Ker je poezija najpomembnejša postranska stvar

Po tiskovni konferenci Društva slovenskih pisateljev v Mrakovi sobi Hotela Mrak na Rimski cesti v Ljubljani, kjer so bili predstavljeni pesniki in pesnice, avtorji enajstih pesniških zbirk, ki so se uvrstile v finale za letošnjo Jenkovo nagrado za najboljšo slovensko poezijo, izdano v pesniških zbirkah v zadnjih dveh letih, objavljam še uvodno razmišljanje lanske nagrajenke in letošnje predsednice žirije Veronike Dintinjana.

Dintinjana IMG_7156.jpg

Veronika Dintinjana, foto Marijan Zlobec

Ker je poezija najpomembnejša postranska stvar

Letošnji izbor za Jenkovo nagrado prinaša novost: v prvem krogu imamo za vas enajst
naslovov. Običajno je bil daljši seznam neuraden in je članom žirije pomagal, da so se lažje dogovorili o petih nominirancih. Tokrat se je žirija soglasno odločila, da javno izpostavi več pesniških zbirk. Namen je bil sprva izbrati okroglo deseterico, končni rezultat pa je dal enajsterico, ki jo danes predstavljamo. Temu bo sledila objava petih nominirancev in nato končna razglasitev letošnjega Jenkovega nagrajenca ali nagrajenke, kot vsa leta doslej.

Zakaj sploh ta novost? Poezija je v javnih občilih postala praktično nevidna. Da bi prebrali v dnevnem časopisju pesem? Se ne zgodi, ali vsaj izjemno redko. Enkrat do dvakrat na leto se v osrednjih tiskanih medijih pojavi fotografija nagrajenca in kratek odlomek iz utemeljitve oziroma poročilo s podelitve. Delo je drastično zmanjšalo število kritik v Književnih listih. Število solidnih ali dobrih pesniških knjig v enem letu presega število objavljenih kritik, zato številne knjige kljub kvaliteti niso deležne odmeva v občilih, ali pa je ta omejen na specializirane revije, namenjene ožjemu krogu ljubiteljev in poznavalcev literature, ne širši slovenski javnosti. Poeziji se namenja prostor “v drugi kleti”, kjer ne moti pomembnih zadev in kamor navaden občan poredkoma zaide. Tako postaja poezija – in skupaj z njo, kultura – dejavnost za čudake in obstrance, ki pišejo “pesmice” v prostem času.
Dintinjana IMG_7154.jpg

In vendar je poezija nujen, nepogrešljiv del govorice vsake družbe. Poezija ni en glas, je
množica glasov. Najpogosteje prihaja z mesta nemoči, ne zgolj ekonomske ali politične, s
strani občutljivih, ranljivih posameznikov. Vznika sredi najgostejše teme in med prebliski čudenja. Zahteva pozornost in odgovornost do ljudi, živali in stvari. Je možnost biti slišan in zmožnost slišati druge. Od bralca zahteva dejavno udeležbo, kakršna pristoji državljanu in državljanki. In še: v svoji “neuporabnosti” je poezija radikalno svobodna.

Vsak reprezentančni izbor je odraz trenutka v času, okusa dobe, osebnih preferenc selektorjev. Resnični arbiter je čas, distanca desetletij. Poezija ne ponuja merljivih rezultatov in ji je duh točkovanja in tekmovalnih izborov tuj. Vendar z nogometom in drugimi športi deli trenutke, ko se zgodi popolnost nekega giba, ob katerem vzkliknejo komentatorji: “To je čista poezija!” Dovršenost besed ali gibov, dovršenost človeškega v času in prostoru, ki seže čez, do sočloveka.

Pred vas, novinarje, postavljamo danes nemogoč izziv: da objavite v svojem mediju eno ali več pesmi, ki jih boste danes prejeli na tej predstavitvi. Pesmi govorijo same zase. Smo – ste – jim sposobni dati prostor?”

Njen poziv s prostorom za objavo antologije posameznih pesmi iz enajstih finalnih pesniških zbirk ni uspel.

Marijan Zlobec

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.