Zakaj niso objavljeni nominiranci za Prešernove nagrade ?

Način izbire Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada je pred javnostjo povsem skrit. Imamo šest področnih komisij, namesto poprejšnjih štirih, ki vsaka lahko predlaga svojega kandidata za Prešernovo nagrado, torej šest, nagrado pa potem dobita le dva. Kaj zdaj ? Zakaj se nominirancev javno ne objavi, da bi videli, koga so strokovne komisije predlagale, potem pa jih Upravni odbor Prešernovega sklada na tajnih volitvah ni izbral.

Jurij_Souček_02 (1).jpg

Jurij Souček, foto Wikipedija

Prešernovi nagrajenci so fevd šestih strokovnih komisij in Upravnega odbora Prešernovega sklada.

V objavi profila Prešernov sklad Ministrstva za kulturo med drugim lahko preberem: “Zakonska sprememba iz leta 1991 je število nagrad še bolj zmanjšala, in sicer na največ dve Prešernovi nagradi oziroma največ šest nagrad Prešernovega sklada.”

S povečanjem števila komisij in področij nagrajevanja pa se število nagrad ni skladno povečalo, na primer na tri Prešernove nagrade in osem nagrad Prešernovega sklada. Tako je sedaj jasno, da sta dva nagrajenca “zastopnika” šestih komisij in področij. In potem bodo prihodnje leto ugotavljali, da če sta bila letos nagrajeni dve področji, bosta dve drugi in tretje leto tretji “par”. To ne vodi nikamor.

Že na FB sem zapisal, da se name obračajo ljudje oziroma bralci z vprašanjem, zakaj  niso javno objavljeni nominiranci za Prešernove nagrade, da bodo vsi vedeli, med katerimi kandidati je Upravni odbor Prešernovega sklada izbiral in kako glasoval.

V strokovnih komisijah sedijo ljudje, ki nimajo pojma, o čem odločajo, kako veliko je področje odločanja in koliko ljudi dejansko zajema. Še manj se ve, kakšen je interes predlagateljev. Komisije odločajo o tistem, kar jim pride na mizo.

Prav tako je v Upravnem odboru. Tu so ljudje, ki prav tako nimajo pojma, kaj vse je nekdo v svojem življenju ustvaril.

Velik problem so starejši umetniki, zlasti tisti, ki jih mlade generacije v komisijah in Upravnem odboru ne poznajo iz časa njihove največje in najbolj vrhunske ustvarjalnosti ter ustvarjalne kontinuitete.

Vzorčni primer je letos sloviti gledališki igralec (pa še marsikaj), lahko rečem legendarni Jurij Souček. Najprej bi pomislil, ali ni Prešernove nagrade prejel že pred tridesetimi leti (aprila bo praznoval devetdesetletnico). Če pogledamo sestavo in starost ljudi v komisijah in UO, vidimo, da je zelo malo ali nič članov, ki so Součka videli igrati v ljubljanski Drami SNG ali Mali drami v šestdesetih in sedemdesetih letih. To so bile predstave, o kakršnih Drama danes lahko le sanja.

V komisijah so ljudje, o katerih ne vem ničesar, niti nisem opazil nič njihovega javnosti dostopnega dela, razen da so oboroženi z nazivom dr. Nikoli jih ne srečam na nobeni kulturni prireditvi, skratka vsem živem in enkratnem, neponovljivem.

Zakaj bi mi Upravni odbor sploh dal nagrado, če vem, da mojega umetniškega dela ne pozna, me niso videli na odru, v družbi legendarnih soigralcev, kot so bili Stane Sever, Duša Počkaj, Bert Sotlar, Boris Kralj, Štefka Drolčeva, Rudi Kosmač, Tone Slodnjak, Lojze Rozman…, če se jih spomnim v tem trenutku le nekaj – si lahko misli Souček. Ampak ali je to pošteno, korektno, strokovno, vrednostno relevantno…?

Koliko slovenskih umetnikov dobro, zelo dobro ali odlično poznamo, pa se ne sprašujemo, ali so dobili Prešernovo nagrado ali je niso.

Pisal sem predsedniku Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinku Möderndorferju in čakam na njegov odgovor, da ga objavim.

Lov na spremembe v Prešernovem skladu je odprt.

Marijan Zlobec

3 thoughts on “Zakaj niso objavljeni nominiranci za Prešernove nagrade ?

  1. Bolje bi bilo, če bi medijski “lovec” napisal: začel se je lov “na človeške glave” oziroma že videna “kronika škandalov” po slovensko.
    Če res nihče od članov glavnega odbora in ne od članov področnih ekspertnih komisij PS po brezprizivnem prepričanju avtorja “nima pojma”, potem je absolutno in popolnoma vseeno, koga so predlagale komisije in koga je dokončno za najvišje državno priznanje priznanje potrdil glavni odbor Prešernovega sklada.
    Lov “na človeške glave”, ki mu lahko rečemo tudi zlonamerno in osebno žaljivo javno sramotenje članov glavnega odbora ter področnih ekspertnih komisij Prešernovega sklada se seveda samodejno in logično prenaša tudi na javno sramotenje ničesar krivih Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada.
    Prav zares pa ni nobene potrebe, da bi v to populistično “blato in pomije” slovenske tradicionalne nevoščljivosti in negativne privoščljivosti javno “tunkali” še imena popolnoma nedolžnih “neizvoljenih” kandidatov, ki za svoje javno sramotenje nazadnje ne bodo dobili nikakršnega materialnega ali moralnega zadoščenja države, ampak bodo med površno obveščenimi “kibici” posameznih protagonistov med “gladiatorji” v slovenski kulturno areni celo zlahka osumljeni, da je nemara z njihovo umetnostjo ali celo z osebno državljansko držo morda zares kaj narobe.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.