je bil napisan v Brahmsovem poznem obdobju (še vedno močen vpliv Hanslicka) oz. tri leta po zaključku pisanja svoje zadnje simfonije. Stvar zelo čudno zveni, ampak dejansko je bil Brahms najmodernejši v svojem Klavirskem triu št. 1 oz. v svojih zgodnjih delih. Na primer, zgodba o njegovem Klavirskem koncertu št. 1, op. 15, je še kako živa. Brahms je koncert trikrat predelal, ker ni bil pogodu konservativnim kritikom, ampak je bil zelo toplo sprejet s strani njegovih nasprotnikov, modernistov, predvsem Liszta in njegove Nove nemške šole.
    Germanskost, kot ste napisali, je stvar, ki je Rusom v bistvu pogosto tuja. Že zadnjič sem vam napisal, kako Gergiev poskuša z Wagnerjem, Brucknerjem in Richardom Straussom, ampak skoraj vedno razočara, ker mu manjka ravno ta teutonski čut za glasbo. Manjka mu notranji Furtwängler, Karajan, Böhm, Gielen, Isserstedt ali Jochum (se opravičujem vsem dirigentom, ki sem jih pozabil). Se spomnim, kako ste kritizirali izvedbo Četrte simfonije Ludwiga van Beethovna pod vodstvom Gergieva. Vidite, da nemški čut v ruskih izvajalcih ni absoluten. Moreš biti zelo dober interpret, da začutiš tale specifičen nemški karakter v glasbi.
    Čudno se mi zdi, da govorite o neki absolutnosti tempa pri Brahmsu, ker, kot sem že napisal zgoraj (Paavo Järvi), skladatelj da interpretom skoraj vedno proste roke. Energico ne pomeni vedno, da je stvar zelo hitra, ampak da more interpret korajžno z lokom igrati na strune oz. pritiskati na tipke. Lahko pa je seveda tudi hitro, odvisno od interpreta. Glede dinamike in zvočnega niansiranja pa se strinjam z vami.
    Vsi skladatelji komplicirajo s tempi, verjemite, saj nismo več v obdobju klasicizma. Romantiki so znani po pogosti menjavi občutja in, posledično, tempa. V tem se čuti močen vpliv Schumanna, ki pa je bil, za razliko od Brahmsa, metronomsko bolj natančen. Da ne govorim o njegovih sodobnikih Wagnerju, Lisztu, Mahlerju…
    Brahms ni nikoli pisal svoja dela kot neko dojemanje svoje avtobiografije, ampak kot čiste glasbene občutke. V njih ni nobenega programa, samo čustva (Hanslick). Poleg njegove konservativne drže, češ, Beethoven je največji in ga ne moremo preseči, je to dodaten razloga, da se se ni dobro razumel z Wagnerjem (čeprav je doma imel spravljeno partituro Tannhäuserja) in Lisztom. Res pa je, da je bil pedanten v svojih delih.
    Brahmsa ne smemo nikoli interpretirati avtobiografsko, kontekstualno, ker s tem ne bomo prišli daleč. Vse je v glasbi oz. v notah, kar je zame žalostno, ampak tako pač je. Vpliv Hanslicka je bil enostavno premočen. Me zanima, kako bi zvenela njegova orkestrska dela, če bi se razvijal pod vplivi svojega prvega klavirskega tria in Klavirskega koncerta, št. 1, op. 15. Tega ne bomo nikoli vedeli in zaradi tega je glasba pogosto velika enigma.

    Jonatan Horvat

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.