Tine Hribar zaključuje trilogijo Nesmrtnost in neumrljivost

Slovenski filozof Tine Hribar pri Slovenski matici zaključuje svojo trilogijo Nesmrtnost in neumrljivost III kot svoj celovit pogled na svet in človeštvo, kot tudi z nekaterimi pogledi v prihodnost, kar je še posebej drzna poteza enega izmed vodilnih razumnikov pri nas. Hribarjevo knjigo, tako kot še dve drugi, bo SM predstavila na posebnem srečanju v torek, 19. februarja, ob 11. uri v dvorani Slovenske matice.

Hribar 1 img_3784.jpg

Akademik dr. Tine Hribar na predstavitvi svoje druge knjige v trilogiji, foto Marijan Zlobec

V trilogiji se zdi, kot da Hribar išče neke posebne kotičke v zgodovini, ki so po svoje paradoksalni ali pa veličastni, manj se loteva bolj problematičnih ali tragičnih aspektov razvoja človeštva; raje se posveča konkretnim ljudem, ni nujno da filozofom, še posebej pa ceni človeka kot misleca ali bitje razuma.

Z modrostjo postaja Hribar vedno bolj preprost in razumljiv, zaveda se, da se da vse povedati v razumljivem jeziku, s katerim nagovarja širši krog bralcev, ne da bi hkrati želel biti pedagoški ali učenjakarski. Kar pa trdi, drži ali je o tem prepričan.

Kot sporoča Slovenska matica, “s tretjim delom akademik, prof. dr. Tine Hribar zaključuje svojo obsežno filozofsko trilogijo. V njej natančneje predstavi Eckhartova filozofska stališča o nesmrtnosti in neumrljivosti, sodobno teologijo (Balthasar, Moltmann, Rupnik), Heideggerjeve filozofske poglede na nesmrtnost, apologetsko filozofirajočo teologijo (Levinas, Marion, Kocijančič) ter odkritja sodobne znanosti na temo smrti in obsmrtnih izkušenj.

Svojo tridelno knjižno razpravo sklepa z besedami: »Ljubezen do življenja, iz katere izvira veselje do zdaj živetega življenja, presega ne le željo po smrti, ampak tudi željo po večnem Življenju. (Na)gon smrti ni želja po smrti, marveč želja po presežku življenja: po tistem, kar naj bi bilo več, a je manj od življenja. Od življenja, ki vključuje tudi filozofijo, namreč filo-zofijo kot ljubezen: kot rado-vednost. RAD IMETI, TO JE VSE.«

Rad imeti je lahko reči, a težko storiti. Zakaj je tako, pa ni razkril še noben filozof. Problem je v človeku kot “živali”.

https://marijanzlobec.wordpress.com/2017/11/08/tine-hribar-je-nesmrten-ceprav-bo-umrl/

Hribar img_3796.jpg

Tine Hribar

Antigonine sestre prof. dr. Lenarta Škofa je delo o genealogiji ljubezni. Kakor je Jezus za krščanstvo, je Antigona v zgodnji evropski misli ničelna točka etike: v njej se združujejo stari nenapisani zakoni, arhaična etična načela ter najvišji zakon ljubezni. V dialog z Antigono so pritegnjena tudi ženska božanstva arhaične grške dobe (Metida), stare kozmološke matrice (chóra) ter liki t.i. herojskih žensk, kot so Savitri iz indijskega epa Mahabharata, Alkestida iz istoimenske grške Evripidove drame ter slovenski mitološki lik Lepe Vide. Delo se posveča še vlogi žensk in ženskega počela v judovsko-krščanskem okviru (Neznanka iz Betlehema, Modrost iz knjige Pregovorov ter Marija v okviru sodobne katoliške filozofske teologije). Slednjič so v knjigi obravnavane Schellingove filozofske tenkočutne misli o Clari ter Heideggerjevi premisleki o Biti, tudi v navezavi na starogrške okvire kozmološkega mišljenja pri Sapfo in njeni Afroditi kot sestri Biti. V sklepu se Antigonine sestre posvečajo francoski filozofinji Luce Irigaray kot šifri prehoda k dobi Diha/Sape, utemeljeni na horizontalni transcendenci ter z njo povezani spiritualno-telesni gesti sočutja in ljubezni.

Druga knjiga slovenskega prevoda Plotinovih Zbranih spisov obsega traktate, ki so po kronološkem vrstnem redu oštevilčeni od 22 do 33. Dvanajst traktatov, ki so nanizani v drugi knjigi, je Plotin zapisal v svojem zrelem in, lahko rečemo, tudi najbolj ustvarjalnem obdobju, ko je bil star okrog šestdeset let, tj. potem ko je Porfirij leta 263 n. š. prišel iz Grčije v Rim in vstopil v njegovo filozofsko šolo, bolje rečeno, v krog Plotinovih učencev in prijateljev. Pričujoča dvanajsterica traktatov vsekakor tvori niz Plotinovih vélikih in najbolj odmevnih razprav, ki jih lahko razvrstimo v štiri tematske sklope (22–24, 25–26, 27–29 in 30–33). V tem obdobju je Plotin miselno izpopolnil in tekstovno obrusil svoj osrednji filozofski nauk o treh izvornih hipostazah: o Enem, Umu in Duši. Seveda pa Plotin vsaj posredno govori o treh izvornih hipostazah v vseh 54 traktatih, saj njegov filozofski sistem lahko primerjamo s čudovito mrežo miselnih biserov, tj. umskih resničnosti, v kateri se vsak biser zrcali v vsakem in obenem vsak zrcali celoto te veličastne, prosojne in sijoče strukture, ki jo kakor sonce preseva prva hipostaza, Dobro ali Eno. Prevodnemu besedilu je prevajalka doc. dr. Sonja Weiss dodala Uvodne besede, vsebinske povzetke posameznih traktatov in ga dopolnila z nujnimi opombami, spremno besedo h knjigi pa je prispeval prof. dr. Marko Uršič. (Po tiskovnem sporočilu)

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.