Koncert Belcanto z žalostno Mater Božjo

V seriji komornih koncertov na 66. Ljubljana Festivalu smo sinoči v skoraj povsem polni Narodni galeriji, v oni slavnostni stari dvorani, kjer so sedaj na ogled samo še dela tujih mojstrov, poslušali koncert Belcanto Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije s kar štirimi gosti. Že lani sem zapisal, da orkester igra precej ali celo bistveno bolje, če ima svojega dirgenta, ki je hkrati lahko še solist, če pa nastopi ali program pripravi brez dirigenta, se to pri izvedbah del pozna.

Belcanto 5 IMG_3083

Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, vse fotografije Marijan Zlobec

Umetniški vodja mora biti tisti, ki interpretacijo pripravi in jo vodi. Sinoči se je ta glasbena pripravljenost še najbolj pokazala na začetku koncerta, s solističnim nastopom oboista Mateja Šarca. Že v uvodnem Koncertu za oboo in godala v d-molu Alessandra Marcella je solist zvočno osvojil sicer precej odmevno dvorano in s svojo vrhunsko igro poudaril plemenit karakter koncerta iz italijanskega poznega baroka, ki je ravno v Benetkah s Claudiom Monteverdijem že sto let poprej socializiral glasbeno kulturo in jo odprl za javnost.

Belcanto 1 IMG_3099

Matej Šarc

Alessandro Marcello kot italijanski plemič, pesnik, filozof, matematik in glasbenik očitno ni bil tako odprt za javnost. Njegov oče je bil senator in beneški meščan, zato je sin koncerte lahko prirejal kar doma. Očitno je bil pod vplivom sopotnika Tomasa Albinonija in starejšega Antonia Vivaldija. A bil je sam vsestransko nadarjen in je kot znanstvenik, bi lahko rekli, znal prenašati določena pravila v zgradbe svojih del. Ta domišljen koncept se je občutilo v sinočnjem Koncertu za oboo in godala v d-molu iz leta 1730.

Belcanto 2 IMG_3092

Z dvema koncertoma za oboo

Matej Šarc je tri stavke Andante e spiccato – Adagio – Presto oblikoval sklenjeno in diferencirano, dinamično razgibano, celo razkošno, tako da je poudarjal zvok svoje oboe, zelo natančno ali skrbno negoval melodičnost ali spevnost fraz, tako da jim je pustil polnost in zaokroženost. V počasnem stavku se je prepustil bolj meditativnosti, v hitrih pa je poleg ritmičnih bravur pokazal zgledno sodelovanje z godalci, ki jim je občasno, kolikor se je dalo (sicer malo), še dirigiral, a očitno pokazal, da je on glasbeni vodja in pripravljavec celotne interpretacije. Pri godalcih je večno vprašanje, zakaj kot komorni glasbeniki violinisti in violisti ne stojijo, še posebej v dvorani, ki nima odra.

Belcanto

Šarc je takoj nadaljeval večer še z enim Koncertom za oboo in godala v c-molu Domenica Cimarose, ki ga sicer poznamo kot opernega skladatelja. Morda je bilo v njegovem koncertu v štirih stavkih: Larghetto – Allegro – Largo – Allegro giusto nekoliko več teh “umetno” sestavljenih prvin, kot jih je iz avtorjevih štirih sonat za čembalo bistveno kasneje ali v novejšem času v novo in drugačno celoto povezal Arthur Leslie Benjamin, tako da je melodično linijo dodelil solo oboi, ostalo notno gradivo štirih sonat pa porazdelil godalom. Šarc je tu še enkrat pokazal, kako odličen oboist, pravzaprav intelektualec je v našem glasbenem svetu, kar pomeni, da združuje veliko muzikalnost in sposobnost intelektualne refleksije o delih, ki jih izvaja, pa naj bodo to baročna in klasicistična, ali čista sodobnost z novitetami vred.

Belcanto 4 IMG_3121

Claudi Arimany in Josep Francesc Palou

V celotnem muzikalnem vzdušju in glasbenem efektu bi vendarle dal prednost Marcellu, čeprav ni bil tako slaven kot njegov brat Benedetto, niti ne kot Cimarosa.

Belcanto 6 IMG_3133

Odličen ambient Narodne galerije

Gostovanje dveh flavtistov, Claudia Arimanyja in Josepa Francesca Paloua le z enim Koncertom za dve flavti in orkester v G-duru v treh stavkih: Allegro – Largo – Rondo.Allegretto ma non tanto Domenica Cimarose se je za konec prvega dela zdel premajhen zalogaj za nekoga, ki pride od daleč in svoj nastop konča, ko se komaj ogreje. Angažma solistov terja vsebino in zaokroženo avtorsko celoto, ne pa le sestavni del. Koncert je močan v dialogu dveh flavt, v prepletanju melodij bolj vedrega značaja, a za mojstre vendarle ni zelo zahteven, ima pa poleg godal še dodatna rogova in dve oboi. Oba solista sta bila solidna.

Belcanto 7 IMG_3126

Festivalskih koncertov v Narodni galeriji je bilo doslej malo

Po sorazmerno kratkem koncertu sta naša glasbena gosta kot dodatek izbrala priredbo arije Papagena iz Mozartove Čarobne piščali, kar je bila prijetna osvežitev koncertnega večera in je hkrati pokazala, da je literature za izvajanje iz vseh časov še ogromno.

Gorič 1 IMG_3158

Nika Gorič

Če bi rekel, da so bile oči uprte v najbolj pričakovano gostjo večera, sopranistko Niko Gorič v drugem delu koncerta, in sicer v njeno interpretacijo Stabat Mater Luigija Boccherinija ob spremljavi godal, bi hkrati moral takoj ugotoviti, da pa koncertne napetosti in vzdušja velikih glasbenih dogodkov vseeno ni bilo.

Gorič 2 IMG_3155

Nika Gorič

Problem Nike Gorič je v izboru karakterja kompozicij, ki njenemu vedremu značaju, tako rekoč vedno nasmejanega obraza, nekako ne sodijo ali se ne prilegajo. Njen boccherinijevsko in stabatmatersko trpeči obraz se je zdel ves večer kot nekakšna maska, ki si jo nadene nekdo, da bi skril svojo notranjo srečo, ko mora peti najhujšo nesrečo in žalost, kot Mati Božja, ko je izgubila križanega Sina, a je v resnici vedela, da je Bog, saj je spočela od Svetega Duha in je imela na voljo dolgih 33 let, da je vse razmislila.

Gorič 5 IMG_3157

Stabat Mater dolorosa

To je bil kot nekakšen Bonjour Tristesse nekoč mlade, osemnajstletne francoske pisateljice Françoise Sagan, kot nekakšna samosmilečna in samoobjokovana, v resnici pa ne doživeta bolečina, ki nikogar v okolic ne prevzame, niti ne zaprede v refleksijo nekega vedno skrivnostnega in nikoli natančno razjasnjenega zgodovinskega dogajanja, na katerem sloni evropski duhovni prostor, kultura, religija, ideologija, celo politika in ki mu v zadnjem času grozi neka komaj slutena ideološka sprememba nepredvidljivih razsežnosti.

Gorič IMG_3148

Eja mater, fons amoris

Glasovna predispozicija Nike Gorič je koloraturni in lirski sopran, ki pa se pri njej še ni pokazal v pravem sopranskem registru, tako da glasovnih višin doslej še nismo slišali in je vprašanje, katere zahtevne tovrstne operne vloge bi že lahko pela. Po poslušanju Stabat Mater se pokaže, da je močna v srednji in celo nizki legi, ki jo že skoraj altovsko temno obarva, medtem ko pri višinah ni ničesar niti izrazitega niti interpretacijsko tvornega, tako da je ves karakter nastopa nekakšna varna glasovna sredina. Pri posameznih frazah na trenutke popusti v koncentraciji in postane njen glas drugačen, skoraj robat, nelep.

Gorič 7 IMG_3144

Nika Gorič v ambientu Narodne Galerije

Struktura Stabat Mater je zelo zahtevna:

Stabat mater dolorosa, Grave assai

Cujus animam gementem, Allegro

Quae moerebat et dolebat, Allegretto con moto

Quid est homo, Adagio assai – Recitativo

Pro peccatis suae gentis, Allegretto

Eja mater, fons amoris, Larghetto non tanto

Tui nati vulnerati, Allegro vivo

Virgo virginum praeclara, Andantino

Fac ut portem Christi mortem, Larghetto

Fac me plagis vulnerari, Allegro commodo

Quando corpus morietur, Andante lento

Vprašanje je seveda karakter Stabat Mater, njena dramatična moč, vsebina petega v latinščini, doživetost trenutka, kontrastnost občutja in njegove izpovedi. Tu Nika Gorič ni imela neke močnejše dramaturgije, spremljevalna godala pa še manj, še posebej violin kot slabši del ansambla. Vse skupaj se je zdelo bolj kot bralna vaja, ne pa dokončni koncert.

Gorič 4 IMG_3162

Nika Gorič je dobila rože

V celoti je manjkalo izostreno in profilirano umetniško vodenje, kritična refleksija vsebine, jasnejše členjenje po oznakah, smisel za gradacijo koncerta do njegovega vrhunca. Tako pa se je končalo, da nihče pravzaprav ni opazil, da je Stabat Mater že konec.

Marijan Zlobec

One thought on “Koncert Belcanto z žalostno Mater Božjo

  1. Nika naj ostane pri nemškem repertoarju oz. nemških skladateljih, ker ji stvar bolj leži. O njenih interpretacijah Schuberta in Berga sem slišal same pozitivne odzive iz VB. Celo enkrat je bil koncert prenašan na BBC-jevem tretjem radiu ( mislim, da je pela Schubertov samospev Hirt auf den Felsen). Saj razumem, da ji latinsko petje ne leži, pa mogoče baročno/klasicistično petje nasploh, ker je pevka, ki poje zelo doživeto, in pogosto ravno v glasbi iz te ere ni nekega nakazila ali pravila, kje naj bo takšna ali drugačna emocija, kot je vedno nakazano v romantični glasbi (sehr ausdrucksvoll in podobne finte). V baročni in klasicistični glasbi je vse prepuščeno osebni interpretaciji solista in zato je ta glasba zanimiva in težka (dobro, verjetno ne boš zapel žalostno arijo vedro, ampak vseeno…) Pri njenem nemškem petju pa težko najdemo slabosti, ker je res dobra (Mahlerjevo četrto simfonijo in Brahmsov Nemški rekviem sem slišal z njo v zasedbi) . Ne bi rekel, da ji samo leži koloraturno in lirsko petje, ker se je že lepo izkazala v Bergovih Sieben frühe Lieder, kjer je dramatičnost glasa kar pomembna (verzija z Jessye Norman, ki je standard za Wagnerja, s Pierrom Boulezom je vrhunska). Ima zelo širok repertoar in lahko smo samo srečni, da imamo takšno pevko. Poleg tega pa še je izvrstna izvajalka sodobnega repertoarja.

    Jonatan Horvat

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.