En pogled zadošča, da zaobjameš nebesa

Premiera Offenbachovih Hoffmannovih pripovedk na odru Ljubljanske opere SNG je za nami. Čudeža ni bilo, ne v dobrem, ne v slabem, tako da bi predstavi na koncu dal oceno solidna tri, niti ne tri plus, kot so mi sugerirali nekateri nastopajoči v pogovoru ali kramljanju po predstavi. Pri “spraševanju” bi, kar je logično, radi dobili boljšo oceno.

Branko Robinšak v naslovni vlogi.jpg

Branko Robinšak kot Hoffmann, fotografije SNG Opera in balet Ljubljana/Darja Štravs Tisu

Predstava ima namreč za pravljičnost in stilno ter prostorsko, dogajalno različnost preskromno in šibko scenografijo, ki operi v resnici več jemlje kot daje. Prav tako je režija bolj gledališka kot operna; premalo upošteva tiste dogajalne “šoke”, ki Hoffmanna na poti iz zgodbe do zgodbe, od ene ženske do druge, razočarajo, a mu ne vzamejo ne volje ne določenih principov in splošnih ugotovitev, ki se končajo v končnem objemu s svojo Muzo in Nikolajem. Zlasti režijsko slab je bil konec Olimpijine zgodbe, kjer o njej kot lutki ni bilo veliko dogajalne in izrazne tipike, kaj šele konca ob njenem “razpadu”, ki ga tokrat ni bilo niti za ščepec in je režiser Aleksander Popovski prepričljivo dokazal, da operne snovi ne obvlada. Njegova režijska postavitev posameznih opernih likov je bila igralsko neizrazita, medla, nesproščena in neprebujena, razen Norine Radovan, ki si je sama izbrala svoj časovno anahronistični  in osebnostno bolj hermafroditski lik, tako da se je lahko mirno igrala kot je vedela in znala, a kot smo  videli na koncu ob sklepnem aplavzu, malokoga prepričala.

Branko Robinšak in Peter Martinčič.jpg

Branko Robinšak in Peter Martinčič

Predstava je potekala intenzivno, napeto, angažirano in  ni nihala, tako da je bila celotna linija poteka zgledna, seveda pa še vedno v okviru realnih ali dejanskih zmožnosti ansambla. Tako je bil odličen operni zbor, v ženskem in moškem delu in gre pohvala Željki Ulčnik Remic, ker je vse zborovske prizore v francoščini dobro naštudirala, zbor pa zveni polno, zaokroženo, spevno, brez nekih starikavih vibratov, skratka sveže.

Hoffmannove-pripovedke2-1.jpg

Norina Radovan

Gostujoči dirigent Simon Krečič je imel zlasti na začetku predstave več težav s skladnostjo orkestrske igre in pevci zlasti bolj v globini odra (menda zvočniki, ki pevcem pomagajo, s prenosom zvoka zaostajajo ?) ga niso slišali tako, da bi lahko reagirali  čisto. Krečič se počasi lušči iz akademizma v interpretativno svobodo, globlji navdih, dajanje dogajalnih in razpoloženjskih impulzov, ob ohranjeni natančnosti in uravnoteženem muziciranju vseh sekcij. Tu ves večer kakšnih napak, vsaj večjih, ni bilo, a je možno še več emocij, dinamičnih kontrastov, ekstatičnosti in nasploh vsega tistega, čemur bi lahko rekli pripovedovanje operne zgodbe s pomočjo orkestra.

Branko Robinšak in Nina Dominko.jpg

Branko Robinšak in Nina Dominko

Če bi rekel, da je bil v ospredju opernega večera sam Hoffmann v interpretaciji tenorista Branka Robinšaka, potem je treba dodati, da so ga še pred predstavo sicer z ženskim nagovorom po zvočniku predstavili kot jubilanta s 35-letnico opernega nastopanja. Robinšak je glasovno ohranil svežino, ki je za njegova leta prej presenetljiva kot pričakovana ali celo samoumevna. Manj prebujen je v sami dramski igri, ki je nikoli ni obvladal po osebah ali vlogah v njihovih detajlih in značajskem profilu. Omejen je na nekaj poz, mimo katerih ne more. Žal je ta igralska neinventivnost, tudi kot rezultat skromne režije, obveljala še pri drugih pevcih. Vse je bilo preveč togo.

Po barvi glasu, precej “nazalno”, in izrazu je bil močan interpret baritonist Peter Martinčič kot Lindorf,  Coppelius, Dapertutto in dr. Mirakel, a je deloval skoraj pridigarsko sugestivno.

Hoffmannove-pripovedke2-2.jpg

Andrej Debevec

Posebno pričakovanje smo gojili do Olimpije v interpretaciji mlade koloraturne sopranistke Nine Dominko kot gostje. Če bi bilo to dejanje scensko in vsebinsko predstavljeno bolj v skladu s svojo vsebino, ne bi izpadla tako osamljeno in skorajda cirkuško, kot je. Reševala se je sama, brez režiserja, glasovno dosegla lep efekt, tako da se ji splača delati avdicije še v kakšnem drugem opernem okolju.

Hoffmannove-pripovedke-3.jpg

Neža Rus

Za sopranistko Rebeko Radovan kot Giulietto bi s svojo petkratno lopatasto široko kostumsko opravo težko pritrdil tistemu, kar sicer poje, namreč kako bo Hoffmann postal njena igrača. Prej bi pričakoval, da bo od  nje pametno čimprej zbežal. Režiser tega nečara žensk v svoji režiji in predstavi sploh ni opazil.

Najbolj naravna med ženskami je bila sopranistka Martina Zadro kot Antonija. Bila je v odlični pevski formi in je umrla “naravno” ali “normalno”. Kje je pela altistka Mirjam Kalin kot glas matere ne vem, ker je sam na odru nisem videl, je pa očitno iz neke točke v dvorani vseeno bila vidna.

Hoffmannove-pripovedke2-6.jpg

Tenorist Dejan Maksimilijan Vrbančič je bil kot Spalanzani (in Nathanael) interpretativno, se pravi režijsko omejen na uporabo računalnika namesto tradicionalnega vijaka za navijanje svoje hčerke, lutke Olimpije, seveda pa ni bilo ne duha ne sluha o njegovem fizikalnem in inovatorskem laboratoriju.

Tenorist Andrej Debevec lahko igra v vseh vlogah enako ali samega sebe, vedno mu bo kaj uspelo (Andreas,  Cochinelle, Pittichinaccio in Franz). Basist Zoran Potočan je vedno igralsko neprebujen, tako še tokrat kot Krespel in Luther, razlik ni. Baritonist Slavko Savinšek je želel biti monumentalen (Schlemil, Hermann), povsem nenatakarski je bil basist Marko Pikš.

Hoffmannove-pripovedke-12.jpg

Presenetila je zelo profilirana in izrazno prepričljiva balerina Neža Rus v plesni vlogi Stelle. Koreografsko postavitev je napravila debitantka Georgeta Capraroiu.

O Norini Radovan sem že povedal, kako je učinkovala. Glasovno je problematična njena neizenačenost kot posledica slabe postavitve pevske tehnike že od začetka, zato popravki niso več možni.

Kostumi Beate Borrmann so bili pisani kot le kaj in čeprav se je trudila nekatere osebe individualizirati, celo karikirati, je prevladovala vsesplošna kostumografska zmešnjava.

Hoffmannove-pripovedke2-9.jpg

Rebeka Radovan in Norina Radovan

Scenografija Numen je imela nekatere stereotipe, ki pa so se tu še manj izšli ali izkazali kot v kakšni drugi njihovi predstavi. Napihovanje nekakšnih balonov, spuščanje žametastih klobas, ki samo vpijajo glasove in zvok, razna “valovanja” po odru in napenjanja belih “jader”, pa belega prta na mizi v Luthrovi kleti…so izkazovali veliko nemoč v postavitvi Hoffmannovih pripovedk, hkrati pa izbrisale neko rdečo nit, ki bi predstavo osmislila kot celoto, ji dala večjo refleksivno, da ne rečem filozofsko moč.

Hoffmannove-pripovedke2-10.jpg

Bolje, da neham, sicer bom pristal pri – 3.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.