Omerzov divji ples na Delovo režimsko glasbo

Prva knjiga trilogije Temna stran Dela Igorja Omerze je po svojem metodološkem in vsebinskem pristopu do zgodovinske snovi svetovni unikum. Takih knjig ne izda nikjer nobena založba, razen če si jo natisne avtor sam.

Omerza 6 IMG_6839.jpg

Avtor si je privoščil indijanski ples na Delovo domnevno režimsko glasbo, kot se je piscu pokazala od enega izbranega teksta do drugega; od časa, ko Dela še ni bilo, pa do časa, ki bo v nadaljevanju trilogije še odprt in verjetno nedokončan.

Kompilacijsko ihtavo poskakovanje od enega obravnavanega avtorja (Edvarda Kocbeka) do drugega (Borisa Pahorja), tretjega (Mitje Gorjupa), četrtega (Josipa Vidmarja), petega (Jožeta Javorška), šestega (Viktorja Blažiča), sedmega (Franca Miklavčiča), osmega (Slavka Frasa), devetega (Franca Šetinca), desetega (Ivana Potrča), enajstega (Heinricha Bölla), dvanajstega (Bogdana Pogačnika), trinajstega (Iva Vajgla), štirinajstega (Franceta Novšaka)…ob še vsej politični nomenklaturi, avtorja navdihuje in ga hkrati spreminja v novodobnega zapoznelega, a hkrati nadvse maščevalnega zgodovinopisnega folklorista, saj so vse teme, ki se jih loteva, absolutno znane, bile odmevne doma, v Jugoslaviji, zamejstvu, Evropi, ZDA, Kanadi, Južni Ameriki in še kje.

Poskakovanje in plesanje okrog indijanskega ognja, sredi katerega se cvre zloglasna slovenska Udba, spravlja avtorja v ekstazo onemoglega besa, kot kakšen zarotitveni obrazec proti krivični zgodovini z njenimi akterji, ki niso dobili niti civilnega, javnega, moralnega, materialnega, koletivnega in še kakšnega zadoščenja ali rehabilitacije, in je zato sedaj nastopil čas, da se krivica vsaj malo poravna, čeprav so že skoraj vsi mrtvi. A je važno, da je živ poravnalec, nosilec velikega ravnila ali že kar kuhar, ki gladi čokoladno glazuro na velikanski okrogli torti, ki jo bodo kolektivo, razrezano na tisoče koščkov družno pojedli, ne pred Magistratom, ampak v Delu, v nekdanji Centralni redakciji na Tomšičevi, kjer je bil urednik Miro Poč. sicer prevajalec romanov Alberta Moravie  v onem času, ko je bil poleg “Saganke”  pri nas najbolj brani tujec.

Brez Dela ne bi bilo slovenske zgodovine, kajti Delo je bilo, tudi ko ga še ni bilo, Udba pa je bila še poprej, kot sta bili ustanovljeni Delovi prednici Slovenski poročevalec in Ljudska pravica. In ker Delo še živi, je Temna stran Dela lahko večna in bo avtorja lahko zaposlovala še z vsem nadudbovskim, kar Delo krasi še danes in ga bo brez dvoma še jutri.

Problem zgodovinopisne metode, pikolovske natančnosti pri upoštevanju vseh virov in ob vsakem ubesedenem trenutku zgodovinske danosti in okolja, v katerem se je vse ne le dogajalo, ampak v posameznostih zgodilo, bilo napisano, opisano, zabeleženo, korespondirano, sporočeno, zaprošeno, prisluškovano, psevdonimljeno, reflektirano, tajno poročano, dnevniško zapisano, predebatirano, prediskutirano, polemizirano, očitano, zagroženo, kaznovano, prepovedano, poizvedovano, cenzurirano, zaslišano, avtocenzurirano, naročeno, dopisano, skrajšano, spremenjeno… da bi vsak pošten avtor in predvsem z dobrimi nameni prej padel v nezavest, kot bi se svoje knjige lotil.

Omerza 8 IMG_6840.jpg

A strast po svoji zgodbi je vsaj tako velika, kot so bile strasti nekaterih oseb v knjigi. Kajti to je knjiga o strasteh in različnostih, individualnem boju, prestižu, zmagi in še enem porazu, brez katerih velike slovenske zgodovine ne bi bilo.

Ampak Temna stran Dela ni knjiga aktualnega trenutka, kot ga lahko avtentično prebiramo v marsikaterem zapisu tik pred okupacijo Ljubljane; vizionarsko je pisal o nujnosti vojaškega upora mladi filozof Janez Janžekovič; potem je takoj po okupaciji pisal slovenski redovnik iz ZDA Kazimir Zakrajšek, nadvse angažirano že leta 1941, še posebej o avstrijskih nacističnih grozodejstvih na Štajerskem in Gorenjskem, po obisku Slovenije in kmalu zatem uspešnem, čeprav dolgem vračanju nazaj v ZDA, ko je v Washingtonu že julija 1942 izdal svojo knjigo Ko smo šli v morje bridkosti (Washington D. C. ), ali že leta 1941 in 1942 v svojih številnih ciklostiranih spisih, napisanih v bunkerju sredi Ljubljane, partizan, krščanski socialist Edvard Kocbek…

Temna stran Dela ne nastaja v bunkerju in še manj z usodo ali v povezavi z usodo ljudi, o katerih tako vehementno, vseznalsko, zaklinjajoče, samovoljno, samopašno, nadvrhovnosodniško, nadrežimsko, nadudbovsko vrti pero, da vsaj dvakrat na eni strani pomisliš, da bo zdaj zdaj od same gočernosti, vneme in hitrosti zletel s publicistične ceste in treščil v kakšno drevo ob njej.

O 4 IMG_7015.jpg

Tu ni sledu o kakšnem Smislu življenja Janeza Janžekoviča, še manj Svobode in nujnosti ali Osvobodilnih spisov Edvarda Kocbeka, ali Odiseja ob jamboru in Skarabeja v srcu Borisa Pahorja, če ne omenjam knjig in knjižic, za kar nista toliko odločilna in odgovorna avtorja, ampak Delo s svojimi edicijami, ker če ni v Delu, ni nikjer, in še manj se ve, kako kaj je in kako stojijo stvari v resnici, v ozadju in v najbolj skrivnih razmerjih, mislih, besedah in dejanjih, če ni v vednosti Udbe na Delu, kot jo v knjigi poosebljata glavni urednik Dela in direktor publikacij Dela Mitja Gorjup in odgovorni urednik Slavko Fras, po avtorju prasca na kvadrat, pa Jože Javoršek, isto bitje na nto potenco.

Omerza 4IMG_6764.jpg

Kako lepo je v Sloveniji biti Slovenec, ko nam je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni in prepričanjem, da gremo v nebesa !

Bojan Štih mi je nekoč dejal, da zgodovine ni, ampak so le naši zapisi o “njej”. To so vedeli vsi veliki kreatorji zgodovine, zato so se na vso moč trudili biti v njej ali ona sama. To je veljalo za vse, za one na oblasti, bivše na oblasti, v boju za oblast, poražene na bojnem polju oblasti…

Tu ni pravil kot pri šahu, pa še tam imaš milijone možnosti, da dobiš, remiziraš ali izgubiš. Lahko te tudi tam moti svetloba, šum med občinstvom, kamere, fotografiranje, govorjenje ljudi…kot največjega Bobbyja Fischerja.

O 3 IMG_7024.jpg

Kako se je pokazala ta usoda pri vseh ljudeh, ki igrajo v drami, melodrami, groteski in tragediji v Temni strani Dela, bi lahko bila vsaj možna gledališka tematika kakega Primoža Kozaka ali Dominika Smoleta, še poprej Ivana Mraka in malo kasneje Dušana Jovanovića ali Rudija Šelige in Draga Jančarja, ali komedija Toneta Partljiča, ko bi pokazala svoje srce od junaka, ne pa praznih hlač od bedaka. Dušan Pirjevec mi je enkrat  s skrivnostim nasmeškom in hkrati resnim zatrjevanjem dejal:“Vsakdo ima svojo zgodovino!”. Kakšno ima ali je imel on, še danes nihče natanko ne ve.

In ko zamenjaš telovadni dres z zgodovinopisnim, a ostaneš z mislimi še vedno pri telovadbi, se kmalu zalotiš, če si priseben, da izstopaš tako iz norme kot iz konteksta, iz  vsebine in oblike, iz kraja in časa, v katerem je že samo po sebi in brez tebe na tisoče konfliktnih reči.

O 1IMG_7033.jpg

Delo v resnici ni ponižano in razžaljeno, kot misli avtor, da bo sam končno tako opravil z njim, ampak je v celoti poveličano, ker je nase sprejelo moč zgodovinske odgovornosti, kot celota in s svojimi posamezniki, v hiši, po Sloveniji, z dopisniki po Jugoslaviji in v tujini, z zunanjimi sodelavci in vsemi, ki so to po sili razmer slučajno in enkratno ali ob posameznih priložnostih postali.

Reči se pravi odrešiti, le da avtor knjige tako ne misli, so pa mislili drugi tako, in s svojim notranjim odrešenjem vstopili v zgodovino z vsemi posledicami zase in svoj obstoj.

Ta elementarni naboj, da ti ko ga spoznavaš zlahka pridejo solze v oči, ni bil bistven samo za nekatere izbrance genialnih miselnih in ustvarjalnih razsežnosti, kot sta v knjigi Edvard Kocbek in Boris Pahor, ampak po svoje in v drugačnih komponentah, dogajalnem kontekstu, vedenju, govorjenju in pisanju, obnašanju in odločanju še marsikdo drug.

O IMG_7029.jpg

Zato je pripravljalni okvir v takem pisanju še bolj zahteven kot literatura kot čisto avtorsko ustvarjanje ali osebna esejistika, dnevniki, memoari, razprave, pogovori prav tako osebnega tipa, a že z vso potrebno pozornostjo, koga boš citiral in kako, kaj boš zapisal in kako.

Pogoj petih kajev kot osnov vsakega novinarskega zapisa in seveda poklica, je bil reflektivna moč v knjigi omenjenih duhov, ne pa avtorja samega.

Ker to ni njegov Križev pot ali pot na Golgoto.

In ker to ni, ni niti empatije niti natančnosti in s tem ne spoštovanja.

O 2 IMG_7028.jpg

Delova uredniška četica je bila prav gotovo bolj natančna od svojega kritika petinštirideset let kasneje, ko je v tekstu zapisala, da je skušal dopisnik Frankfurter Algemeine Zeitung Andreas Razmowsky “postaviti Josipa Vidmarja “na laž” s podatki iz Jugoslovanskega književnega leksikona, ki ga je leta 1971 izdala Matica Srbska. Iz tega leksikona je namreč razbral, da Kocbek v letih 1952 – 1963 ni smel ničesar objavljati, medtem ko podatki, ki jih premore Narodna in univerzitetna knjižnica, kažejo, da šteje Kocbekova bibliografija iz tega obdobja najmanj 37 naslovov…” (podpisano Uredništvo Dela).

Ob tej trditvi avtor bikovsko ponori, pa ne zato, ker bi stal v areni življenja, in bi njega osebno kdo preganjal.

Citiranje že enega delčka kanonade proti Delu, bi zadoščalo za postavljanje resnejših vprašanj in poiskanje relevantnejših odgovorov nanje, kot si jih ne postavlja avtor napovedane trilogije, ki je sicer veliko večino svoje prve knjige napisal tako, da je napaberkoval iz vsega, kar je bilo doslej objavljenega mimo njega in njegove volje ali sprotne vednosti, kaj šele možnosti, da bi še sam pristavil kakšen lonček v boju z ramo ob rami.

“Sramotno je tudi, da uredništvo Dela poskuša dokazovati, da je v letih 1952 – 1963 Kocbek lahko objavljal in objavil najmanj “37 naslovov”. Verjetno so sešteli vse anonimne in psevdonimne tekste/prevode. To notorično laž so mirno zapisali člani uredništva, čeprav je vsa kulturna in politična in bralska in še kakšna druga srenja na Slovenskem in tudi po Jugoslaviji dobro vedela, kako je bil Kocbek ne samo v omenjenem  desetletnem obdobju, ampak nasploh po letu 1945, nenehno šikaniran pri svojem literarnem in javnem delovanju. Zapisati tako debelo neresnico je bila nesramnost prav posebne vrste, predvsem takšne, ki se zaveda, da ji nihče ne bo mogel doma javno ugovarjati.”

Nihče ji ni mogel ugovarjati, razen Kocbeka samega, kajti “nestramnost prav posebne vrste” je bila v tem, da je bil Kocbek tako močan, spreten, ustvarjalen, vztrajen, iznajdljiv in je hkrati naletel na odprta vrata v marsikateri časnik in časopis, zbornik in jubilejni ali vsakoletni koledar, pa vse do založb in osrednjih revij, kot so bile Naša sodobnost, nova Perspektive, katoliška Nova pot, pa popularni tednik Tovariš, ustanovljen še pred Delom, pa Obzornik in Pionirski list…

Pisal in objavljal je tako rekoč vse svoje zvrsti, od odlomkov iz Pariških devnikov in Listine, pesmi, eseje (npr. o Emmanuelu Mounieru, Ernstu Blochu, Pierru Theilardu de Chardinu, katoliškem socialfilozofu Clemensu Brockmöllerju, pa mladem nemškem filozofu Gerhardu Szczesnyju) in razmišljanja (Pariški zapiski), jubilejne zapise, poročila o knjigah…

V treh letnikih Naše sodobnosti (1961, 1962, 1963) je objavil tri cikle pesmi, skupaj 25, kar je več kot kateri koli slovenski pesnik v tej reviji. Seveda je poezijo še prej objavljal drugod.

Posebno poglavje je Kocbekovo prevajanje v omenjenem času. Prevedel je najmanj dvanajst samostojnih knjig, in sicer iz nemščine in francoščine. Med njegovimi prevedenimi avtorji so Balzac, Maupassant,  Max Frisch, Prosper Mérimée, Colette, Mishima Yukio, Saint -Exupéry, Hermann Kesten, Astrid Lindgren, Hans Baumann…

Po objavi obsežnega eseja o Ernstu Blochu v Naši sodobnosti, v katerega je lahko mirno vključil več njegovih (in svojih) misli o oblasti, se je vključil v polemiko z Božidarjem Debenjakom in Francem Zadravcem, ko je odgovarjal na njun dvojni napad (v Problemih).

Seveda si je izbral psevdonim ali celo dva, a je že bibliografija v NUK natančno in sproti objavila v svojem listkovnem katalogu, kdo je pravi avtor. Tako da so čisto vsi, ki so to želeli, že na začetku ali sredi petdesetih let ali sproti vedeti, dobili svoje avtorsko identitetno zadoščenje.

Kako vezani na svoj čas so bili Kocbekovi teksti, kot Premišljevanje o ateizmu (1954), Krščanske misli o katoliški morali (1958), Marksistični ateizem (1956), Krščanska morala in marksistična morala (1961), Današnja katoliška teologija (1956), Čudež in protičudež (1962),  Duhovniki delavci (1954), Vera in nevera (1960), Ob napovedi vesoljnega cerkvenega zbora (1959), pa Alžirska revolucija (1961), Misli o jeziku (1963)…, se napadalcu Dela ne sanja, saj stvari ne pozna, predvsem pa ne želi poznati.

Delova omemba najmanj “37 naslovov” je žal preskromna, težko pa bi pristal na karakteristiko Delove “notorične laži”, ki prihaja iz avtorjevih ust tako vehementno in predavateljsko enoumno, kot si tega v svojem času niso privoščili niti največji “udbovci” na Delu.

Marijan Zlobec

 

2 thoughts on “Omerzov divji ples na Delovo režimsko glasbo

    1. Tudi jaz, čeprav se z g. Zlobcem ne poznava. Vedno znova me pozitivno preseneča s svojimi recenzijami in ostalimi komentarji, kar je najbolj pomembno, je pa dejstvo, da je zdravo kritičen in popolnoma nepristranski, skratka, bravo, g. Zlobec!

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.