Emil Filipčič:”Če sem tiho, se na svetu prav nič ne spremeni.« 

V knjigarni Beletrina v Ljubljani je Založba Beletrina predstavila nekatere izmed nedavno izdanih knjig, ki tako pričenjajo svojo vznemirljivo pot med bralce. Skupaj z dvema avtorjema in dvema prevajalkama so prelistali Zgodbe iz Odese izpod peresa ruskega pisatelja Isaaka Babelja, Ni in naj tudi ne bo madžarske avtorice Edine Szvoren, Moto plodovitega slovenskega pisatelja Emila Filipčiča in Območje brez signala hrvaškega književnika Roberta Perišića.

Beletrina unnamed (44).jpg

Emil Filipčič, Robert Perišić, Mitja Čander, Saša Špelec in Marjanca Mihelič, foto Beletrina

Po besedah direktorja Založbe Beletrina, Mitje Čandra, ki je predstavitev vodil, gre za štiri skrbno izbrana dela; dva romana in dve knjigi kratke proze, ki med slovenske bralce prinašajo raznoliko tematiko in različne, a dodelane sloge.

Beletrina unnamed (44).jpg

Zgodbe iz Odese Isaaka Babelja, sovjetsko ruskega avtorja judovskega rodu iz Odese v Ukrajini, je knjiga kratke proze, v kateri avtor opisuje tragično zgodbo judovske skupnosti na Krimu v začetku 20. stoletja, kjer se križajo antisemitski pogromi sovjetske države in delovanje judovskih banditskih tolp pod vodstvom Benja Krika.

Tragična zgodba z rahlo romantičnim razbojniškim pridihom je napisana v izjemnem slogu,  avtor pa v bralcu skozi solze izvablja smeh. Kot je povedala prevajalka Saša Špelec, je imela privilegij, da je v ruščini prebrala knjigo, ki jo je močno prevzela. Tako zelo, da je eno od zgodb kar dvakrat prebrala v joku, preden je lahko ustvarila distanco, potrebno za prevajanje. Babelj odlično obvlada kratke zgodbe, za katere velja, da so dobre, ko nimaš kaj dodati in tudi ne kaj odvzeti. Kot je povedal Mitja Čander, Zgodbe iz Odese med slovenske bralce vračajo interes za tega odličnega ruskega avtorja, katerega zadnja knjiga, Rdeča konjenica, je bila v slovenščino prevedena davnega leta 1957.

Tudi druga predstavljena knjiga, Ni in naj tudi ne bo, je kratkoprozna zbirka novel sodobne madžarske proze, pod katero se podpisuje Edina Szvoren, večkrat nagrajena avtorica, omenimo le evropsko nagrado za literaturo iz leta 2015. Čeprav je sama skromno izjavila, da ne verjame, da bi Evropo utegnile zanimati njene novele, predstavlja enega največjih prebojev v madžarski prozi zadnjih let.

Knjiga je izšla s finančno podporo projekta Reading the Heart of Europe v programu Ustvarjalna Evropa. Doslej je avtorica napisala štiri zbirke novel, Marjanca Mihelič, ki se podpisuje pod prevod zbirke Ni in naj tudi ne bo, pa je povedala, da se vsebinsko vseskozi osredotoča na družino, ki pa ni običajna, ampak ji vedno nekaj manjka, ali je nečesa preveč. Manjka oče, manjka mati, ni otok, manjka orgazem, preveč je alkohola, skratka, nekaj je narobe, da družinski mikrokozmos ne funkcionira, kot je treba. Edina Szvoren piše na poseben način, pri tem je izjemno skrbna in natančna, in kot pravi sama, se od stavka ne premakne, dokler ne začuti, da je popoln.

Emil Filipčič je gotovo med avtorji z najdaljšim in najbolj plodnim sodelovanjem z Beletrino, saj je Moto njegov že šesti roman, ki ga je založba izdala. Očitno tudi ne zadnji, saj je avtor na koncu predstavitve povedal, da piše že novo knjigo. »Novo sem že napisal in upam, da jo bo izdala Beletrina, ravno pred dvema dnevoma pa se mi je porodila ideja za naslov še naslednje, Robustni kaos.«
Kot je povedal avtor, ga ne zanima več, kdo je on sam, pri pisanju pa ga navdihujejo kriminalke, tudi Agate Christie. Očitno dovolj napeto, saj je Mitja Čander povedal, da je rokopis prebral v enem zamahu, tako ga je pritegnila napeta zgodba in slog pisanja.

V romanu Moto Filipčič opisuje prijatelja slikarja, v prvi osebi pa piše, ker je navajen igrati in se tako lažje vživi v zgodbo. Skozi slikarjevo zgodbo je sicer trčil tudi v svojo osebno, v trenutku, ko lik zboli za rakom, ki ga je prebolel sam Filipčič. »Zato tudi govorim malo drugače kot prej, ampak veste, kaj sem opazil? Če sem tiho, se na svetu prav nič ne spremeni.«

Robert Perišić slovenskemu bralcu ni neznan avtor, kot je ugotovil Mitja Čander, Beletrina vsakih osem let izda njegov roman. Zadnji v nizu, Območje brez signala, opisuje propadlo, depresivno mesto, v katerem po propadu socializma propade tudi tovarna, ki je mestu dajala kruh. Avtor v duhovitem, lucidnem slogu opisuje prizadevanje skupnosti, da bi ponovno zagnali tovarno, skozi to zgodbo pa oriše usodo delavstva zadnjih štirideset let. Zanima ga, kako so se delavci spreminjali in kako drugačne so današnje generacije. Kot je poudaril Mitja Čander, gre za perečo družbeno temo tranzicije, ki ima skupni imenovalec, zavajanje ljudi z lažnimi upi.

Čander c48dander-img_0553.jpg

Mitja Čander je zaključil predstavitev z vabilom k spremljanju knjižnih novosti v aprilu, ki bo prinesel jezikovno osvežene Šavrinke Marjana Tomšiča, prvenec nekdanjega zapornika Feliksa Plohla Vsi moji grehi, odličen izbor pisanja Vitomila Zupana in dragoceno zadnjo knjigo Zmaga Šmitka, ki jo bo pospremil tudi simpozij o nedavno preminulem avtorju. Simpozij o Zmagu Šmitku bo 18. aprila, med 13. in 17. uro v Cankarjevem domu (dvorana M34). (Po tiskovnem sporočilu).

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.