Slab Omerzov začetek v Temno stran Dela

Tresla se je gora, rodila pa se je miška, bi lahko rekli po pompozno napovedani trilogiji Temna stran Dela Igorja Omerze. Meni kot novinarju Dela tudi že v Gorjupovih časih je dokazal, da ve premalo, premalo se je pozanimal pri še živih novinarjih in še posebej nekdanjih dopisnikih Dela v tujini, zlorabil je celotno poglavje o Edvardu Kocbeku, ki nima povezave z Udbo na Delu in nam ponudil v branje metodološko, raziskovalno in tematsko sračje gnezdo, zabeljeno  s prostaščinami in drugimi epitetoni, ki v publicistiko ne spadajo.

Omerza 2 IMG_6756.jpg

Igor Omerza se bo tokrat težko “zmazal”

Igor Omerza ni ne dovolj človeško zrel ne profesionalen, še manj natančen, ne zna si postavljati vrašanj, ki sodijo v kontekst časa, o katerem piše, družbenopolitičnega sistema, države, pa strukture, lastništva, financiranja ter funkcije medijev…skratka vsega, kar je tedaj dejansko bilo in je glede medijev, konkretno Dela, primerjivo vse do danes ali do zadnje današnje številke časopisa, ki se je v Gorjupovem času skokovito dvignil in imel 90 tisoč naklade, danes pa le še 25 tisoč.

Če vzamem samo en primer, to je Gorjupove naloge o preverjanu pisalnih strojev na Delu z odvzemom tipkopisov in citiranje dokumenta o tem, potem je jasno, vsaj meni, da se je vse to dogajalo v hiši sami, ne pa s pomočjo kakšnih udbovskih padalcev, ki so ilegalno in brez vednosti zaposlenih, kaj šele novinarjev, prišli preverjat pisalne stroje in  vsakogar posebej  označili kot kakšen prstni odtis na občini. Le da tam to funkcionira.

Omerza 1 IMG_6758.jpg

Igor Omerza, foto Marijan Zlobec

Vsakdo, ki je bil na Delu na Tomšičevi, ve, da so bile nekatere velike ali vsaj večje redakcije, kjer se je dalo pisati na različne pisalne stroje, čeprav je načeloma vsakdo imel svojega. Če bi kdo želel kaj pisati anonimno, bi se samo kam malo premaknil, ali pa prišel v redakcijo kasneje, saj je bil dostop odprt. Seveda pa so bili vsi novinarji Dela tako pametni, da takih neumnosti, kot bi bilo pisanje anonimk na Delove pisalne stroje na službenem mestu in proti Delu, ne bi počeli.

Igor Omerza ni razumel, da bo nekdo prišel po tipkopise, s katerimi si ne bo mogel kaj dosti spričo zgoraj povedanega, pomagati. Še manj je razumel, kaj pomeni, da bo “to delo opravila njihova administratorka Štautova…” Ker če bi vedel, bi napisal in pojasnil, da je dotična administratorka bila nihče drug kot Vika Šauta, takratna sekretarka Dela, ki je bila vodja vseh finančnih in kadrovskih služb.

Omerza 5 IMG_6761.jpg

Slaboumno je domnevati, da je bil Mitja Gorjup tako zabit, da ne bi vedel, kako je to brezpredmetno in neumno.

Kako se Igor Omerza loteva kritiških odmevov na zbirko štirih novel Strah in pogum Edarda Kocbeka iz leta 1951, kar izrazito ne spada v Temna stran Dela, bi najlažje odgovoril takole: s takim zapisom bi pri prof. dr. Borisu Paternuju študij slavistike zaključil po prvem letniku, pri prof. dr. Dušanu Pirjevcu po prvem semestru, pri dr. Antonu Ocvirku bi padel na sprejemnih izpitih, pri dr. Janku Kosu pa bi lahko študiral še danes.

MarijanZlobec

3 thoughts on “Slab Omerzov začetek v Temno stran Dela

  1. Odličen konec. Sicer pa je Vika Šauta na Delo prišla z Janezom Vipotnikom in bi lahko o tistih časih tudi kaj povedala. Z najstarejšim sinom Jožetom živi v Vižmarjih. LPU

    Všeč mi je

  2. Zanimivo branje. Škoda, da premoreš zgolj pet odstavkov. Sicer bi ti najlažje odgovoril takole:

    … s takim zapisom bi lahko zagotovo s politkomisarjem Stanetom Dolancem skupaj nabirala gobe. …. Še danes.
    .

    Všeč mi je

  3. Prva knjiga je šele uvod, a bi že posamezne avtorjeve trditve terjale obsežne odgovore, na primer že ob na prvi pogled neopazni ali marginalni trditvi, da so Delovi kurirji s hitrimi avtomobili vozili politikom krtačne odtise časopisnih strani, da so jih pregledali in očitno odobrili, šele zatem je Delo smelo biti natisnjeno. Smilita se mi oba kurirja, eden je bil Rafko, drugi se mi zdi da Milan, ki sta eden s fičkom, drugi z mopedom, nenehno bila na poti med Centralno redakcijo Dela na Tomšičevi in Tiskarno Dela za Bežigradom, ko stolpnice Dela še ni bilo. Tja sta zvozila čisto vse rokopise za vse strani, pozno popoldan pa so v redakcijo nazaj prihajali prvi krtačni odtisi in tako do zadnje in prve strani. Za kakšna stranska opravila s politiki ni bilo ne časa ne potrebe, saj so že uredniki vedeli dovolj dobro, kaj v Delo spada in kako bo plasirano, ampak o tem so odločali na uredniškem kolegiju že dopoldan. Politiki so dobili svoj izvod časopisa šele po natisu večernega Dela, tako kot kakih 2000 naročnikov, ki so jim Delo na mopedih raznosili raznašalci.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.